Jedro

ZObr v devetem odstavku 93. člena zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi. Vendar ne za določen, temveč za nedoločen čas. „Začasna razporeditev“, torej za določen čas največ petih let, je možna le v primeru, ko razporeditev na ustrezno delo ni možna niti s poklicno rehabilitacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 3. 2006 nezakonito prenehalo, zato traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi. Razveljavilo je odločbo tožene stranke šifra 1004-122/2006-6 z dne 5. 5. 2006 v zvezi z obvestilom šifra 1000-150/2006-2 z dne 2. 3. 2006 in ugodilo reintegracijskemu zahtevku, reparacijskim zahtevkom ter zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je imel tožnik za formacijsko dolžnost vojaka najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 3. 2000 za določen čas petih let (od 6. 3. 2000 dalje), nato pa še za določen čas enega leta (od 7. 3. 2005 dalje). Po navedenem datumu pogodba o zaposlitvi s tožnikom ni bila podaljšana, z dopisom z dne 2. 3. 2006 pa je bil slednji tudi obveščen, da mu bo s potekom časa 6. 3. 2006 delovno razmerje prenehalo. Ker pa je ugotovilo tudi, da se je tožnik v času trajanja prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas poškodoval pri delu in mu je bila na podlagi od 14. 10. 2002 dalje ugotovljene invalidnosti III. kategorije priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo, da je poklicno rehabilitacijo opravljal do 7. 9. 2005, z ukazom z dne 9. 9. 2005 pa je bil z 8. 9. 2005 razrešen s prejšnje formacijske dolžnosti (vojak specialist IV voznik) in imenovan na novo formacijsko dolžnost (voznik - kurir), je presodilo, da je podan dejanski stan po določbi devetega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) ter da bi glede na določbo desetega odstavka istega člena tožniku delovno razmerje lahko prenehalo le, če ga niti v petih letih ne bi bilo mogoče prerazporediti na preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, da se zaradi poklicne rehabilitacije tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Navaja, da ZObr v prvem odstavku 92. člena za vojaka določa podaljševanje pogodbe o zaposlitvi zgolj za enako časovno obdobje, kot je bila sklenjena prvotna pogodba o zaposlitvi, z omejitvijo sklepanja novih pogodb do 45. leta starosti. V kolikor vojak ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas izpolnjuje vse pogoje iz 88. člena ZObr in ni starejši od 45 let, mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje oziroma navesti razlog, zakaj mu ponuja v podpis pogodbo o zaposlitvi za drugačno časovno obdobje, kot je bila sklenjena prvotna pogodba o zaposlitvi. Ob pomanjkanju razloga je potrebno glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) šteti, da je imel delodajalec namen skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je tožnik izpolnjeval vse z zakonom predpisane pogoje, ni bilo razloga, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas petih let, podaljšala zgolj za eno leto. Pri tem se sklicuje tudi na določbo drugega odstavka 54. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), na podlagi katere so pogodbena določila, ki omejujejo čas trajanja delovnega razmerja v nasprotju z zakonom, nična ter zatrjuje poseg v ustavno načelo pravne države in v ustavni pravici do enakosti ter do osebnega dostojanstva in varnosti. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. ZDR v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tem, da našteva primere, ko je taka pogodba dopustna. V prvih dvanajstih alinejah so našteti zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V zadnji, trinajsti alineji pa ZDR dopušča možnost, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa ZDR ali kakšen drug zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

8. Glede sklepanja pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev prvi odstavek 54. člena ZJU določa, da javni uslužbenec sklene delovno razmerje za nedoločen čas, razen v primerih, ki jih določa ta zakon ali področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih na določenem področju.

9. ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. 10. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med temi tudi za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu s prvim odstavkom 88. člena ZObr veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. 11. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbe prvega odstavka 53. člena ZDR in drugega odstavka 54. člena ZJU, saj jih glede na zgoraj citirane pravne podlage v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ker ZObr kot specialni predpis vsebuje drugačno ureditev sklepanja in podaljševanja delovnih razmerij za določen čas, glede teh vprašanj določbe ZDR in ZJU niso uporabljive. Posebnosti in različnosti dela in organizacije ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski je potrebno urejati drugače kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja, kar predstavlja stvaren razlog, ki upravičuje drugačno ureditev nekaterih pravic iz delovnega razmerja. Gre za drugačno zakonsko urejanje delovnih razmerij za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju, ki pa je, ker je razumno in stvarno utemeljeno, ustavno dopustno. Ureditev sklepanja in podaljševanja delovnih razmerij za določen čas v ZObr res pomeni odstop od siceršnjega pravila o primarnosti delovnega razmerja za nedoločen čas, vendar pa so razlogi, motivi, namen in cilji, ki jih je pri tem odstopu zasledoval zakonodajalec, ustavno legitimni in stvarno utemeljeni. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi revizijsko zatrjevanje kršitev ustavnih pravic (1).

12. Prvi odstavek 92. člena ZObr določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do deset let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje; za vojaka za določen čas do deset let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Iz citirane zakonske dikcije jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Predvidena je torej možnost in ne obveznost podaljšanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (2). Pri tem pa za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi velja enaka časovna omejitve kot za njeno sklepanje – podaljšati jo je mogoče le za določen čas do deset let. Revident tako zmotno zatrjuje, da je na podlagi te določbe ob izpolnjevanju vseh pogojev tožena stranka zavezana k obveznemu podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, saj iz zakona takšna obveznost ne izhaja.

13. Toda za odločitev o tožbenem zahtevku je bistveno, da ne gre za vprašanje „ podaljševanja pogodbe o zaposlitvi“ na podlagi prvega odstavka 92. člena ZObr, temveč za odločitev o pravicah poklicnega vojaka, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost. 14. Temeljna pravica, ki jo ZObr v devetem odstavku 93. člena zagotavlja stalnim pripadnikom sestave (Slovenske vojske) v takem primeru, je razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se pripadnika stalne sestave na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi. Vendar ne za določen, temveč za nedoločen čas. „Začasna razporeditev“, torej za določen čas največ petih let, je po devetem odstavku 93. člena možna le v primeru, ko razporeditev na ustrezno delo ni možna niti s poklicno rehabilitacijo. Tožniku je bila v invalidskem postopku priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ki jo je uspešno zaključil, tožena stranka pa ga je razporedila na dolžnost voznik-kurir. Pri tožniku tako ni šlo za začasno razporeditev na podlagi (drugega stavka) devetega odstavka 93. člena ZObr. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta (od 7. 3. 2005 dalje) zato ni bilo zakonite podlage, zaradi česar je šteti, da je bila sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR).

15. Gre za podobno pravico, kot jo ureja tretji odstavek 93. člena ZObr, ko se pogodba o zaposlitvi za poklicno opravljanje vojaške službe ne more več podaljšati zaradi starosti. V obeh primerih nezmožnost opravljanja poklicne vojaške službe ne pomeni (avtomatično in absolutno) prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Poklicni vojak ima pravico do nadaljnje zaposlitve – torej za nedoločen čas – v ministrstvu ali drugem državnem organu. Na določen čas je omejeno le poklicno opravljanje vojaške službe, pri kateri je starost in zdravstvena sposobnost stvarno določen pogoj (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-101/95).

16. Ker je pritožbeno sodišče z drugačno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji tožnika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Tožniku, ki je z revizijo uspel, mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika, davek na dodano vrednost in administrativne stroške.

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998. Op. št. (2): Takšno stališče je VSRS zavzelo že v sodbah VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009 in VIII Ips 539/2007 z dne 20. 4. 2009.