Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.

Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo.

Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20,3 pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep in sodba.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in razveljavitev oziroma odpravo (točka I izreka). Toženki je naložilo plačilo 130,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2022 dalje, zakonske zamudne obresti od 18. 1. 2021 do 30. 11. 2022 pa zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska v skupni višini 2.642,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2021 (točka III izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 473,37 EUR (točka IV izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper sklep in zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačna odločitev o zavrženju tožbe, saj ima pravico uveljavljati notranje varstvo pri delodajalcu, čeprav za denarne terjatve ta postopek ni obvezen. Zahteva za odpravo kršitev je bila potrebna, saj je od toženke zahtevala, da ji omogoči prenos neizkoriščenega dopusta oziroma izplača nadomestilo, s svojo zahtevo pa je bila delno uspešna. Ker je delodajalec vsebinsko odločil o njeni zahtevi s sklepom, je imela pravni interes, da je nezakoniti odločbi izpodbijala. Toženka niti ni ugovarjala, da je potrebno tožbo v tem delu zavreči. Sklicuje se na odločitve glede priznanja stroškov postopka za uveljavljanje denarnih zahtevkov pri delodajalcu. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v letu 2019 in 2020 pa v bistvenem navaja, da je odločitev napačna, ker toženka tožnice vsakokrat pred potekom obdobja za prenos, tj. do 31. 3. v naslednjem letu za preteklo leto ni poučila o njenih pravicah glede izrabe dopusta in ni konkretno poskrbela, da bi imela dejansko možnost dopust koristiti. Tega ni storila niti po vrnitvi z bolniškega staleža, zato je odgovorna za nezmožnost koriščenja dopusta. Dokazno breme je na toženki, ki bi morala dokazati, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, kar pa ni izkazano. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago in ugovor toženke, saj je slednja trdila le, da je tožnici pravica po poteku 15 mesečnega referenčnega obdobja ugasnila. Upoštevati bi moralo 5 letni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, zato je 15 mesečno obdobje prekratko. Rok za koriščenje dopusta ni mogel pričeti teči pred 23. 11. 2022, ko je tožnica ponovno pričela z delom po koncu bolniškega staleža. Sodišče se do navedenega in neskrbnosti ravnanja toženke ni opredelilo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Napačno je tolmačilo tudi sodbo SEU C-518/20 in C-727/20, kjer je bilo pojasnjeno, da delavcu pravica do dopusta ne more ugasniti z iztekom referenčnega/prenosnega obdobja, če delavec svojega dopusta dejansko ni mogel izrabiti. Delodajalec mora delavcu zagotoviti možnost, da dopust koristi (C-619/16), če tega ne stori, nosi za to posledice (C-762/18, C-37/19). Toženka ni storila vsega, da bi tožnici omogočila izrabo dopusta po vrnitvi z bolniškega staleža, kljub pozivu tožnice, zato je ravnala protipravno, zahtevek za plačilo odškodnine za leti 2019 in 2020 pa je utemeljen. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper točko II in IV izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je izhajalo iz sodbe C-518/20 in C-727/20, ko delavcu pravica do letnega dopusta ni ugasnila po izteku 15 mesečnega prenosnega obdobja, ker delodajalec v letu, ko je delavec nastopil bolniški stalež in je tudi delal ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Zadeva ni primerljiva, saj je toženka tožnico že v sklepu o odmeri dopusta dne 21. 3. 2018 poučila o številu dni dopusta in o tem, do kdaj ga lahko izrabi, kar obsega obvestilo o tveganju, da bo po tem obdobju dopust propadel. Tožnici ni preprečevala izrabe dopusta. 3 dni dopusta v letu 2018 ni izrabila izključno iz objektivnih razlogov oziroma zaradi bolniškega staleža. Tožnica ni nikoli problematizirala ali očitala toženki, da 3 dni dopusta ni uspela izrabiti zaradi opustitve pozivanja in opozarjanja ter posledično nezavedanja dolžnosti izrabe oziroma možnosti propada neizrabljenih dni dopusta. Zaslišana je povedala, da ji je delodajalec pojasnil, da mora dopust koristiti do 31. 3. naslednjega leta, razen v izrednih primerih. Dopust je želela koristiti, vendar je nastopila bolniški stalež, zato svojega plana koriščenja letnega dopusta ni mogla izpeljati. Toženka je tako v celoti izpolnila svojo obveznost pozivanja in opozarjanja. Odločitev sodišča je protispisna in v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi, saj ni bilo izkazano, da toženka tožnici v 2018 ne bi omogočila izrabo letnega dopusta. Tožnica ni niti zatrjevala, da bi imela pred nastopom bolniškega staleža planirano izrabo letnega dopusta, ki ji ga toženka ne bi odobrila. V letu 2018 je tožnica tudi izrabila 27 dni odmerjenega letnega dopusta za leto 2018. Prav tako je napačna odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Ker gre za čisto denarno terjatev, bi lahko svojo terjatev uveljavljala neposredno pred sodiščem. Tožba je bila vložena 28. 4. 2023, zato ji pripadajo zamudne obresti šele od takrat. Ker je napačno ugodeno delu zahtevka, je napačna tudi odločitev, da mora toženka tožnici povrniti 4,71 % njenih stroškov. Predlaga spremembo sodbe oziroma podredno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnica odgovarja na pritožbo toženke in ji nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odločba toženke glede njene zahteve za prenos in koriščenje letnega dopusta, saj zahteva le plačilo odškodnine, o tem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje meritorno odločilo, s čimer je nadomestilo odločitev toženke, da ji ne izplača nadomestila. Na obstoj procesnih predpostavk za obravnavo tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato ugovor toženke s tem v zvezi ni bil potreben (274. člen ZPP). Ker je pritožba tožnice zoper sklep neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

