Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zloma ličnice, čeljusti in očesne duplje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: »Tožena stranka S.C. je dolžna tožeči stranki L.V. plačati 15.500,00 € v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, pod izvršbo.

Kar je tožeča stranka zahtevala več, se zavrne.«

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.500,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. V nadaljevanju je sodišče višji tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo 101,84 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do plačila. Sodišče je še naložilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.310,68 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba najprej graja zaključek sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti in navaja, da toženec za škodni dogodek ni izključno odgovoren. Sodišče je namreč očitno prezrlo izpoved izvedenca J., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2009 izjavil, da je najprej prišlo do poškodbe toženca in šele po tem do poškodb tožnika, to pa jasno kaže na krivdo tožnika, saj je z napadom na toženca in z uporabo noža izzval škodni dogodek. Toženec se je ob takem napadu močno prestrašil, kar je privedlo do nujnega fizičnega obračuna med strankama, napačen pa je tako zaključek sodišča, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče je nadalje tudi napačno postopalo v postopkovnem smislu, saj je izvedenca medicinske stroke postavilo na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 4. 2009, čeprav tožnik o svojih poškodbah, zdravljenju in morebitnih posledicah še ni bil zaslišan. Poleg naštetega pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravno in je glede na ugotovljeno trajanje tožnikovih bolečin in posledic prisodilo občutno previsoko odškodnino, ki ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Neutemeljeno je naprej odločeno o odškodnini za strah, saj je tožnik izpovedal, da je bil po udarcu v glavo v nezavesti, prav tako pa je sodišče v citirano postavko pravno priznane škode za strah zajelo še strah med prevozom v bolnišnico, v sami bolnišnici in v času neposredno pred operativnim posegom. Ker je ta strah lahko trajal le nekaj ur, v zmerni obliki pa največ štiri dni, je prisojen znesek odškodnine za strah pretiran. Neutemeljeno je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj zgolj funkcionalne posledice niso podlaga za tovrstno odškodnino; dokazan mora biti tudi obstoj duševnih bolečin, ki iz funkcionalnih posledic izvirajo. Sodišče je le pavšalno zapisalo, da posledice vplivajo na tožnikovo življenjsko aktivnost, kar za obrazložitev izreka sodbe ne zadostuje.

