Jedro

Drugi odstavek 8. člena ZDLov-1 določa postopek ustanovitve lovišč, v tretjem odstavku istega člena pa pogoje za spremembo njihovih meja. Namen razdelitve lovskih površin v državi na posamezne prostorske enote pa je določitev krajevne pristojnosti posameznih subjektov, tako da je omogočeno učinkovito in trajnostno gospodarjenje z divjadjo v posameznem lovišču (drugi odstavek 3. člena ZDLov-1), za katerega se podeli koncesija in določi upravljavca na podlagi javnega razpisa (24. člen ZDLov-1). Glede na navedene določbe in glede na vsebino Odloka tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani Odlok ni konkretni posamični oblastveni upravni akt, temveč podzakonski predpis, izdan na podlagi pooblastila v zakonu, ki na splošno in abstraktno ureja pravna razmerja, zato ga ni mogoče šteti niti za akt, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s I. točko izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke, da se Odlok o loviščih v Republiki Sloveniji in njihovih mejah (Ur. l. RS, št. 128/04 in 38/14, v nadaljevanju Odlok) izreče za nezakonitega v delu, ki se nanaša na določitev lovišča D. s šifro 0322 in lovišča Predgrad s šifro 0320. Z II. točko izreka pa je odločilo o stroških postopka. Z navedenim Odlokom je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 8. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) odločila o ustanovitvi posameznega lovišča in določila njegove meje.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da glede na določbe ZDLov-1 izpodbijani Odlok ni dokončni upravni akt niti drug posamični akt iz 2. člena ZUS-1 niti ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa, ampak za splošni pravni akt, ki sam po sebi nima neposrednega učinka na pravni položaj tožeče stranke.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tožbenega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da gre zaradi spremembe meje lovišča, s katerim upravlja, v obravnavani zadevi za akt, ki ureja posamična razmerja, in za akt, ki posega v pravice, obveznosti in pravne koristi upravljavcev lovišč, zato ima pravno naravo upravnega akta, ki se v skladu z ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu, ne pa za splošni in abstraktni akt, kot to meni sodišče prve stopnje.

4. Toženi stranki tožba in pritožba nista bili poslani v odgovor.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitostih drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

7. Tako kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, drugi odstavek 8. člena ZDLov-1 določa postopek ustanovitve lovišč, v tretjem odstavku istega člena pa pogoje za spremembo njihovih meja. Namen razdelitve lovskih površin v državi na posamezne prostorske enote pa je določitev krajevne pristojnosti posameznih subjektov, tako da je omogočeno učinkovito in trajnostno gospodarjenje z divjadjo v posameznem lovišču (drugi odstavek 3. člena ZDLov-1), za katerega se podeli koncesija in določi upravljavca na podlagi javnega razpisa (24. člen ZDLov-1). Glede na navedene določbe in glede na vsebino Odloka tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani Odlok ni konkretni posamični oblastveni upravni akt, temveč podzakonski predpis, izdan na podlagi pooblastila v zakonu, ki na splošno in abstraktno ureja pravna razmerja, zato ga ni mogoče šteti niti za akt, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja. Sodišče prve stopnje se tudi utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-203/05 z dne 31. 5. 2006, s katero je bila zavrnjena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti v tem sporu izpodbijanega Odloka, zato se Vrhovno sodišče tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s to odločitvijo, izdano v postopku presoje skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni po 160. členu Ustave Republike Slovenije, potrdilo, da je sporni Odlok splošni in ne posamični upravni akt oziroma akt, ki ureja posamična razmerja.

8. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijani Odlok ni akt iz 2. člena ZUS-1 oziroma da z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke niti ni bilo z njim odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi niti ni akt, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke, ter tako tudi ne sodi med akte, določene v 5. členu ZUS-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške (ki jih niti ni specificirala) pritožbenega postopka.