8.Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je treba upoštevati 5-letni zastaralni rok in da rok za uveljavitev pravice do koriščenja letnega dopusta ni pričel teči, dokler se ni vrnila na delo.

9.Skladno s sodno prakso velja, da je namen pravice do letnega dopusta, da se delavcu omogoči čas za počitek, sprostitev in razvedrilo. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek 162. člena ZDR-1). Če delavec pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel koristiti, ker je bil v referenčnem obdobju na bolniškem staležu, torej zaradi razlogov, ki niso odvisni od njegove volje, mu mora biti omogočeno, da to svojo pravico izkoristi v razumnem prenosnem obdobju. Delavec tako lahko v primeru bolniškega staleža neizkoriščeni dopust koristi do 31. marca v letu, ki sledi letu, v katerem je možen prenos letnega dopusta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1). Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta zavzela stališče, da bi bilo v nasprotju z namenom pravice do plačanega letnega dopusta, če bi se omogočilo neomejeno kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta v času daljšega obdobja nezmožnosti za delo. Pravica do plačanega letnega dopusta tako ni neomejena, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve, zato je neutemeljen očitek tožnice, da se ni opredelilo do navedb o prekratkem prenosnem obdobju oziroma 5-letnem zastaralnem obdobju. Kadar je delavec več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ugasne njegova pravica do plačanega letnega dopusta s pretekom 15-mesečnega referenčnega obdobja za prenos, kar je poudarilo Sodišče EU tudi v sodbi C-518/20 in C-727/20, pri čemer začne prenosno obdobje v primeru bolniškega staleža teči z iztekom referenčnega obdobja in ne s koncem bolniškega staleža. Zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja iz 202. člena ZDR-1 ni v ničemer povezan s 15-mesečnim obdobjem za prenos pravice do plačanega dopusta, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na 5-letni zastaralni rok.

