Jedro

Z določbo prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 je zakonodajalec toženi stranki, kot pristojnemu organu (86. člen ZTuj-2) podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, če so kumulativno izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji in ne obstajajo razlogi za zavrnitev iz 55. člena ZTuj-2. Navedeno pomeni, da tožena stranka v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar nenazadnje opredeljuje posledično tudi obseg sodne kontrole sodišča v upravnem sporu, kakor je opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ter ali je prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, popravljeno s sklepom št. 214-677/2016-16 z dne 19. 1. 2017, zavrnila prošnjo tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji. Odločila je, da mora tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da se na podlagi vloge tožeče stranke z dne 28. 9. 2016, vodi istočasno tudi postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pod zadevo št. 214-562/2016, v katerem so bile pridobljene naslednje listine: pravnomočni plačilni nalog št. ..., izdan zaradi kršitve 25. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb); sodba Okrajnega sodišča v Kopru št. ..., ki je postala pravnomočna 26. 8. 2014, izdana zaradi prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), odgovor Finančne uprave RS št. ... in zapisnik o zaslišanju stranke z dne 15. 11. 2016. 2. Iz navedenih dokumentov je razvidno, da je imela tožeča strank prijavljeno začasno prebivanje ... za čas od 18. 3. 2013 do 7. 5. 2014, v tem času pa več kot tri mesece ni spremenila naslova prebivališča, čeprav je dejansko prebivala na drugem naslovu, ki ga ni prijavila. Po razpisu ukrepa policistov ..., je dne 7. 5. 2014 prijavila prebivališče ..., kjer pa prav tako ni stanovala. Dne 22. 7. 2014 je glede njenega bivanja na PP ...izjavila, da je prejšnje leto večinoma delala v Nemčiji in je prihajala v Slovenijo le občasno, večinoma v Izolo, medtem ko iz njene izjave, dane na zapisnik pri Upravni enoti Izola dne 15. 11. 2016, izhaja, da je odhajala na delo v Nemčijo za največ 5, 6 dni in se vračala v Izolo. V Nemčiji je delala v Freiburghu pri nemški družbi A., vendar za delo ni dobila plačila. Zato je delala vsepovsod po malem in nekaj dobila tudi plačano. Iz navedenega je tožena stranka zaključila, da je tožeča stranka delala, ne da bi sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in ne da bi se vključila v socialno zdravstveno zavarovanje, saj je očitno prejemala plačilo za delo "na roke".

3. Tožena stranka ugotavlja, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Kopru št. ..., ki je postala pravnomočna ..., izhaja, da je tožeča stranka dne 22. 7. 2014 kršila določbo 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz s tem, ko je vozila osebni avtomobil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, s čemer je storila prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz ter ji je bila izrečena globa v višini 500,00 EUR. Iz izjave, ki jo je tožeča stranka v tem postopku dala na zapisnik dne 15. 11. 2016, je razvidno, da ve, da je kriva za prekršek, saj je vozila avto brez vozniškega dovoljenja, da pa od takrat dalje avtomobila ni več vozila. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da iz odgovora Finančne uprave RS, Finančni urad Koper z dne 18. 10. 2016 izhaja, da je imela družba B., katere direktor je bila tožeča stranka, na dan 31. 1. 2014 pri Finančni upravi RS za 25.545,56 EUR neporavnanih evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila ter da davčni zavezanec B. za zaposlene ni predložil vseh REK-1 obrazcev za izplačilo plač zaposlenih, iz česar izhaja, da tožeča stranka ni spoštovala davčne zakonodaje in se ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Na zaslišanju dne 15. 11. 2016 je tožeča stranka pojasnila, da je bila direktor družbe B., ki je imela 6 zaposlenih. Dela je opravljala v Nemčiji, za kar pa ni dobila plačila in so ji zato nastali dolgovi pri Finančni upravi. Za plačilo delavcem si je denar izposojala, za plačilo prispevkov pa denarja ni imela in zato ni oddajala REK obrazcev.

