Jedro

Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti, tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Prav ta pogoj, da tožnik v okviru II. kategorije invalidnosti za delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen, pač pa nasprotno. Zato tožnikov zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni in se mu prizna pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca opr. št. ... z dne 8. 9. 2011 in št. ... z dne 28. 12. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženca z dne 8. 9. 2011 pod opr. št. ... in z dne 28. 12. 2011 pod opr. št. ... ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni od 17. 8. 2010 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine ter mu povrniti stroške postopka v znesku 623,73 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ocene delovne zmožnosti ter je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z navedenim. Ocena v predsodnem postopku o podani III. kategoriji invalidnosti in da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo s krajšim delovnim časom (brez poklicne rehabilitacije), je bila utemeljena. Tudi, če bi sprejeli mnenje sodnega izvedenca o zmanjšanju delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu za 50 % ali več, po mnenju toženca, glede na določbo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) še ne bi pomenilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Citira določbo druge alineje 67. člena ZPIZ-1 in poudarja, da takšen zakonski dejanski stan ni bil ugotovljen na podlagi izvedenih dokazov. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, pa je sodišče tudi zmotno razlogovalo navedeno določbo. V razlogih je sodišče navedlo, da ker je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, je tožnika z dnem 17. 8. 2010 kot je datum spremembe že določila invalidska komisija toženca, razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Nadalje je sodišče še navedlo, da je tožnik ob nastanku nove invalidnosti star 55 let in mu rehabilitacija ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let, zaradi česar ima na podlagi 67. in 68. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče pa ni ugotovilo, da tožnik v okviru II. kategorije invalidnosti naj ne bi bil zmožen za drugo ustrezno delo, brez poklicne rehabilitacije. Tako ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj ni bilo ugotovljeno, da za drugo delo s krajšim delovnim časom tožnik ni zmožen brez poklicne rehabilitacije. V kolikor pa je pravico do invalidske pokojnine sodišče priznalo kljub neugotovljenemu navedenemu odločilnemu dejstvu oziroma mu je pravico priznalo kljub dejstvu, da je tožnik zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom kot invalid II. kategorije brez poklicne rehabilitacije, pa gre za zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 67. člena ZPIZ-1. Pogoji za priznanje invalidske pokojnine ob II. kategoriji invalidnosti nastali po 50. letu starosti je namreč tudi v tem, da za drugo delo s krajšim ali polnim delovnim časom zavarovanec ni zmožen brez poklicne rehabilitacije. Tega pa sodišče ni ugotovilo in ni navedlo v razlogih. Vztraja, da iz mnenja sodnega izvedenca z dne 18. 6. 2012 izhaja preostala delovna zmožnost za drugo delo s krajšim delovnim časom z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija druge stopnje. V 2. točki III. točke izvedenskega mnenja je nadalje navedeno, da je tožnik zmožen za opravljanje organiziranega pridobitnega dela pod pogojem upoštevanja omejitev, ki jih je ugotovil že toženec. Gibljivost lokomotornega sistema je pri tožniku takšna, da omogoča delo, ki bi ga tožnik lahko opravljal, vendar z omejitvami, iz česar izhaja, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo s krajšim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije. Že samo zaradi tega, ker gre za preostalo delovno zmožnost za delo s krajšim delovnim časom, ni mogoče govoriti o izpolnjevanju pogojev iz druge alineje 67. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno, toženec meni, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in bi zato sodišče moralo tak zahtevek zavrniti. Toženec se prav tako ne strinja s stroški postopka. Nagrada za narok bi po mnenju toženca lahko znašala največ 169,20 EUR po tar. št. 3102 v zvezi z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR - 141,00 EUR in količnik 1,2). Prav tako niso jasni razlogi v zvezi s stroški prevajanja. Zato vztraja, da bi stroški morali biti odmerjeni v nižjem znesku.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 67. člena ZPIZ-1. Ni pa prišlo v postopku do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 12. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 8. 9. 2011 ter utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal odpravo citiranih odločb in priznanje pravice do invalidske pokojnine in povrnitev stroškov postopka.

Takšnemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo, ker je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po predhodni pridobitvi izvedenskega mnenja specialista ortopeda zaključilo, da tožnik izpolnjuje pogoje iz druge alineje 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Pomeni, da glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. Torej, da bi (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali da bi lahko opravljal določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1).

V kolikor je pri zavarovancu podano stanje bodisi po prvi ali po tretji alineji 61. člena ZPIZ-1, pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni. Ne gre za avtomatizem in za izpolnjene pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Prav tega pogoja, da tožnik v okviru II. kategorije invalidnosti za delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, pač pa nasprotno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se oceni invalidskih komisij v predsodnem postopku in izvedenca v sodnem postopku, razhajata le glede obsega zmanjšanja delovne zmožnosti, ko sta bili invalidski komisiji mnenja, da gre pri tožniku za zmanjšano delovno zmožnost za manj kot 50 %, po mnenju izvedenca pa je delovna zmožnost pri tožniku zmanjšana za 50 % in več. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe in bolezni zmožen za delo v skrajšanem delovnem času dnevno z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija in sicer, da je zmožen za fizično lahko delo, pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem delovnem času pa lahko hodi po ravnem terenu na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s skrajšanim delovnim časom. To pa je stanje, ki je določeno v tretji alineji prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. Pritožba pravilno navaja, da iz pisnega in ustnega mnenja izvedenca ni razvidno in tega tudi sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da bi bila za opravljanje drugega dela pri tožniku potrebna poklicna rehabilitacija. Tako, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1, niti po katerikoli drugi določbi ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, vključno glede stroškov postopka, do katerih tožnik ni upravičen že na podlagi 154. člena ZPP, ker v pravdi ni uspel. Zaradi tega se pritožbeno sodišče posebej ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z nepravilno uporabo drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi in previsoko odmerjenimi stroški postopka.