Jedro

Javne uslužbence je mogoče razporediti iz kraja v kraj upoštevaje omejitev iz ZJU in KPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka). Odločilo je, da se ugotovi, da je ustna odredba, s katero je tožena stranka, v času med 3. 11. 2016 in 18. 11. 2016, izvedla spremembo kraja opravljanja dela tožnice iz A. v B., nezakonita (II. točka izreka). Odločilo je, da se ugotovi, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 2. 2017, nezakonita in se razveljavita (III. točka izreka). Tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni omogočiti opravljanje dela v kraju A., na dislocirani enoti Finančnega urada B., na naslovu ... (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 763,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka podaja pravočasno pritožbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica na naroku dne 23. 1. 2018 spremenila tožbeni zahtevek, tako da je zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe (zahtevek, postavljen v tožbi, se je nanašal le na sklep delodajalca z dne 11. 1. 2017, čemur je tožena stranka ugovarjala). Tožba je dopustna po določbi 24. in 25. člena ZJU od vročitve sklepa Komisije za pritožbe. Tudi sicer tožba ni sklepčna. Tožnica niti ni navedla številke sklepa oziroma podatka o tem sklepu. Tudi sicer je tožbeni zahtevek po vsebini neutemeljen, zato mu sodišče ne bi smelo ugoditi. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 28. 7. 2014, v kateri je bilo odločeno, da opravlja delo na Ministrstvu za Finance, Finančni upravi RS, v prostorih urada C. A. in po potrebi tudi na celotnem območju delovanja Finančne uprave RS. Z dnem 1. 1. 2015 se je pričel uporabljati Akt o spremembah in dopolnitvah aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Finančni upravi RS, št. ... z dne 25. 11. 2014, to je ob združitvi davčnih in carinskih uradov v finančne urade, zato je bila s tožnico sklenjena nova pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 29. 12. 2014, s katero je bilo določeno, da je tožničino delovno mesto sistemizirano na Finančnem uradu B., tožnica pa delo opravlja v prostorih Finančnega urada D. in po potrebi na celotnem območju delovanja Finančne uprave RS. Ker je najemodajalec Finančnemu uradu D., kot najemniku, z marcem 2015 odpovedal najem za del prostorov, je prenehala tožnica opravljati delo na tej lokaciji. Tožena stranka je tožnici 29. 12. 2016 ponudila v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi z namenom dopolnitve 6. člena pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega bi tožnica delo opravljala v prostorih Finančnega urada B. ali na dislociranih enotah tega urada in po potrebi tudi na celotnem območju delovanja Finančne uprave RS. Sodišče se najprej postavi na stališče, da sprememba kraja opravljanja dela brez soglasja javnega uslužbenca ni mogoča in da sta že iz navedenega razloga izpodbijana sklepa delodajalca in komisije za pritožbe nezakonita. 53. člen ZJU določa posamezne sestavine pogodbe o zaposlitvi, ob navedenem pa 149. člen ZJU, ki govori o premestitvah zaradi delovnih potreb, določa, da se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto, oziroma strokovno - delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi, če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa ter če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon. V tožničinem primeru ni šlo za premestitev zaradi delovnih potreb, tožnica je ostala na istem delovne mestu. Tožnica sicer trdi, da bi delo, ki ga opravlja, lahko delala tudi v A.. Sodišče je navedlo kot pravno podlago tudi 24. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND), ki naj bi zagotavljala javnemu uslužbencu varstvo v primeru premestitve na delovno mesto (isto ali drugo) v drugem kraju. Tudi glede navedenega tožena stranka meni, da je mogoče delavca razporediti v drug zavod, organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog. Tožena stranka meni, da je v postopku ravnala zakonito, napačen je tudi pravni pouk, v katerem je sodišče za pritožbo določilo 15-dnevni rok namesto 30-dnevnega roka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Razlog za zavrženje tožbe je temeljil na trditvi tožene stranke, da je tožnica v tožbi zgolj v enem stavku navedla, da izpodbija sklep, ne da bi navedla številko sklepa. Na naroku je bil postavljen tožbeni zahtevek, sodišče se je pravilno sklicevalo na 24. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, pri čemer se tožena stranka zavzema, da je delavca vselej mogoče premestiti v drug kraj, če je to potrebno za nemoteno delo zavoda zaradi delavčeve strokovne izobrazbe, znanja, sposobnosti… drug zavod, pri katerem je bil delavec v delovnem razmerju pa lahko opravljanje svojih del zagotovi z drugačno organizacijo dela… Tožnica je že v sami tožbi navedla opravilno številko kot tudi datum izpodbijanega sklepa v smislu trditvene podlage. Tožena stranka napačno tolmači 24. člen KPND, saj tretji odstavek tega člena jasno določa, da o razporeditvi delavca iz prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih. Da v obravnavanem primeru sploh ni podan takšen položaj, ni sporno. Sodišče je pravilno uporabilo četrti odstavek 24. člena KPND, ki določa, da je premestitev brez privolitve javnega uslužbenca nezakonita, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri. Gre za prepoved, ki predpostavlja, da se v takih primerih bistveno poslabšajo pogoji delavca. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, ostale dokazne predloge pa ni izvajalo, ker so bili za rešitev pravno irelevantni. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2017 in nadalj. - ZJU) v 25. členu določa, da javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem lahko zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa Komisije za pritožbe oziroma od dneva ko poteče rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnici sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja vročen dne 31. 3. 2017, tožbo pa je vložila dne 3. 5. 2017. Glede na to, da se je rok za pritožbo iztekel v nedeljo 30. 4. 2017 in sta bila vmes dva praznična dela 1. 5. in 2. 5. 2017, se je rok upoštevaje določila 111. člena ZPP iztekel 3. 5. 2017, tako da je bila tožba vložena pravočasno.

7. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do ugovora tožene stranke glede spremembe tožbe oziroma na novo postavljenega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Že v začetku je tožba obsegala navedbo odločbe, s katero je bilo odločeno o tožničini pravici, tožnica je navedla tudi številko sklepa in datum, pri čemer ni potrebno, da bi zahtevala tudi razveljavitev sklepa, pač pa iz tožbe izrecno izhaja, da gre za vsebinsko presojo zakonitosti sklepa tožene stranke. Tako je tožbeni zahtevek postavljen na obravnavi sklepčen in je sodišče o njem lahko odločalo.

8. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu Višji finančni inšpektor v Oddelku ..., Sektor..., Finančni urad B., kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 12. 2014, in sicer v Finančnem uradu B., kot to določa 4. člen pogodbe o zaposlitvi. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in se pri tem sklicevalo na 24. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj. - NPNG). Tožena stranka je tožnici 2. 12. 2006 ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj bi tožnica delala v prostorih FURS B. ali dislociranih enotah in po potrebi na področju delovanja na celotnem območju FURS, tožnica pa je podpis aneksa odklonila. V nadaljevanju je tožena stranka tožnici dne 11. 1. 2017 izdala sklep, s katerim je spremenila kraj opravljanja dela glede na aneks.

9. Tožena stranka je tožničino zahtevo za odpravo kršitev zavrnila in je tožnica zoper sklep o spremembi kraja vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je o tožničini zahtevi odločala dne 22. 2. 2017 in pritožbo zavrnila. Tožnica je v nadaljevanju vložila tožbo in zahtevala opravljanje dela v A., kjer je sicer dejansko opravljala delo. Tožnici je bil sicer določen kraj opravljanja dela v prostorih Finančnega urada B. ali dislociranih enotah tega urada in po potrebi tudi na območju delovanja celotne Finančne uprave RS. Po določilih 53. člena ZJU je kraj opravljanja dela bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, pri čemer javnega uslužbenca ni mogoče premestiti brez njegove privolitve v drug kraj, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri.

10. Sodišče je ugotovilo, da razdalja med A. in B. znaša 46 km, torej manj kot 70 km v eno stran, pri čemer pa traja vožnja z avtobusom od A. do B. 1 uro in 4 minute povprečno, čas vožnje z vlakom od A. v B. pa traja 1 uro in 18 minut v povprečju. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti - KPNG v 24. členu ureja razporejanje delavcev in določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, pri čemer delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugi kraj, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do 3-eh let starosti pa več kot eno uro. ZJU v 149. členu ureja premestitev zaradi delovnih potreb in v drugem odstavku določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju RS dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Pri tem pa se določba drugega odstavka 149. člena ZJU ne uporablja le za premestitve javnih uslužbencev ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, v okviru notranje in zunanje službe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v tožničinem primeru ni šlo za nikakršno premestitev zaradi delovnih potreb, niti da za to ni bil podan nobeden izmed razlogov, ki jih zakon navaja, pri čemer tožnica ostaja na istem delovnem mestu, v organizacijski enoti in da se je spremenil kraj opravljanja dela, kjer ima tožena stranka oddelek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbena navedba neutemeljena, kot že navedeno je mogoče javne uslužbence razporediti iz kraja v kraj upoštevaje omejitev iz ZJU in KPND. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi to, da je bila tožnica premeščena najprej iz A. v B. oziroma da je bila najprej izdana ustna odredba tožene stranke, šele v nadaljevanju pa je tožena stranka izdala dne 11. 1. 2011 pisni sklep o spremembi kraja opravljanja dela oziroma premestitvi. Tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti opravljanje dela v kraju A., na dislocirani enoti Finančnega urada B., na ... (naslov).

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.