Jedro

Sodišče druge stopnje je dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje povzelo pomanjkljivo, ta protispisnost pa ima za posledico, da sodba sodišča druge stopnje ne temelji na enakem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje.

Invalidska pokojnina za invalida II. kategorije, ki je starejši od 50 let, ni avtomatizem, v poštev pride le, če je zavarovanec sicer zmožen za drugo delo, pa ga zanj ni mogoče usposobiti, ker je star več kot 50 let.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 0907023 z dne 8. 9. 2011 in 28. 12. 2011, tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti v deležu 50% zaradi poškodbe pri delu in 50% zaradi bolezni od 17. 8. 2010 dalje in mu od 1. 9. 2010 priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh izda odločbo o odmeri in izplačilu pokojnine. Sledilo je izvedeniškemu mnenju in ugotovilo, da je tožnikova zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50%. Invalidsko pokojnino je priznalo zaradi tožnikove starosti nad 50 let in ker mu rehabilitacija ni bila zagotovljena.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da invalidska pokojnina za invalida II. kategorije, ki je star nad 50 let, ni avtomatizem, ampak je pogoj za invalidsko pokojnino tudi ugotovitev, da zavarovanec za drugo delo brez predhodne poklicne rehabilitacije ni zmožen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija, gre po stališču sodišča druge stopnje za stanje iz prvega odstavka 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji), kar pa ne pomeni II. kategorije invalidnosti.

3. Tožnik z revizijo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo 67. člena ZPIZ-1 in 61. člena ZPIZ-1, ko je presodilo, da pogoj iz 67. člena ni podan in da gre za stanje iz tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. Sodišču druge stopnje očita tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi bila zagrešena z zmotnim povzetkom izvedeniškega mnenja. Opozarja, da je izvedenec tožnika uvrstil v II. kategorijo invalidnosti in je sodišče prve stopnje to povzelo, medtem ko naj bi sodišče druge stopnje povzelo le del ugotovitev sodišča prve stopnje, odločilnih pa ne (med drugim, da je tožnik psihično iztrošen in da nima več interesa za delo). Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo ugotovljenim dejstvom sodišča prve stopnje, bi moralo upoštevati bistveno ugotovitev, da je tožnikova zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50%, to pa ga uvršča v II. kategorijo invalidnosti. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje, če je menilo, da vsa odločilna dejstva glede pravice do rehabilitacije niso ugotovljena, ta dejstva ugotoviti po uradni dolžnosti oziroma naložiti sodišču prve stopnje, da to stori. S tem, ko je sodišče druge stopnje sprejelo ugotovljeno dejansko stanje, po drugi strani pa sodišču prve stopnje očita, da vsa relevantna dejstva niso ugotovljena, prihaja v nasprotje samo s sabo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa revizija izpostavlja tudi napačno uporabo pete alineje 358. člena ZPP. Če je sodišče druge stopnje štelo, da so vsa dejstva pravilno ugotovljena, materialno pravo ni moglo biti zmotno uporabljeno. Če pa dejstva niso bila pravilno ali popolno ugotovljena, pa ni bilo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka. Zato predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Invalidnost je po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več, je na podlagi druge alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana invalidnost II. kategorije. Preostala delovna zmožnost, ki se ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije, je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa (61. člen ZPIZ-1). Na podlagi invalidnosti zavarovanci lahko pridobijo različne pravice. Zavarovanec, pri katerem je ugotovljena invalidnost II. kategorije lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja 67. člena ZPIZ-1), pravico do rehabilitacije, če še ni dopolnil 50 let in bi se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobil za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas (81. člen ZPIZ-1), pravico do premestitve na podlagi preostale delovne zmožnosti, če je nastala invalidnost po dopolnjenem 50. letu starosti (druga alineja prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1) ter pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če je invalidnost nastala po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik, za katerega ugotavlja zmanjšano delovno zmožnost za svoj poklic v deležu več kot 50%, izpolnjuje pogoje iz druge alineje 67. člena ZPIZ-1, ker je bil ob nastanku invalidnosti star več kot 50 let. Sodišče druge stopnje pa je na podlagi ugotovitve, da je tožnik zaradi poškodbe in bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času dnevno z omejitvami, kot jih je ugotovila invalidska komisija, presodilo, da gre za stanje iz tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. 8. V zvezi z navedenim revizija utemeljeno opozarja na absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovilo invalidnost II. kategorije je, da je tožnikova zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50% (pri tem je sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca ortopeda). Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na domnevno ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija, in sicer „za fizično lažje delo, pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem času pa lahko hodi po ravnem terenu na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s skrajšanim delovnim časom“. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da to ni dejanska ugotovitev, na katero bi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ampak gre le za delni povzetek izvedeniškega mnenja dr. T. B., ki sicer ugotavlja te omejitve kot posledico bolezni in poškodbe, v nadaljevanju pa dodaja, da je v celoti gledano tožnikova delovna zmožnost, upoštevaje poleg bolezni in poškodbe še psihično stanje, zmanjšana za več kot 50%. Sodišče druge stopnje je dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje povzelo pomanjkljivo, ta protispisnost pa ima za posledico, da sodba sodišča druge stopnje ne temelji na enakem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje v določbi pete alineje 358. člena ZPP (1) ni moglo imeti podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. To pa je poleg absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

9. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku navedene pomanjkljivosti odpraviti. Predvsem bo moralo zavzeti stališče do vseh pravnorelevantnih dejstev, zlasti tudi do mnenja izvedenca ortopeda, da je tožnikova zmožnost za svoje delo zmanjšana za več kot 50%.

10. Zgolj v izogib nadaljnjim nejasnostim pa revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da invalidska pokojnina za invalida II. kategorije, ki je starejši od 50 let, ni avtomatizem, saj je pravilno razlagalo določbo druge alineje 67. člena ZPIZ-1: v poštev pride le, če je zavarovanec sicer zmožen za drugo delo, pa ga zanj ni mogoče usposobiti, ker je star več kot 50 let. 11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Ki določa, da sodišče druge stopnje lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo