Jedro

Pritožnikova ravnanja, ki pomenijo prekrške na področju cestnoprometnih predpisov in prijave začasnega prebivališča ter predstavljajo kršitev davčne in delovne zakonodaje, državo pa ovirajo pri izvajanju nadzora nad trgom delovne sile, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljala zadosten razlog za domnevo, da se pritožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 214-677/2016-14 z dne 6. 1. 2017. Z njo je tožena stranka na podlagi šeste alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi sodbe se je ob sklicevanju na razloge omenjene odločbe sodišče prve stopnje strinjalo s presojo tožene stranke, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja, določeni v šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožnik je bil namreč pravnomočno kaznovan zaradi kršitve 25. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) in 3. točke prvega odstavka 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), v daljših obdobjih bivanja, ko je tudi nelegalno delal, ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zoper njega pa je bil vložen tudi obtožni predlog zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Razlogi, s katerimi tožnik pojasnjuje svoje ravnanje, po presoji sodišča prve stopnje ne opravičujejo nelegalnega dela v Sloveniji in tujini.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Strinja se z očitki, da je v preteklosti storil vrsto kršitev pravnega reda Republike Slovenije. Vendar pa navedene kršitve po njegovem mnenju nimajo take teže, da bi terjale zavrnitev dovoljenja za prebivanje, kot jo imajo razlogi iz ostalih alinej prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki pri njem niso podani. Pojasnjuje, da v daljšem obdobju, odkar se je redno zaposlil (od 14. 3. 2016), ni storil ničesar nezakonitega. Ker se zoper odločbo zaradi kršitve ZVoz ni pritožil, se zaveda, da je storil napako, ki se ni več ponovila. Očitek v zvezi s prebivališčem je pojasnil že na zaslišanju, za neurejeno zdravstveno zavarovanje pa je kriv njegov takratni delodajalec. Navaja še, da je uredil davčne obveznosti, in pojasnjuje, da ni delal na črno, ampak je zaradi golega preživetja za nekaj denarja le pomagal znancem. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovi prošnji za pridobitev omenjenega dovoljenja oziroma odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2), in se pod zakonsko določenimi pogoji po poteku veljavnosti lahko podaljša (četrti odstavek 37. člena ZTuj-2). V 55. členu tega zakona so taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih se tujcu dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda (ali podaljša), med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (šesta alineja prvega odstavka tega člena). Zakonska ureditev teh razlogov ne določa podrobneje. Ocena je prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti.1

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ob izdaji odločbe na podlagi pritožnikovega preteklega ravnanja mogoče domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke, na razloge katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo skladno z 71. členom ZUS-1, je namreč razvidno, da je bil pritožnik pravnomočno kaznovan zaradi kršitve 25. člena ZPPreb in 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz, v daljših časovnih obdobjih bivanja (kljub dovoljenju za začasno prebivanje tujca zaradi zaposlitve) ni imel urejenega statusa obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, prav tako pa je delal na črno. Ugotovljeno je bilo še, da je imela gospodarska družba Š., d. o. o., katere direktor je bil pritožnik, na dan 31. 1. 2014 neporavnane dospele davčne obveznosti in da za zaposlene v navedeni gospodarski družbi niso bili predloženi REK-1 obrazci za izplačilo plač. Zato je bil zoper pritožnika pri Okrajnem sodišču v Kopru vložen obtožni predlog zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. 8. Iz tega izhaja, da je pritožnik večkrat in z različnimi dejanji, ki jih niti ne izpodbija, kot tujec kršil pravni red Republike Slovenije, spoštovanje katerega je temelj vseh demokratičnih držav.2 Zato so navedena ravnanja, ki pomenijo prekrške na področju cestnoprometnih predpisov in prijave začasnega prebivališča ter predstavljajo kršitev davčne in delovne zakonodaje3, državo pa ovirajo pri izvajanju nadzora nad trgom delovne sile, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljala zadosten razlog za domnevo, da se pritožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Še zlasti upoštevaje različnost preteklih kršitev, od katerih nekatere same po sebi niso odvisne od okoliščin pritožnikove redne zaposlitve, ki jo pritožba izpostavlja kot zagotovilo za podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije (npr. vožnja motornega vozila brez ustreznega vozniškega dovoljenja in opustitev izpolnjevanja davčnih obveznosti pravne osebe, katere direktor je bil).

9. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno ponavljanje navedb o razlogih, s katerimi pritožnik opravičuje svoje ravnanje. Pritožniku je bila krivda dokazana v ustreznih postopkih, odločbe, s katerimi so mu bile izrečene globe zaradi prekrškov, so postale pravnomočne, ostala ravnanja (delo na črno, neporavnavanje davčnih obveznosti gospodarske družbe Š., d. o. o., katere direktor je bil, in kršitev pravic tam zaposlenih delavcev) pa glede na pritožbene ugovore, ki jih v svoji pritožbi podaja pritožnik, niso sporna.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da našteti prekrški nimajo takšne teže kot drugi razlogi za zavrnitev obravnavanega dovoljenja, ki so določeni v prvi, drugi, četrti in naslednjih alinejah 55. člena ZTuj-2. Razlog iz šeste alineje tega člena je samostojen in zadosten za sprejem odločitve, da se tujcu ne podaljša enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (četrti in drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), zato - tudi sicer povsem pavšalno - zatrjevanje različne teže razlogov ni bistveno za odločitev.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 316/2013 z dne 20. 12. 2013, I Up 123/2016 z dne 18. 5. 2016 in I Up 28/2017 z dne 19. 4. 2017. 2 Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov (drugi odstavek 4. člena ZTuj-2). 3 Po šesti alineji 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) se za delo na črno (ki je prepovedano) med drugim šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela, kakor to določa ta ali drugi zakoni.