Jedro

Soglasje obeh razvezanih zakoncev (1981) glede toženkine nadaljne uporabe tožnikove garsonjere pomeni realizacijo ustno sklenjene najemne pogodbe. Zato je toženka ob uveljavitvi SZ imela pravico do uporabe. V taki situaciji je treba določbo 58. člena SZ razlagati v povezavi s 1. odst. 156. člena SZ in dejansko stanje presojati tudi v zvezi z uskladitveno dolžnostjo. Zakon to dolžnost nalaga lastniku stanovanja, je pa že po naravi stvari same jasno, da je za uskladitev najemne pogodbe potrebno sodelovanje obeh pogodbenikov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o toženkinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti garsonjero štev. 15 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani. Tako je odločilo na podlagi presoje, da toženka ni dokazala, da je s tožnikom sklenila pogodbo, na podlagi katere bi v smislu 34. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS, št. 35/82, 18/84; v nadaljevanju ZSR) pridobila pravico do uporabe stanovanja in da zato ni uporabnik v smislu navedene zakonske določbe, pa tudi ne v smislu 5. člena ZSR. Tudi če bi se štelo, da je toženka bila uporabnik, pa je bila po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ul. RS, št. 18/91-I do 1/2000; v nadaljevanju SZ) njena dolžnost skleniti najemno pogodbo, saj tako presojo narekuje besedilo 58. člena SZ in je tudi toženka tista, ki uporablja tuje stanovanje. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je poudarilo, da najemna pogodba ni bila sklenjena, da toženka kljub sodbi ne plačuje najemnine in da je bila njena dolžnost, da si priskrbi pravni naslov za uporabo.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče toženke ni zaslišalo in ni preložilo obravnave, čeprav je pooblaščenec toženkino odsotnost opravičil. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da v stanovanju živi še toženkin sin z ženo in dvema mladoletnima otrokoma in je zato sodbeni izrek neustrezen. Sicer pa je toženka dolga desetletja živela v tem stanovanju in že na podlagi prejšnjega zakona pridobila pravico uporabe. Zato bi tožniki morali z njo skleniti najemno pogodbo po novem zakonu. Ker ima toženka status najemnika, ni res, da naj bi bivala v stanovanju brez pravnega naslova. Prav tako ni res, da toženka ne bi plačevala najemnine. Obrabnina za pohištvo in najemnina sta bila v sodbi iz leta 1984 določeni v znesku, ki danes predstavlja 0,36 SIT mesečno. Glede tega ni dobila opomina pred tožbo, zato ta krivdni odpovedni razlog ne obstaja.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do revizijsko uveljavljenih procesnih kršitev. Na zadnji narok za glavno obravnavo je prišel toženkin pooblaščenec, kar je kljub toženkini odsotnosti zadostovalo, da se narok opravi. Tudi sicer opravičilo izostanka samo po sebi glede na 295. člen ZPP ni razlog za preložitev naroka. Katere dokaze bo sodišče izvedlo, je odvisno od njegove materialnopravne presoje, katera sporna dejstva so pomembna za odločitev. Opustitev določenega dokaza zato ne pomeni procesne kršitve, lahko pa vpliva na nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično tudi na zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z dvema vprašanjema, ali je že po prejšnjem zakonu pridobila pravico do uporabe stanovanja in čigava je dolžnost skleniti ali uskladiti najemno pogodbo z novim zakonom.

V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko zakonec po razvezi zakonske zveze še nadalje uporablja stanovanje, ki je v izključni lasti drugega zakonca. Do te situacije je po podatkih obeh sodišč, skladnih navedbah pravdnih strank in podatkih priključenega predpisa VI P 181/84 (prej VI P 119/82) prišlo v novembru 1980 oziroma maju 1981, torej v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Ul. SRS, št. 18/74, 10/76; v nadaljevanju ZSR/74). V novembru 1980 se je prvotožnik po smrti svoje prve žene odselil iz spornega stanovanja v drugo stanovanje k svojima mladoletnima otrokoma iz prvega zakona. V spornem stanovanju je ostala toženka s skupnim mladoletnim otrokom. Zakonska zveza je bila razvezana v maju 1981, skupni otrok je bil zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo toženki, prvotožniku pa je bilo naloženo plačevanje preživnine za otroka.

Prvotožnik je že leta 1982 vložil tožbo in od toženke zahteval plačilo stanarine za določeno obdobje. Glede tega dela zahtevka je delno uspel, saj je takratno Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani s sodbo z dne 28.6.1983 pod opr. št. II P 119/82 toženki naložilo, da mora za čas od januarja 1981 do januarja 1983 plačati skupno 10.826,25 takratnih din najemnine. V novem sojenju pod opr. št. VI P 181/84 po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe je bilo odločeno le še o plačilu uporabnine za pohištvo.