Zoper zavrnilni del 1. točke sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ki je v prenizko določeni odškodnini za nepremoženjsko škodo, s stroškovno posledico na prvi stopnji. Tožnik se v pritožbi v celoti strinja z oceno pravnega temelja obravnavanega odškodninskega zahtevka, kljub temu pa je glede na obseg poškodb, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja, pretrpljeni strah, trajne posledice in duševne bolečine zaradi skaženosti, prenizka. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko le-to iz tožnikove nekoliko pretirane izpovedbe o okoliščinah škodnega dogodka sklepa na pretiranost njegove izpovedbe o posledicah poškodbe. Sodišče bi pri presoji okoliščin, relevantnih za ugotovitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, moralo upoštevati tudi, da obstaja v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem pred in po poškodbi zelo malo medicinske dokumentacije; razlog je v dejstvu, da so bili tožniku kot oškodovancu nudeni le najnujnejši posegi brez kakršnihkoli kontrolnih pregledov, saj tožnik kot »izbrisani« nima urejenega statusa zavarovanca. Posledično je nujno izkazani potek zdravljenja in iz njega izhajajoče izvedeniško mnenje oceniti kot minimalnega glede na resničen obseg le-tega. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja pritožba poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka za ugotovljeno hudo poškodbo glave, pri čemer ni zanemarljivo, da hudih bolečin v glavi ni mogoče enačiti s hudo bolečino v katerem drugem delu telesa, saj te vplivajo na različne aktivnosti: branje, gledanje TV, poslušanje radia, oz. na sámo pogovarjanje. Sodišče se tudi ni izreklo o tožnikovem zatrjevanju daljšega trajanja bolečin (še par mesecev po poškodbi). Nadalje iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj zahtevku za strah ni ugodeno v celoti, saj bi le tako visoka odškodnina glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje prestanega strahu zadostila standardu. Sodišče je nadalje z izpodbijano sodbo po temelju zavrnilo zahtevek na podlagi duševnih bolečin zaradi skaženosti, vendar 4 cm velika brazgotina zvezdaste oblike na levem licu ne more predstavljati zgolj kozmetičnega defekta, kot ugotavlja sodišče, temveč gre za skaženost; tožnik namreč ob vsakem srečanju čuti poglede in reakcije mimoidočih na obrazno brazgotino, kar mu povzroča duševne bolečine. Nazadnje pa je sodišče prve stopnje dosodilo bistveno prenizek znesek za škodo po postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj že zgolj ugotovitve sodišča, da predstavljajo trajne posledice tožnikovi občasni glavoboli, ki se pojavljajo 1-2x mesečno v trajanju 3-4 ure, skupaj z nekaterimi funkcionalnimi posledicami (spremenjen občutek na dotik, mravljinčenje in srbenje v predelu brazgotine na obrazu, občasno boleče grizenje trde hrane in motena mimika obraza v predelu brazgotine), že kot take podlago za bistveno višji znesek odškodnine. Poleg tega pa je nepravilna tudi ocena sodišča, po kateri naj bi tožnik zaradi brezposelnosti v času škodnega dogodka in zaradi starostne upokojitve v tem času, ne bil oviran pri pridobitnem delu. Tožnik se v obravnavanem času kot »izbrisani« ni mogel zaposliti, in je za preživljanje tudi zbiral in prodajal staro železo. Sedaj je sicer starostno upokojen, toda višina take pokojnine, okrog 200 €, ne zadošča za preživetje in se mora tožnik še vedno zanesti na občasna pridobitna dela. Vsled opisanih življenjskih okoliščin tako ni na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi posledic poškodbe ni oviran ne pri pridobitnem delu, niti na področju aktivnega športnega udejstvovanja.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je izvedenca medicinske stroke postavilo na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2009, čeprav tožnik o svojih poškodbah, zdravljenju in morebitnih posledicah še ni bil zaslišan. Pritožba v ničemer ne obrazloži, kako bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče zavrača takšne nekonkretizirane pritožbene navedbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti toženca, izhaja: dne 4. 10. 2004 je v zgodnjih jutranjih urah prišlo do fizične interakcije med pravdnima strankama, in sicer na makadamski poti med Dobom in Virom v Domžalah, ob potoku za tovarno Tosama, tj. kakšen kilometer stran od deponije P. d.o.o., v kateri je zaposlen toženec; v škodnem dogodku je toženec utrpel vrezno rano na prvem členku prstanca desne roke in vbodlino na mestu sklepa na mezincu, tožnik pa zdrobljeni in odprti zlom leve ličnice, zlom zgornje čeljusti v predelu sprednje in zunanje strani maksilarnega sinusa s premikom ulomkov in izlivom v maksilarni sinus, zlom prednje in spodnje stene leve očesne duplje, veliko zvezdasto raztrganino kože na levem licu, razpočno rano na temeno-senčnem predelu glave, zlom senčnice in obtolčenino v temeno-zatilnem delu glave; med strankama ni spora o tem, da je citirane poškodbe tožniku povzročil prav toženec, in sicer z lesenim kolom; iz izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke dr. I. Š. in dr. T.J.J. izhaja, da glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in navedbe pravdnih strank, ni mogoče ugotoviti zaporedja udarcev; edini zaključek je v tem, da je bil zadnji udarec po levi strani glave tožnika tako močan, da je tega onesposobil v celoti; tožnik je »izbrisani«, zato v času škodnega dogodka in vsa leta pred tem ni imel urejenega statusa zavarovanca, niti ni mogel dobiti zaposlitve; v tem času se je preživljal z občasnimi pridobitnimi deli, občasno pa je tudi zbiral in prodajal odpadni material in kovine.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o protipravnem ravnanju tožene stranke in škodi, ki jo je s svojim nedopustnim ravnanjem povzročila tožeči stranki. Dejstvo, da sta bili v škodnem dogodku dne 4. 10. 2004 poškodovani obe pravdni stranki, med njima sploh ni sporno, niti obseg poškodb, za katerega je mogoče ugotoviti, da je obseg toženčevih poškodb glede na tožnikove minimalen. Kar pa zadeva protipravnost ravnanja tožene stranke, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da se toženec ni branil, ampak je napadel tožnika. Pritožbeno sodišče tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec v obravnavani zadevi ni dokazal okoliščin silobrana, ko trdi, da je tožnika poškodoval med bežanjem oz. umikanjem pred njim in v strahu za lastno življenje, ko naj bi tožnik ob konfrontaciji s tožencem takoj izvlekel lovski nož, zamahnil proti tožencu in ga poškodoval po roki. Izvedenski mnenji soglašata v zaključku, da iz razpoložljive medicinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti zaporedja dogodkov, v katerem sta obe stranki utrpeli določene poškodbe, z gotovostjo je mogoče zaključiti le, da je udarec s kolom po levi strani obraza tožeče stranke tega popolnoma onesposobil. Glede na navedeno in ob upoštevanju nadaljnjih okoliščin, in sicer, da je do dogodka prišlo na kraju, ki je od deponije oddaljen vsaj kilometer, da ob oškodovancu na mestu dogodka ni bila najdena nikakršna vreča oz. kakršenkoli material iz deponije in da je do dogodka prišlo v zgodnjih jutranjih urah – vsaj uro pred začetkom nastopa delovnika tožene stranke, ni mogoče ugotoviti, da je s tem dokazan protipraven napad tožeče na toženo stranko (po 22. členu KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dokazno breme obstoja silobrana na toženi stranki, in da toženec v tem ni uspel. Temelj odškodninske odgovornosti toženca je s protipravnim napadom na tožnika izkazan in ob zgornjih ugotovitvah ni podlage za uporabo 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, ki jo smiselno zatrjuje toženec v pritožbi.

