Jedro

Odlok o loviščih v RS in njihovih mejah ni dokončni upravni akt niti drug posamični akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Odlok tudi ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa, ampak za splošni pravni akt, ki sam po sebi nima neposrednega učinka na pravni položaj tožnice. Izpodbijani Odlok torej ni konkretni posamični oblastveni akt, temveč podzakonski predpis, izdan na podlagi pooblastila v zakonu (8. člen ZDLov-1), ki na splošno in abstraktno ureja pravna razmerja. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper Odlok o loviščih v Republiki Sloveniji in njihovih mejah (v nadaljevanju Odlok), v kateri zatrjuje nezakonitost Odloka v delu, ki se nanaša na določitev meje med loviščema Dragatuš s šifro 0322 in Predgrad s šifro 0320. V tožbi navaja, da je do sklenitve koncesijske pogodbe št. 014-198/2009/1 z dne 19. 8. 2009 upravljala z loviščem z mejo, določeno s sporazumom Skupščine občine Črnomelj, Oddelka za gospodarstvo in finance, št. 324-5/89 z dne 18. 9. 1989. Na podlagi novega Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), ki je stopil v veljavo 20. 5. 2014, pa sta bili v okviru kočevsko-belokranjskega lovskega območja z izpodbijanim Odlokom ustanovljeni lovišči Dragatuš in Predgrad. Meje obeh lovišč so v primerjavi z mejami, določenimi s predpisi, veljavnimi do uveljavitve ZDLov-1, spremenjene, in sicer gre za del meje od prelaza Črnomelj - Stari trg do ceste na koti 581 in nato krene po njej proti S do kote 567, od tu pa po cesti 250, proti S do močne vlake v smeri Kozlovega zdenca, Z od Kozlovega zdenca na JV vogal odd. GGE Poljanska dolina in dalje po meji GGE na izhodišče. Takšni določitvi meje je tožeča stranka nasprotovala že v postopku pred izdajo Odloka, tj. v postopku priprave strokovnih podlag. Večkrat je opozarjala, da je meja lovišča jasna in nesporna in da niso podani utemeljeni razlogi, določeni v ZDLov-1, za kakršno koli spremembo obstoječe meje. V postopku priprave strokovnih podlag za oblikovanje meja lovišča Zavod za gozdove Slovenije ni spoštoval osnovnih usmeritev in kriterijev, ki jih določa 8. člen ZDLov-1, saj je lovišče, s katerim je upravljala tožeča stranka pred uveljavitvijo ZDLov-1, prostorsko zaokrožena zemljiška in vodna površina, ki ni bila manjša od 2.000 ha lovne površine in je glede na naravne in druge pogoje omogočala smotrno in usklajeno razporeditev ter izvajanje načrtovanja ukrepov in nalog pri upravljanju z divjadjo. Tožena stranka je z oblikovanjem meje lovišča Dragatuš v obsegu, kot je določen z Odlokom, posegla v njene pridobljene pravice v zvezi z izvajanjem lova na območju lovišča Dragatuš v delu, v katerem je meja sporna in na katerem je tožeča stranka izvajala lov vse do sklenitve koncesijske pogodbe z dne 19. 8. 2009. Ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih predpisov (155. člen Ustave) velja tudi za ZDLov-1, ki med drugim določa pogoje za ustanovitev lovišč. Navedeno ustavno načelo pa velja tudi za podzakonske predpise, izdane na podlagi ZDLov-1, med njimi tudi za Odlok.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

V konkretnem primeru tožeča stranka izpodbija Odlok o loviščih v Republiki Sloveniji in njihovih mejah, ki ga je na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDLov-1 sprejela Vlada Republike Slovenije in je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 128/04 ter spremenjen z Odlokom o spremembah Odloka o loviščih v Republiki Sloveniji in njihovih mejah, Uradni list RS št. 38/14. Z Odlokom je Vlada v imenu Republike Slovenije odločila o ustanovitvi posameznega lovišča in določila njegove meje. ZDLov-1 tako v drugem odstavku 8. člena določa postopek ustanovitve lovišč, v tretjem odstavku istega člena pa pogoje za spremembo njihovih meja. Namen razdelitve lovskih površin v državi na posamezne prostorske enote pa je določitev krajevne pristojnosti posameznih subjektov, tako da je omogočeno učinkovito in trajnostno gospodarjenje z divjadjo (glej drugi odstavek 3. člena ZDLov-1). Za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču se nato podeli koncesija in določi upravljavca na podlagi javnega razpisa (24. člen ZDLov-1).

Glede na zgoraj navedene določbe ZDLov-1 izpodbijani Odlok po presoji sodišča ni dokončni upravni akt niti drug posamični akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Odlok tudi ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa, ampak za splošni pravni akt, ki sam po sebi nima neposrednega učinka na pravni položaj tožeče stranke. Izpodbijani Odlok torej ni konkretni posamični oblastveni akt, temveč podzakonski predpis, izdan na podlagi pooblastila v zakonu (8. člen ZDLov-1), ki na splošno in abstraktno ureja pravna razmerja. Tudi Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/05 z dne 31. 1. 2006 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti v tem sporu izpodbijanega Odloka. S svojo meritorno odločitvijo, izdano v postopku presoje skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni (160. člen Ustave), je torej Ustavno sodišče potrdilo, da je zadevni Odlok splošni in ne posamični upravni akt. Glede na navedeno je treba tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.