Revizijsko sodišče se ne strinja z izrečno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka v času uveljavitve Stanovanjskega zakona ni bila uporabnik stanovanja v smislu 34. člena ZSR oziroma točneje imetnik stanovanjske pravice po v času prvotožnikove odselitve veljavnem drugem odstavku 44. člena ZSR/74. Že sodna praksa na podlagi 20. člena ZSR/74 je sprejela stališče, da se navedena zakonska določba uporablja tudi po razvezi zakonske zveze glede uporabe stanovanja, ki je v solasti zakoncev ali izključni lasti enega zakonca. Taka je bila kasneje tudi pretežna večinska sodna praksa glede uporabe 17. člena ZSR. Sodni postopek za določitev imetnika stanovanjske pravice oziroma imetnika pravice uporabe pa je bil potreben le, če med zakoncema ni bilo soglasja o nadaljnji uporabi stanovanja. Tako soglasje je bilo mogoče izraziti tudi s prostovoljno opustitvijo uporabe stanovanja. Prvotožnikovo ravnanje po razpadu življenjske skupnosti s toženko in nato po razvezi zakonske zveze, njegova odselitev in kasnejša vložitev tožbe za plačilo najemnine za določeno obdobje potrjujejo takratno soglasje obeh glede nadaljnje toženkine uporabe stanovanja. Sodna odločitev glede tega vprašanja torej ni bila potrebna. Zato je sodišče v prejšnji pravdi v razlogih prej navedene sodbe tudi pravilno poudarilo, da gre za že realizirano stanovanjsko razmerje. Kljub določbi tretjega odstavka 40. člena ZSR/74 o neveljavnosti stanovanjskih pogodb, ki niso bile sklenjene v pisni obliki, je sodna praksa že takrat upoštevala teorijo realizacije in priznavala veljavnost ustno sklenjenim in realiziranim stanovanjskim pogodbam. V 34. členu ZSR pa je ta sankcija za pomanjkanje predpisane oblike tudi že odpadla.

Soglasje obeh razvezanih zakoncev glede toženkine nadaljnje uporabe stanovanja pomeni torej realizacijo ustno sklenjene najemne pogodbe. Ker je bila najemnina po podatkih prejšnje pravde določena le za obdobje dveh let, je netočen očitek sodišča druge stopnje, da toženka kljub sodbi ne plačuje najemnine. Toženka je v prejšnji pravdi neplačevanje najemnine pojasnjevala s tožnikovim neplačevanjem preživnine, tako pobotanje pa po že uveljavljenem stališču sodne prakse ni izključeno takrat, kadar ga uveljavlja tisti, v čigar korist je določena zakonska izključitev pobotanja.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka v času uveljavitve SZ imela pravico do uporabe sporne garsonjere. Glede drugega vprašanja, na čigavi strani je dolžnost skleniti oziroma uskladiti najemno pogodbo z novim zakonom, se je sodišče prve stopnje postavilo na izrečno stališče, da gre le za dolžnost najemnika oziroma uporabnika in se pri tem sklicevalo na razlago 58. člena SZ. Sodišče druge stopnje je takemu stališču vsaj posredno potrdilo z razlogi, da si mora pravni naslov za uporabo stanovanja priskrbeti tisti, ki uporablja tuje stanovanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako materialnopravno stališče preozko. Čeprav je tožnik izpraznitveno tožbo vložil šele leta 1995, gre v obravnavani zadevi za vprašanje prilagoditve sicer ustno sklenjene, vendar realizirane najemne pogodbe novi stanovanjski zakonodaji, torej za prehodno obdobje. Zato je treba v taki situaciji 58. člen SZ razlagati v povezavi s prvim odstavkom 156. člena SZ in presojati dejansko stanje tudi v zvezi z uskladitveno dolžnostjo. Zakon to dolžnost nalaga lastniku stanovanja, je pa že po naravi stvari same jasno, da je za uskladitev najemne pogodbe potrebno sodelovanje obeh pogodbenikov. Prav okoliščine o tem vprašanju pa so bile med pravdnimi strankami sporne tako v postopku na prvi kot tudi na drugi stopnji. Trditvi tožeče stranke, da toženka ni pripravljena skleniti najemne pogodbe, je toženka ugovarjala že v odgovoru na tožbo, da ji prvotožnik sploh ni ponudil sklenitve stanovanjske pogodbe po novem zakonu, v pritožbi pa je te trditve še konkretizirala, da je prvotožnik njo in sina nagnal, ko sta se skušala dogovoriti za sklenitev pogodbe. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da ne gre za pravno pomembne okoliščine, se sodišče druge stopnje z njimi ni ukvarjalo in zato ni izčrpalo vse pritožbene podlage.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP toženkini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. O toženkinih priglašenih revizijskih stroških je odločilo v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP. O predlogu za oprostitev sodnih taks, ki ga toženka uveljavlja z revizijo, je po prvem odstavku 173. člena ZPP pristojno odločiti sodišče prve stopnje.