Jedro

Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugotovi, da je toženka prejela od zapustnice darila v višini 211.734,54 EUR, kar se upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine in izračunu tožniku pripadajočega nujnega deleža. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno, tožnikovi pritožbi pa v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu glede ugotovitve daril zapustnice toženki nad zneskom 210.357.48 EUR in glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev daril zapustnice družinskim članom toženke ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se zahtevek zavrne. Trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, višje sodišče pa je pritožbo v tem delu neutemeljeno zavrnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitev višjega sodišča, da izdana sodba temelji na zahtevku, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev daril v višini 262.593,89 EUR, je v nasprotju s podatki spisa. Z vlogo z dne 31. 1. 2013 je tožnik spremenil zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev, da je toženka poleg nespornega darila 62.593,89 EUR prejela še darila v višini 200.000 EUR. Sodišče je tako odločilo tudi o nespornem delu 62.593,89 EUR, čeprav je bilo to darilo med strankama nesporno že v zapuščinskem postopku. Smiselno je bila o tem darilu sklenjena sodna poravnava, zato o njem sodišče ne more odločati. Višje sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je v nasprotju s podatki spisa zavrnilo pritožbeni ugovor, da je sodišče prekoračilo zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obseg darila na način, da je izračunalo razliko med prejetimi zneski in zneski, ki so ostali na računu zapustnice, razen tistega, kar je štelo, da je zapustnica porabila za svoje potrebe. Višje sodišče je zavrnilo toženkine ugovore, da ni bilo dokazano, da je bilo darilo dejansko dano. Višje sodišče citira posamezne dele toženkine izpovedbe, ne upošteva pa njene izpovedbe kot celote, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je na obstoj darila samo sklepalo, višje sodišče pa je pritožbene ugovore, da pooblastilo izključuje darilno pogodbo, zavrnilo brez podlage v določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o darilni pogodbi in pogodbi o naročilu. Sodišče se sklicuje na 29. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), kljub temu da ni dokazano, da je zapustnica neodplačno razpolagala v toženkino korist. Neodplačno razpolaganje ne nastane samo po sebi. Obrazložitev višjega sodišča, da je bila volja zapustnice, da toženki prepusti zneske, ki jih je z njenim soglasjem dvignila z računa, in je torej šlo za darilo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in pomeni napačno uporabo materialnega prava. Višje sodišče je zavrnilo toženkin ugovor, da je kupnina za hišo znašala 56.000.000 SIT in ne 72.000.000 SIT. Pritrdilo je sodišču prve stopnje in pomembna neskladja v izpovedbah in listinskih dokazih zapolnilo s samovoljno in protispisno ugotovitvijo, da je bila razlika, katere nakazilo ne izhaja iz listin, pač plačana v gotovini, čeprav take trditve ni postavila tožeča stranka, priča Š. pa je celo izrecno zanikal kakršnokoli plačilo v gotovini. Ne drži, da gre pri izpovedbi prič za razhajanja v nebistvenih okoliščinah; gre za neresnične izpovedbe prič. Revidentka povzema dokaze v zvezi z višino kupnine, iz katerih naj bi izhajalo, da kupnina ni bila 72.000.000 SIT. Ne drži ugotovitev višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno dokazno oceno. Neskladji med izvedenimi dokazi je namreč toliko, da je zaključek o prejemu kupnine v znesku 72.000.000 SIT več kot očitno nedokazan. Sodišče prve stopnje ni verjelo toženki, da je Ovnu vrnila 11.000.000 SIT, čeprav je ta to potrdil. Glede zneska 8.000.000 SIT je protispisno ugotovilo, da je bil plačan v gotovini, čeprav za to ne obstoji dokaz. Višje sodišče je ponovilo napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je zapustnica razliko prejela v gotovini, do toženkinega ugovora, da gospodarske družbe ne morejo poslovati gotovinsko s tako velikimi zneski, pa se višje sodišče ni opredelilo. Višje sodišče tudi ni upoštevalo, da je priča Š. priznala, da je banka