4. Upravni organ je z vpogledom v E-poizvedbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pridobil podatek, da tožeča stranka v obdobju od 31. 3. 2010 do 15. 7. 2010, od 14. 7. 2012 do 5. 5. 2014 ter od 22. 9. 2014 do 15. 12. 2014 ni imela urejenega obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, čeprav je ves čas prebivala v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve in bi morala imeti to zavarovanje urejeno. V zvezi s tem je tožeča stranka dne 15. 11. 2016 pred upravnim organom izjavila, da je bila zaposlena pri A.A. in ni vedela, da jo je le odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zdravstveno zavarovanje se je zato prijavila šele, ko se zaposlila kot direktor pri družbi B.. V obdobju od 14. 7. 2012 do 5. 5. 2014 ni bil zaposlena, ampak je le občasno delala na tržnici. Pet mesecev je delala pri družbi C., vendar ni vedela, da jo je delodajalec odjavil iz zdravstvenega zavarovanja, nato se je zaposlila pri Č., ter bila zatem 3 mesece na zavodu. Od dne 19. 3. 2016 je zaposlena pri družbi D., kjer opravlja dela v gradbeništvu in redno dobiva plačo. Tožena stranka ugotavlja, da iz vsega navedenega izhaja, da je tožeča stranka ves čas, ko ni bila vključena v zdravstveno zavarovanje, delala na črno in na ta način zlorabljala dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve. Iz odgovorov Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, pridobljenega v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, izhaja, da je bil zoper tožečo stranko na Okrajno sodišče v Kopru vložen obtožni predlog zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev po 2. v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zadeva pa je v fazi razpisa glavne obravnave. V zvezi s tem je tožeča stranka pri upravnemu organu izjavila, da je glavna obravnava na sodišču razpisana za dne 15. 12. 2016. 5. Na poziv tožene stranke je tožeča stranka pojasnila, da ima sedaj urejeno zdravstveno zavarovanje ter da je poravnala vse odprte obveznosti Finančni upravi RS, kot tudi obveznosti iz prekrškovnih in drugih zadev. Je redno zaposlena s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tudi redno izvršuje svoje obveznosti do države. Priznava, da je v preteklem času nekajkrat odstopila od pravnega reda Republike Slovenije, vendar je to storila v stiski, oziroma zato, ker je nekajkrat ostala brez zaposlitve in brez vira dohodka. To obdobje je morala premostiti s krajšim delom v tujini, saj zaposlitve in sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji ni uspela dobiti. Sedaj je vse zadeve uredila in redno plačuje svoje obveznosti do države. Prosi, da se ji dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji podaljša in se zavezuje, da se bo v celoti podredila pravnemu redu Republike Slovenije.

6. Na podlagi izvedenih dokazov je tožena stranka zaključila, da je tožeča stranka med dosedanjim bivanjem storila več različnih prekrškov in se prevečkrat ni podrejala pravnemu redu RS, tako da obstajajo razlogi iz 6. alineje 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je zato prošnjo tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca zavrnila.

7. V zvezi z 2. točko odločitve je tožena stranka navedla, da ta temelji na tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2. Skladno s tem je odločila, da mora tožnik državo zapustiti v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, pri čemer je upoštevala čas, v katerem tožeča stranka to lahko stori.

8. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. Navaja, da je v času odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca izpolnjevala vse pogoje iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2, da ima ustrezno zaposlitev in zdravstveno zavarovanje ter da ima zadostna sredstva za preživljanje, saj je že od 14. 3. 2016 redno zaposlena pri družbi D., kjer opravlja dela v gradbeništvu in redno dobiva plačo. 9. V zvezi z domnevo, da ne bo prebivala na ozemlju Republike Slovenije, tožeča stranka navaja, da ima sedaj redno delo in nima nobenega razloga, da bi delo opravljala v tujini. Odhodi v tujino za krajši čas so bili nujni zaradi tega, ker je bila takrat brez dela in je s tem le premostila obdobje brezposelnosti, nato pa se takoj vrnila v Republiko Slovenijo. Da bo spoštovala pravni red, izhaja tudi iz tega, da je po svojem pooblaščencu po prejemu izpodbijane odločbe vložila prošnjo za podaljšanje bivanja, ne glede na to, da je bil zapis v izpodbijani odločbi glede roka zapustitve Republike Slovenije napačen.

