Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi ZObr za določen čas petih let, ni bila dolžna podaljšati, čeprav je tožnik za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval vse zakonske pogoje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: Ugotovi se, da je tožeči stranki dne 6.3.2006 delovno razmerje nezakonito prenehalo, zato traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi.

Razveljavi se odločba tožene stranke šifra ... z dne 5.5.2006 v zvezi z obvestilom šifra ... z dne 2.3.2006. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku osmih dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ji ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, z upoštevanjem delazmožnosti tožeče stranke in za nedoločen čas, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna za čas od 6.3.2006 v delovno knjižico tožeče stranke vpisati delovno dobo, jo prijaviti nazaj v zavarovanje in ji iz naslova plače za obdobje od 6.3.2006 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo z vsemi dodatki, ki jo je imela tožeča stranka pred izdajo obvestila z dne 6.3.2006, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna od obračunane bruto plače plačati davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu od dne 6.3.2006 dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo.“ Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku dne 6.3.2006 delovno razmerje nezakonito prenehalo, zato mu traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, razveljavilo je odločbo tožene stranke z dne 5.5.2006 v zvezi z obvestilom z dne 2.3.2006. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo v roku osmih dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in mu ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, z upoštevanjem delazmožnosti tožnika in za nedoločen čas, tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 6.3.2006 v delovno knjižico vpisati delovno dobo, ga prijaviti nazaj v zavarovanje in mu iz naslova plače za obdobje od 6.3.2006 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo z vsemi dodatki, ki jih je imel tožnik pred izdajo obvestila z dne 6.3.2006 ter mu obračunati bruto plače, plačati davke in prispevke in izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu od dne 6.3.2006 dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 363,98 EUR, v osmih dneh po vročitvi te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Ugotavlja, da je napačen zaključek sodišča, da je tožnik dne 7.9.2005 uspešno zaključil poklicno rehabilitacijo, ker poklicne mature, ki jo je opravljal od 24.8.2005 do 7.9.2005, ni uspešno opravil. Ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da 3. odstavek 93. člena Zakona o obrambi v povezavi s 1. odstavkom 92. člena Zakona o obrambi jasno opredeljuje, da pogodba o zaposlitvi vojaku ne more prenehati z iztekom pogodbenega roka do 45. leta starosti. Iz navedenih zakonskih določil je razvidno, da se z vojaki sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, v skladu s 77. členom Zakona o delovnih razmerjih pa pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljevalo z 9. in 10. odstavkom 93. člena Zakona o obrambi. Tožena stranka je tožniku, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, omogočila poklicno rehabilitacijo, ki pa je ni uspešno zaključil, zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča na 10. odstavek 93. člena Zakona o obrambi. Navaja, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožnika – delovnega invalida po uspešno končani poklicni rehabilitaciji sprejela na delo in ga razporedila na dela in naloge, za katere se bo usposobil, vendar pa je zaveza tožene stranke povezana z veljavnostjo tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se ni zavezala, da bo tožnika po rehabilitaciji sprejela v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je tožnika kljub temu, da poklicne rehabilitacije do 7.9.2005 ni opravil (ko se je rehabilitacija prenehala izvajati) razporedila na dolžnost voznika – kurirja do izteka pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da se za določen čas sklepa pogodba o zaposlitvi z vojaki z namenom vmesnega preverjanja izpolnjevanja posebnih pogojev za opravljanje dela vojaka iz 88. člena Zakona o obrambi. Če so ti pogoji ob izteku veljavne pogodbe za določen čas izpolnjeni, se pogodba o zaposlitvi za določen čas podaljša za enako časovno obdobje, vendar največ do 45. leta starosti vojaka. Tožnik je ob izteku pogodbenega roka pet let izpolnjeval vse posebne pogoje iz 88. člena Zakona o obrambi, zato ni bilo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta in bi morala tožena stranka podaljšati delovno razmerje za enako časovno obdobje, to je za pet let. Tožnik je v celoti opravil poklicno maturo, tožena stranka je tožniku nezakonito zaključila delovno razmerje, saj je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas enega leta sklenjena nezakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas najprej za dobo petih let (od 6.3.2000 dalje) ter nato za določen čas enega leta (od 7.3.2005 do 6.3.2006). Tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 25.10.2002 zaradi nesreče pri delu priznana invalidnost III. kategorije in pravica do poklicne rehabilitacije. Tožnik je 7.9.2005 uspešno končal poklicno rehabilitacijo, 9.9.2005 je bil imenovan na dolžnost voznik - kurir, dne 2.3.2006 pa je tožena stranka izdala obvestilo, da mu delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa 6.3.2006. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in nadaljnji) v 3. odstavku 93. člena določa, da ima vojak po izteku pogodbeno dogovorjenega roka, če zaradi starosti pogodbe ne more podaljšati, pravico do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali v drugem državnem organu, kar naj bi po stališču sodišča prve stopnje pomenilo, da pogodba o zaposlitvi vojaku ne more prenehati z iztekom pogodbenega roka vse do 45. leta starosti. Ker je pa je bila tožniku priznana invalidnost, se ga po določbi 9. odstavka 93. člena ZObr razporedi na drugo delovno mesto v ministrstvu ali v drug državni organ, ki ustreza preostali delovni zmožnosti oziroma se mu omogoči rehabilitacija. Tožena stranka je tožniku rehabilitacijo omogočila, razrešila ga je dolžnosti vojaka in ga imenovala na dolžnost voznik – kurir. Po stališču sodišča prve stopnje pa bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le, če ga niti v petih letih ne bi bilo mogoče razporediti na preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto, v skladu z določbo 10. odstavka 93. člena ZObr.

Prvi odstavek 92. člena ZObr določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas za deset let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje in za vojaka do deset let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 3.3.2000 za določen čas petih let, s pogodbo o zaposlitvi z dne 22.5.2005 pa za določen čas enega leta od 7.3.2005 dalje. Po navedenem datumu mu pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana. V času trajanja prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se je tožnik poškodoval pri delu, priznana mu je bila invalidnost in pravica do poklicne rehabilitacije. Tožnik je opravljal poklicno rehabilitacijo do 7.9.2005, poklicno maturo pa je opravil v februarju 2006. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZObr v zvezi s 1. odstavkom 92. člena vojaku pogodba o zaposlitvi ne more prenehati z iztekom pogodbenega roka vse do 45. leta starosti. 52. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Tak poseben predpis je tudi ZObr, kot specialni predpis, ki v okviru določbe 52. člena še dodatno določa primere sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tako se pogodba o zaposlitvi, sklenjena na podlagi 92. člena ZObr za določen čas lahko podaljšuje, ni pa to obveza tožene stranke. Tožena stranka torej po navedeni zakonski določbi ni zavezana tudi v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev (iz 88. člena ZObr) podaljševati pogodbo o zaposlitvi za določen čas v vsakem primeru. Tožniku se zaradi poklicne rehabilitacije pogodba o zaposlitvi ni transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožena stranka pa se s tripartitno pogodbo ni zavezala, da bo s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato argumenti sodišča prve stopnje ne vzdržijo. Po določbi 1. odstavka 77. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določena čas do 7.3.2006, zato mu je s potekom časa zakonito prenehala. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za zadevo niso relevantne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP-UPB3 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in ker odgovor ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.