Jedro

Toženka uporablja stanovanje nezakonito, ker z lastniki stanovanja nima sklenjene najemne pogodbe in za stanovanje tudi ne plačuje najemnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna izprazniti garsonjero št. 15 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka. Hkrati je toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 64.076,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe pa do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženka zaseda stanovanje nezakonito. Toženka se je zoper sodbo pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da se protivi izselitvi iz stanovanja na način, ki ga je izbral tožnik. Zadeva bi se lahko uredila tudi na drugačen način, po mirni poti. Res sicer tožniku ni plačevala najemnine, vendar pa tudi tožnik nekaj let ni plačeval preživnine za preživljanje njunega sina N.. Toženka v postopku ni bila zaslišana, sodišče je predlog toženkinega pooblaščenca za njeno zaslišanje kot neustreznega zavrnilo, vendar se toženka čuti prikrajšano, ker ni mogla sodišču neposredno povedati, kar meni, da je pomembno za odločanje o zadevi. Toženka zato meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v postopku zanesljivo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki jih toženka s pritožbo tudi ne izpodbija. Ugotovilo je, da so tožniki solastniki garsonjere, ki jo uporablja toženka, ne da bi imela s tožniki kot solastniki sklenjeno najemno pogodbo zanjo in ugotovilo je, da toženka kljub pravnomočni sodbi tudi najemnine za garsonjero tožnikom ne plačuje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na strani osebe, ki uporablja tuje stanovanje dolžnost, da si priskrbi pravni naslov za uporabo stanovanja oziroma, da poskrbi za sklenitev najemne pogodbe, ker oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito in lastnik lahko proti njej kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, kot to določa 58. člen Stanovanjskega zakona. Po obrazloženem ni pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Toženka zaseda garsonjero, last tožnikov nezakonito, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnikov utemeljeno ugodilo, ne da bi izvedlo dokaz z zaslišanjem toženke kot stranke, kajti sodišče je že na osnovi navedb pravdnih strank lahko zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva. Okoliščini, da prvi tožnik nekaj let ni plačal toženki preživnine za sina N., ki ga je zato toženka morala preživljati sama in da tudi sicer prvi tožnik ni stanovanjsko ogrožen, za odločitv v tej zadevi ne moreta biti pravno relevantni, čeprav pa je res, kot poudarja toženka v pritožbi, da kažeta s kakšno osebo je toženka živela. Uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana. Odločitev prvega sodišča je pravilna, vse pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Pritožbeno sodišče v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora, glede na določbo 2. odstavka 354. člena ZPP, pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.