10.Tožnica je bila od dne 29. 11. 2019 do dne 22. 11. 2022 neprekinjeno v bolniškem staležu. Dopust za leto 2019 bi lahko koristila do 31. 3. 2021, dopust za leto 2020 pa do 31. 3. 2022, kar pomeni, da ji je dne 23. 11. 2022, ko je pričela z delom, pravica do koriščenja plačanega letnega dopusta za leti 2019 in 2020 že ugasnila, zato ji toženka koriščenja dopusta za leti 2019 in 2020 ni mogla oziroma ni smela omogočiti (tretji odstavek 16. člena ZJU). Posledično toženka tožnici ni dolžna plačati niti odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2019 in 2020. Tožnica v pritožbi glede tega neutemeljeno ponavlja svoje navedbe, da bi jo toženka morala pred iztekom obdobja za prenos (31. 3.) poučiti o njenih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbeti, da bi dejansko imela možnost koristiti dopust, ker tega ni storila, pa ji mora plačati odškodnino. Tožnica je bila 31. 3. 2021 in 31. 3. 2022 na bolniškem staležu, zato je toženka ni bila dolžna obveščati in poučevati, da lahko do navedenih datumov koristi dopust za leto 2019 oziroma 2020, saj tožnica dopusta takrat zaradi bolniškega staleža ni mogla oziroma smela koristiti.

11.Neutemeljena je tudi pritožba toženke. Sodišče prve stopnje ni odločalo v nasprotju s trditvami strank, niti protispisno, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka. Tožnica je zatrjevala, da je toženka ni pravočasno poučila o posledicah glede neizkoriščenega dopusta, še preden ji je pravica do dopusta ugasnila, ter da ji narava delovnega procesa ni omogočala, da bi do nastopa bolniškega staleža v letu 2018 izkoristila ves letni dopust za leto 2018. Glede na jasno stališče sodne prakse, da mora delodajalec dokazati, da je delavca ustrezno poučil oziroma vzpodbudil k izrabi dopusta, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji toženka v pritožbi ne nasprotuje, da so bile trditve tožnice, da zaradi narave dela v letu 2018 ni mogla izkoristit vsega dopusta neprerekane, je pravilna odločitev, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Tožnica, ki je dne 29. 11. 2018 nastopila dolgotrajni bolniški stalež, na to okoliščino ni mogla računati, toženka pa ni zatrjevala, da je pred tem tožnico poučila, da ji bo dopust po koncu referenčnega obdobja oziroma prenosnega obdobja propadel ali da bi jo h koriščenju spodbudila, čeprav je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njej. Prav tako ni zatrjevala, da je delovni proces tožnici omogočal koriščenje dopusta in da tožnica treh dni dopusta za leto 2018 ni izkoristila, ker jih je želela koristiti konec leta. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala le, da je tožnico po 25. 7. 2019, torej po nastopu bolniškega staleža, poučila, da se ji neizkoriščeni dopust za leto 2018 prenese v leto 2019 in ji propade z 31. 12. 2019, če ga ne bo koristila. Šele v pritožbi toženka zatrjuje, da je tožnico dne 21. 3. 2018 poučila o koriščenju dopusta za leto 2018 in tveganju, da ji dopust propade, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa zgolj te navedbe same po sebi ne zadoščajo za dokaz, da je toženka ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno ugodilo zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2018 in se s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo na stališče Sodišča EU v združeni zadevi C-518/20 in C-727/20.

12.Toženka neutemeljeno ugovarja tudi datumu teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2018. Tožnica je od toženke že pred vložitvijo tožbe zahtevala plačilo, in sicer je toženka zahtevek tožnice prejela dne 30. 11. 2022, toženka pa tožnici zahtevane odškodnine ni plačala. Toženka je tako prišla v zamudo dne 1. 12. 2020 in ne šele z vložitvijo tožbe (drugi odstavek 229. člena Obligacijskega zakonika), zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 1. 12. 2022 dalje.

13.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki nista uspeli s pritožbo krijeta vsaka svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodišče EU šteje, da je razumno prenosno obdobje 15 mesecev (C-214/10, C-214/16).

2Tudi pred novelo ZDR-1D (Ur. l. RS, št. 114/2023) se je delavcem, ki so bili na bolniškem staležu, omogočilo 15-mesečno prenosno obdobje.

336. točka obrazložitve sodbe v združenih zadevah C-518/20 in C-727/20.