10. 55. člen ZTuj-2 med razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje navaja zelo resne razloge. Delo na črno, ki se očita tožeči stranki, niti ni bilo delo na črno, temveč občasna pomoč v času, ko je bila brez dela in bi si na podoben način vsak drugi državljan pomagal, da bi premostil krizo. Meni, da so razlogi, ki jih navaja izpodbijana odločba, za tovrstno odločitev prestrogi in ocenjeni neživljenjsko. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita tet ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišču pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca je dovoljenje, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se to dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena. Po določbi drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca lahko izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 15. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tudi po mnenju sodišča je tožeča stranka svojo odločitev pravilno oprla na 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V zadevi ni sporno, da je v času odločanja tožene stranke tožeča stranka sicer redno zaposlena s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ima poravnane vse obveznosti do FURS. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožeča stranka v preteklosti storila vrsto kršitev pravnega reda Republike Slovenije, ki jih tožeča stranka ne zanika, pač pa pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih jih je storila.

16. Z določbo prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 je zakonodajalec toženi stranki, kot pristojnemu organu (86. člen ZTuj-2) podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, če so kumulativno izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji in ne obstajajo razlogi za zavrnitev iz 55. člena ZTuj-2. Navedeno pomeni, da tožena stranka v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar nenazadnje opredeljuje posledično tudi obseg sodne kontrole sodišča v upravnem sporu, kakor je opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ter ali je prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

17. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je po oceni sodišča tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila razloge za sprejeto odločitev. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka pravnomočno kaznovana zaradi kršitve 25. člena ZPPreb ter kršitve določbe 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz. Nesporno je tudi, da v daljših obdobjih njenega bivanja ni imela urejenega statusa obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, čeprav je tu ves čas prebivala na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je v času, ko ni bila vključena v zdravstveno zavarovanje, nelegalno delala in na ta način zlorabljala dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve. Razlogi, s katerimi tožeča stranka opravičuje svoje ravnanje, tudi po mnenju sodišča ne opravičujejo nelegalnega dela v RS in v tujini. Nenazadnje, družba B., katere direktor je bila tožeča stranka, je imela na dan 31. 1. 2014 tudi za preko 25.000,00 EUR neporavnanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila, za zaposlene pa tudi niso predloženi REK-1 obrazci za izplačilo plač zaposlenih, iz česar izhaja, da ni bila spoštovana davčna zakonodaja in se tožeča stranka, kot direktor te družbe, ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Zaradi tega je bil zoper tožečo stranko pri Okrajnem sodišču v Kopru tudi vložen obtožni predlog zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ-1. Ne glede na to, da v času izdaje izpodbijane odločbe kazenski postopek še ni bil zaključen, pa opisane okoliščine kažejo, da se tožeča stranka v daljšem obdobju, to je od leta 2010 do konca leta 2014, večkrat ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Številne kršitve pravnega reda Republike Slovenije, ki jih je v preteklosti storila tožeča stranka, tudi po mnenju sodišča utemeljujejo razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče glede na navedeno zaključuje, da tožena stranka ni prekoračila določene meje prostega preudarka, prostega preudarka pa tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse za odločitev relevantne dejanske okoliščine.

18. Ugovor tožeče stranke, da so bila merila uporabljena prestrogo, ni utemeljen. Kakor je pojasnila tožena stranka, bi, kolikor bi tožeča stranka storila le eno izmed navedenih kršitev, lahko tožeči stranki podaljšala enotno dovoljenje za prebivanje in delo v dobri veri, da kršitev ne bo več ponavljala ali storila novih, vendar pa je tožeča stranka storila veliko različnih prekrškov in se velikokrat ni podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, tako da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se tudi v bodoče pravnemu redu Republike Slovenije ne bo podrejala.

19. Glede na navedeno, je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, prav tako je pravilna in na zakonu utemeljena izpodbijana odločba. Tožbo tožeče stranke je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Dokazi, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, se nanašajo na listine v upravnem spisu in zaslišanje tožeče stranke. Pravna stališča, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi, pa po naravi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.