Pravna podlaga odškodnini za nepremoženjsko škodo sta 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki med ostalim določata, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je treba torej na eni strani specifični položaj konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije odškodnine), na drugi pa razpon odškodnin v sodni praksi in razmerje med manjšimi in katastrofalnimi škodami (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine).

Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v znesku 8.000 €. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zdrobljeni in odprti zlom leve ličnice, zlom zgornje čeljusti v predelu sprednje in zunanje strani maksilarnega sinusa s premikom ulomkov in izlivom v maksilarni sinus, zlom prednje in spodnje stene leve očesne duplje, veliko zvezdasto raztrganino kože na levem licu, razpočno rano na temeno-senčnem predelu glave, zlom senčnice in obtolčenino v temeno-zatilnem delu glave. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je močne telesne bolečine trpel 3 dni, zmerne stalne 10 dni in občasne skupno še 10 dni, lahke stalne pa 3 tedne in občasne 1 teden ter občasno še vedno ob spremembi vremena in fizičnih naporih. Med zdravljenjem so mu nastale naslednje nevšečnosti: CT glave; operacija v splošni anesteziji; vstavitev osteo-sintetskega materiala; protitetanusna zaščita; šivanje ran; jemanje antibiotikov in močnih sredstev za blaženje bolečin; vsakodnevno previjanje ran; dva dni zaradi oteklin obeh vek ni videl na levo oko; dva dni je lahko užival le tekočo hrano, še 4-5 tednov pa pretlačeno oz. tekočo hrano; 8-dnevna hospitalizacija. Ker tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, ni hodil na kontrolne preglede. Tožnik bo občasne lahke telesne bolečine v predelu poškodovanega lica trpel še v prihodnosti, kot posledico poškodb pa je omeniti še občasne glavobole, ki jih tožnik trpi predvsem ob spremembah vremena. V pritožbi graja tožeča stranka tako dokazno oceno glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin kot tudi uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine glede na v sodbi ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbeno sodišče zavrača grajo dokazne ocene kot neutemeljeno, saj so bile trditve tožeče stranke o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin preizkušene s pomočjo dveh neodvisnih izvedencev, ki sta svoji izvedenski mnenji podala za potrebe kazenskega postopka, ki teče zoper toženca, pri čemer je bila skladno s pravili ZPP dr. I.Š. naložena dopolnitev tega mnenja, oba pa sta bila kot izvedenca še zaslišana na glavni obravnavi. Mnenji sta skladni in bistvenih odstopanj ni. Je pa ob opisanem dejanskem stanju tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo prenizko, saj bi tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava pripadala odškodnina v višini 10.000 €. Taka odškodnina namreč na eni strani ustreza opisanim konkretnim okoliščinam, po drugi strani pa se umešča v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah. Sodbo je bilo potrebno zato treba ustrezno spremeniti.