zahtevala, da mora zagotoviti 20-30 % lastnih sredstev. Kredit je znašal 53.000.000 SIT, kar je 73 % zneska 72.000.000 SIT. Za razliko med zneskoma 53.000.000 SIT in 72.000.000 SIT ni izkazano nakazilo na račun, kot je izpovedal Š. Toženka se je sklicevala na razmere v času sklepanja prodajne pogodbe. Njeno sklicevanje na fiktivno določeno višjo kupnino zaradi pridobitve kredita ni bilo pavšalno, pač pa podprto z izpovedbo nepremičninskega posrednika K. Tudi višje sodišče ni bilo sposobno kritično oceniti razmer, v katerih se je odvijal nakup nepremičnine, in ni sprejelo z vsemi dokazi podprte trditve toženke, da je bila v pogodbi navedena višja kupnina od dejanske, zato da je kupec lahko dobil višji kredit na banki. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje priredilo dokazno oceno tako, da je bila potrjena v pogodbi navedena kupnina 72.000.000 SIT. Ker je ugotovitev v nasprotju z izvedenimi dokazi, je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka. Višje sodišče je očitna neskladja opredelilo kot nepomembna odstopanja, kar ne drži, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Posledica teh kršitev je, da je sodišče ugotovilo, da je toženka kot darilo, ki se všteva v njen dedni delež, prejela znesek, ki nikoli ni bil nakazan, tj. 66.766,82 EUR. Denarja, ki ga zapustnica ni prejela, ni mogla podariti toženki. Zato odločitev pomeni kršitev ustavnih pravic toženke do enakega varstva pravic, do sodnega varstva ter do pravnega sredstva, ki jo je višje sodišče zagrešilo s tem, ker se ni kritično opredelilo do več kot očitno nedokazanih ugotovitev o višini kupnine.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka je mogoče uveljavljati z revizijo le, če je bila ta storjena šele v postopku na drugi stopnji (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revidentka očita prekoračitev tožbenega zahtevka sodišču prve stopnje (ki jo sodišče druge stopnje ni odpravilo), zato s takšnim očitkom že iz tega razloga ne more uspeti.(1) Tudi sicer je sodišče druge stopnje navedeni (pritožbeni) očitek sodišču prve stopnje pravilno zavrnilo. Tožnik je s spremenjenim zahtevkom zahteval ugotovitev daril v skupni vrednosti 262.593,89 EUR. V tožbenem zahtevku je sicer ločeno opredelil vrednost nespornih in spornih daril, vendar to za presojo višine zahtevka ni odločilno. Da bi bila glede „nespornih“ daril sklenjena sodna poravnava, ni bilo ugotovljeno. Tožniku tako z (delno) ugoditvijo tožbenemu zahtevku ni bilo prisojeno nič več in nič drugega kot to, kar je z njim zahteval. 7. Revidentka z navideznim konstituiranjem postopkovnih kršitev v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (protispisnost). Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Revizijske navedbe, s katerimi toženka graja dejanske ugotovitve, predvsem, da kupnina ni znašala 72.000.000 SIT in da zapustničina volja ni bila v obdaritvi toženke (iz hvaležnosti), so zato nedovoljene. Sodbi nižjih sodišč svoji odločitvi utemeljujeta z jasnimi, obsežnimi in neprotislovnimi razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih. Poleg tega sta sodišči vsebino izvedenih dokazov korektno povzeli in svoje zaključke napravili na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da sta skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.

8. Revidentka tudi ne more uspeti z očitki o zmotni uporabe materialnega prava. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bila volja zapustnice, da toženki neodplačno, ne da bi v zameno kaj prejela ali si izgovorila, prepusti sporne zneske denarja, ki jih je toženka kot materina pooblaščenka z njenim dovoljenjem in soglasjem dvigovala z njenega računa, ni mogoče skleniti, da je šlo za mandatno pogodbo, temveč, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, za darilno. Zgolj nestrinjanje ene pravdne stranke s sprejeto dokazno oceno pa še ne pomeni, da je sodišče izkazalo očiten diskriminatoren odnos v razmerju do te stranke, v konkretnem primeru toženke, in odločilo neobjektivno ter tako kršilo v reviziji izpostavljena ustavna jamstva. Konkretnejšega očitka v tej smeri pa revizija ne ponuja.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 229/98, II Ips 112/2014, II Ips 32/2014 itd.