Jedro

Odgovornost osebe, ki je s svojim nezakonitim ali nepravilnim dejanjem omogočila ali dopustila povzročitelju čezmerno obremenjevanje, je enaka odgovornosti neposrednega povzročitelja čezmernega obremenjevanja po določbi drugega odstavka 9. člena ZVO oziroma po splošnih določbah OZ o odškodninski odgovornosti.

Da bi škoda, ki je nastala revidentki v konkretnem primeru, presegala običajno mejo za industrijsko (in ne stanovanjsko) cono, revizija niti ne trdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožnica krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

2. Zoper tako odločitev vlaga revizijo prva tožnica. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi sodišči morali pri presoji utemeljenosti zahtevka izhajati iz določbe 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki za obstoj odškodninske odgovornosti ne zahteva nedopustnosti ravnanja odgovorne osebe. Škoda je namreč protipravna in jo je treba povrniti ne glede na to, da je nastala kot posledica opravljanja splošno koristne dejavnosti. Škoda se v konkretni zadevi kaže v tem, da je objekt tožnic zaradi dejanj toženke izgubil svojo običajno vrednost. Po revidentkini oceni ne drži zaključek sodišča, da bi njena starša, ki sta nepremičnino kupila kot obrtno delavnico na območju, kjer je industrija že delovala, lahko pričakovala širitev industrijske dejavnosti. Nižjima sodiščema revidentka očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče druge stopnje potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbeno grajano dokazno oceno o neobstoju pravno relevantne vzročnosti gradilo na vsebini kupne pogodbe z dne 19. 1. 1987. Pri tem pa je pri vsebini pogodbe sodišče spregledalo, da je bila odpoved morebitnim zahtevkom iz naslova emisij zaradi širjenja industrije s strani revidentkinih staršev dogovorjena le v korist prodajalca in zato ni pravilno sklepanje, da sta se zakonca S. strinjala z industrijsko cono in škodo, ki zaradi slednje nastaja. Območje, kjer se hiša nahaja, ni bilo opredeljeno kot industrijska cona, pač pa kot stanovanjsko obrtna cona, torej je bila namenjena tudi bivanju. Tudi če bi tožnici morali pričakovati širjenje industrijske cone, pa to še ne pomeni, da nista upravičeni do povrnitve škode, ki presega običajne meje. Revidentka je že uveljavljala, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno trditev toženke, da naj bi bilo sporno območje opredeljeno kot industrijska cona že od leta 1971. Ponovno opozarja, da je toženka pravočasno podala le pavšalne navedbe o tem, da je bila na spornem območju industrijska dejavnost že od nekdaj. Predložitev dokumenta in podajanje konkretnih trditev o vsebini prostorskih planov po prvem naroku tako ne pomeni le nebistvene dopolnitev navedb, pač pa bistveno, ki pa jo je sodišče, čeprav je bila prepozna, upoštevalo. Zato revidentka predlaga ugoditev reviziji ter razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu nasprotja med vsebino listin in tem, kar o njih povzema sodišče, niso utemeljene. Odpovedi zahtevkom zaradi širjenja industrijske cone zaradi vpliva na njuno nepremičnino revidentkinih staršev sodišče ni obravnavalo v smislu odpovedi tem zahtevkom v korist točno določene pravne osebe ali njenih pravnih naslednikov, pač pa je na podlagi tega dokaza ugotovilo, da sta se revidentkina pravna prednika zavedala, da sta kupila nepremičnino v coni, ki je namenjena industriji in ki bo po vsej verjetnosti imela škodljive vplive na njuno nepremičnino. Zato drži argumentacija pritožbenega sodišča, da je nepomembno, v čigavo korist sta se odpovedala morebitnim zahtevkom, pomembno je le njuno vedenje o obstoječi in bodoči industrijski dejavnosti. Prav tako Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je šlo pri navedbi in predložitvi prostorskih aktov o umeščenosti spornega območja v industrijsko cono, kar je toženka predložila po prvem naroku, le za podrobnejšo navedbo glede relevantnega dejstva, ki pa ga je toženka pravočasno navedla.

6. Po določbi tretjega odstavka 133. člena OZ je povrnitev škode, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo tedaj, če presega običajne meje. Zahtevek je načeloma uperjen zoper tistega, ki emisije povzroča. Odgovornost osebe, ki je s svojim nezakonitim ali nepravilnim dejanjem omogočila ali dopustila povzročitelju čezmerno obremenjevanje, je enaka odgovornosti neposrednega povzročitelja čezmernega obremenjevanja po določbi drugega odstavka 9. člena Zakona o varstvu okolja oziroma po splošnih določbah OZ o odškodninski odgovornosti.

7. Ugotovljeno zavedanje revidentkinih staršev, da nepremičnina leži v industrijski coni, zaradi česar se oziroma se bo njena vrednost manjšala, pomeni izključitev protipravnosti škode, ki jo revidentka zatrjuje v obsegu, ki presega običajno mero za stanovanjsko sosesko. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ ureja situacijo, ko je škoda, ki izvira iz dovoljene in splošno koristne dejavnosti, protipravna - to pa je le tedaj, kadar presega običajne meje. Da bi škoda, ki je nastala revidentki v konkretnem primeru, presegala običajno mejo za industrijsko (in ne stanovanjsko) cono, pa revizija niti ne trdi.

8. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče po določilu 378. člena ZPP zavrnilo.

9. Prva tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).