V zvezi z odškodnino za strah, ki je bila odmerjena na 4.000 €, iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik utrpel hud primarni strah, saj je bil ves čas škodnega dogodka pri zavesti. Strah hude intenzitete je trpel še v času med prevozom v bolnišnico in neposredno pred operativnim posegom, v skupnem trajanju 3-4 ure, medtem ko je strah zmerne intenzitete trpel še 3-4 dni po operaciji. Sodišče prve stopnje je intenziteto in trajanje strahu ugotovilo v pravilnem obsegu, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tožene stranke glede neupravičeno dosojene odškodnine za primarni strah – iz zdravniške dokumentacije in na njej utemeljenem izvedenskem mnenju izhaja, da tožnik neposredno po zadobljenih telesnih poškodbah ni bil v nezavesti, čeprav je tožnik izpovedal drugače. Sodišče prve stopnje je ták subjektivni in razburjen prikaz dogodkov pravilno ocenilo v luči zdravniške dokumentacije, ki je nedvomno izkazala, da je bil tožnik ves čas pri zavesti (sprejemni list KC Ljubljana, A2). Je pa utemeljena pritožbena graja tožene stranke, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odmerjena odškodnina previsoka. Subjektivnim okoliščinam škodnega primera in načelu objektivizacije odškodnine ustreza odškodnina v znesku 2.000 €, kar bi terjalo spremembo sodbe v tem delu, vendar na naprej obrazloženo pritožbeno sodišče v tem delu ni znižalo odškodnine; ta znesek je namreč upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je za toliko zvišalo odškodnino iz tega naslova.

Nadalje so sporne tudi ugotovitve glede obstoja duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti po tej postavki, kajti sodišče pravilno opozarja, da pripada oškodovancu denarna odškodnina zaradi takih sprememb zunanjosti, ki pritegnejo pozornost okolice in vzbujajo odpor in gnus, vendar samo, če oškodovanec zaradi tega duševno trpi. Ne glede na to, da že sama brazgotina v dolžini 4 cm na levi strani lica pod levim očesom, ki je barve kože, vdolbina pa je opazna le iz profila, in poleg opisane še brazgotina na lasišču, ki je prav tako barve kože in prekrita z lasmi, predstavlja le tolikšno spremembo v zunanjosti, da gre le za kozmetični defekt, pa tožnik na naroku niti na izrecno zastavljeno vprašanje ni nikoli zatrjeval kakršnihkoli duševnih bolečin s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek po obravnavani postavki.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v znesku 1.500 €. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja da tožnik zaradi škodnega dogodka trpi za določenimi trajnimi posledicami, in sicer gre za občasne glavobole (1 oz. 2-krat mesečno v trajanju 3-4 ure), ter naslednje funkcionalne posledice: spremenjen občutek za dotik; mravljinčenje; srbenje v predelu brazgotine na obrazu; občasno boleče grizenje trde hrane in malo motena mimika obraza. Pritožba tožene stranke sicer zatrjuje, da opisani glavoboli niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ker naj bi take bolečine bile pri tožniku prisotne že v času pred obravnavanim dogodkom, vendar pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki sledi izvedenskemu mnenju in izpovedbi tožeče stranke. Zmotno pa sodišče prve stopnje meni, da zgolj starost tožnika, dejstvo starostne upokojitve in okoliščina, da ga je sodišče oprostilo plačila vseh stroškov v postopku prav na podlagi trditve, da zaradi posledic poškodbe ne more opravljati pridobitnega dela, opredeljujejo zaključek, da tožnik zaradi zgoraj opisanih trajnih posledic ni oviran pri pridobitnem delu. Pritožbeno sodišče verjame izpovedbi tožeče stranke, da se je zaradi neurejenega statusa in posledični brezposelnosti bil prisiljen preživljati z občasnimi fizičnimi deli in da taka potreba zanj ni prenehala s prejemanjem nizke staroste pokojnine. Prvostopno sodišče je zmotno ugotovilo obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti, posledično je prenizko odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zanje, kot jih je zaslišan izpovedal tožnik. V skladu z načeloma individualizacije in objektivizacije odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode pripada tožniku odškodnina v znesku 3.500 €.

Ob pravilni uporabi materialnega prava določena odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah tako znaša 15.500 €. Na podlagi povedanega in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 15.500 € odškodnine (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Za pritožbo ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo stroške tožnika v višini 2.480,52 €, stroške toženca pa 2.197,31 €, in da uspeh tožnika glede na vrednost tožbenega zahtevka dosega 3/4 (tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa manj kot polovico). Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da predstavlja zvišanje prisojenega zneska za 2.000 € na pritožbeni stopnji minimalno spremembo uspeha v pravdi, ta ne zahteva spremembe sodbe prve stopnje v odločitvi o stroških.

Ker tožeča stranka ni priglasila povračila pritožbenih stroškov, je izrek o njih odpadel.