Jedro

Ravno zato, ker sta se tožnika s svojo izjavo volje obvezala nekaj dopustiti, je enako izjavo podal tudi toženec. Tudi zato in ker je treba presojati voljo pravdnih strank glede celotnega pravnega posla, tožnikoma ne gre verjeti, da izjave volje, ki je vsebovana v 5. točki poravnave, nista dala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se sodna poravnava sklenjena dne 13.9.2000 pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem v nepravdni zadevi opr. št. N 7/2000 v 4. točki delno spremeni, v 5. točki pa razveljavi. Hkrati je tožnikoma naložilo, da tožencu povrneta pravdne stroške v znesku 96.323,00 SIT. Proti takšni odločitvi sta tožnika vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je napačna domneva sodišča prve stopnje, da sta se po sklenitvi sodne poravnave premislila glede dogovora zapisanega pod točko 5. Poravnavo sta podpisala v zmoti, ne da bi poznala njeno vsebino. Med strankama je nesporno, da je željo po zapisu pravice služnostne poti izrazil toženec. Tožnika sta imela takšno služnostno pravico že priposestvovano, zato z njune strani ni bilo nikakršne potrebe, da se zapiše v sodni poravnavi. Verjeti bi bilo zato treba tožnikoma, zlasti drugotožniku, da je preslišal vsebino poravnave zapisane v točki 5. Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje o skladni in prepričljivi izpovedi sodnice in odvetnika tožnikov v nepravdni zadevi v kateri je bila sklenjena sodna poravnava. Tako je sodnica izpovedala, da se ne spominja točno ali je prebrala strankam poravnavo ter do kdaj je bil na naroku prisoten odvetnik tožnikov. Ta je bil prisoten dokler ni bilo doseženo soglasje o poteku mejne črte, nato pa je narok zapustil. Tudi odvetnik tožnikov ni bil gotov glede dejstva ali je bil prisoten na naroku vse do zaključka sodne poravnave, čeprav jo je podpisal. Očitno pa jo je podpisal naknadno na sodišču. Dejstvo je, da tožnikoma vsebina poravnave, glede zapisa o služnosti, ni bila jasno predočena, tožnika pa je nista prebrala. V nasprotnem primeru takšne poravnave nikoli ne bi podpisala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pri sklenitvi sodne poravnave v spornem delu (5. točki), v katerem se je ustanovila služnostna pravica voženj v korist toženčeve parcele in v breme parcele tožnikov za potrebe vzdrževanja toženčevega gospodarskega poslopja in za koriščenje zemljišča (odlaganje materiala ali postavljanje kmetijskih strojev), ni bilo napak volje in da sta zato tožnika neutemeljeno zahtevala njeno delno razveljavitev na podlagi določila 1. točke 2. odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeni očitki tožnikov so usmerjeni v dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da tožnikoma ne gre verjeti, da jima poravnava ni bila jasno predočena in da nista poznala njene vsebine oziroma da tega nista dokazala. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z navedenim zaključkom, še več, iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta tožnika vedela, da podpisujeta poravnavo tudi s spornim določilom. Da je tako izhaja iz prepričljive izpovedi sodnice, pred katero je prišlo do sklenitve izpodbijane sodne poravnave in ki je prepričljivo opisala tudi proces, v katerem je do poravnave prišlo - od toženčeve pobude, do drugotožnikovih pomiselkov in njihovem razčiščenju, do končnega zapisa pravnoposlovne volje pravdnih strank v obliki sodne poravnave. Njeno izpoved sta potrdila pooblaščenec tožnikov v nepravdni zadevi, v kateri je prišlo do sodne poravnave in toženec. Ob vseh prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje je treba opozoriti še na toženčevo izpoved, da brez tega pogodbenega določila (sodna poravnava je civilnopravna pogodba) na poravnavo ne bi pristal. Sam je namreč z njo priznal zanj neugoden potek meje in hkrati pristal tudi na ustanovitev služnosti v korist nepremičnine tožnikov in v breme njegove pracele, ki je bila sporna. Tožencu je treba verjeti, saj je temelj zaveze v takšnem poslu ravno v vzajemnih popustitvah vsake od strank (causa acquirendi). Ravno zato, ker sta se tožnika s svojo izjavo volje obvezala nekaj dopustiti, je enako izjavo podal tudi toženec. Tudi zato in ker je treba presojati voljo pravdnih strank glede celotnega pravnega posla, tožnikoma ne gre verjeti, da izjave volje, ki je vsebovana v 5. točki poravnave, nista dala. Pritožbeno sodišče hkrati opozarja še na poskus tožnikov na izpodbijanje poravnave v nepravdnem postopku opr. št. N 7/2000 (pritožbi z dne 16.10.2000 in 4.11.2000), iz katerega izhaja nestrinjanje le z delom (obsegom) s sodno poravnavo ustanovljene služnosti (odlaganje materiala in postavljanje kmetijskih strojev), ne pa z ustanovljeno služnostjo na sploh oziroma v celoti. Navsezadnje je treba poudariti, da je brezpredmetna trditev tožnikov, da v poravnavi izjavljena in zapisana volja ni njuna prava volja, ob okoliščini da sta poravnavo podpisala. Velja namreč, da podpis na zapisu izkazuje in potrjuje skladnost zapisa z resnično pogodbeno voljo strank. Vse kar pokriva podpis, se torej pripisuje podpisnikovi izjavi volje. Tudi če poravnave ne bi prebrala, preden sta jo podpisala, se na to okoliščino ne bi mogla sklicevati. To bi namreč pomenilo, da nista ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (2. odstavek 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Vsak povprečno skrben človek namreč prebere pogodbo preden jo podpiše. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Zato je bilo treba pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).