Jedro

Če sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi prikrajšanje nujnega deleža in pravico nujnega dediča, da zahteva vračanje daril, lahko o vračanju daril odločil samo le v primeru, če sodediči v to privolijo. Od tretjih oseb, ki niso udeleženci zapuščinskega postopka, pa je mogoče vrnitev daril zahtevati le v posebni pravdi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede ugotovitve daril zapustnice toženki nad zneskom 210.357,48 EUR, v II. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev daril zapustnice družinskim članom toženke in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) prejela od zapustnice darila v višini 211.734,54 EUR, kar se upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine in izračunu tožniku pripadajočega deleža (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 957,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo daril, ki jih je zapustnica po oceni sodišča podarila možu in sinovoma toženke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne more odločati o pravnem razmerju med zapustnico in toženkinim možem in sinovoma, če ti v pravdi ne nastopajo na pasivni strani. Za ugotovitev višine daril njihova udeležba v pravdi ni nujna. V obravnavanem primeru spada v zapuščino tudi stanovanje, ki ga je zapustnica z oporoko zapustila toženki, njegova vrednost pa občutno presega toženčev nujni delež. Glede na preostalo zapuščino jim daril ne bo treba vračati. Za zagotovitev tožnikovega nujnega deleža bo zadostovalo zmanjšanje oporočnih razpolaganj (35. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Z ugotovitvijo, da so v zadnjem letu od zapustnice prejeli darila večje vrednosti, toženkin mož in sinova tako ne bodo prizadeti. Takšna ugotovitev ne more učinkovati zoper njih brez njihovega sodelovanja, učinkuje le zoper toženko, kar je tudi tožnikov pravni interes. V obravnavani zadevi gre za pravdo zaradi ugotovitve daril, kar je pomembno za pravilno ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine in tožnikovega dednega deleža. Toženkin mož in sinova niso dediči in darila, ki so jih prejeli v zadnjem letu pred smrtjo zapustnice, ne izvirajo iz njihove dedne pravice, zato njihova udeležba ni potrebna. Le v pravdi zaradi vrnitve daril bi morali kot toženci nastopati tudi obdarjenci, ki niso dediči (II Cp 1700/2011). Sodna praksa (VS RS II Ips 602/1992 in VS RS 248/2000), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obravnava v obravnavanem primeru spornih vprašanj. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je v tožbi tožnik postavil tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženka prejela darilo v vrednosti 200.000,00 EUR, kasneje pa je tožbo spremenil tako, da je zahteval ugotovitev, da je toženka poleg nespornega darila v višini 62.593,89 EUR prejela še darila v višini 200.000,00 EUR. Prejem darila v višini 62.593,89 EUR v zapuščinskem postopku ni bil sporen, zato je predmet tožbenega zahtevka le ugotovitev darila v višini 200.000,00 EUR. Če bi obveljala izpodbijana sodba bi moralo zapuščinsko sodišče upoštevati darilo v znesku 62.593,89 EUR (nesporno) in 211.734,54 EUR (po sodbi), skupaj 274.328,54 EUR. Z ugotovitvijo, da je toženka prejela darilo v višini 211.734,54 EUR, je tako prekoračilo tožbeni zahtevek. Nezakonito je ugotavljanje daril na način, da se ugotovi razlika med prejetimi zneski in zneski, ki so ostali na računu zapustnice, razen tistega, kar je sodišče prve stopnje štelo, da je porabila zapustnica, ne da bi bilo dokazano, da je bilo darilo dejansko dano. Darilna pogodba je sklenjena, ko je doseženo soglasje volj obeh pogodbenih strank. Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da sta zapustnica in toženka sklenili darilno pogodbo, temveč je le sklepal, da predstavlja razlika med prejeto kupnino in zneskom, ki je bil na dan zapustničine smrti na njenem računu, darilo zapustnice toženki. Takšno sklepanje je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, čeprav ni dokazano, da je zapustnica podarila toženki denar. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je toženka od zapustnice prejela denar in da je bila sklenjena darilna pogodba. O obstoju darila je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedi toženke, da v zameno za darila zapustnici ni nudila nasprotnih dajatev in da je bila pooblaščena na njenem transakcijskem računu. Takšna izpoved ne dokazuje darilne pogodbe, pooblastilo jo celo izključuje, saj se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Napoved zapustnice, da bo dala darilo iz hvaležnosti, ne pomeni darilne pogodbe, temveč obljubo darila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi J. S., J. Š., I. O. in B. K. napačno ugotovilo, da je kupnina znašala 72.000.000,00 SIT. Izpovedi toženke, da je zapustnica prejela kupnino v višini 56.000.000,00 SIT, neutemeljeno ni sledilo. Notarski zapis prodajne pogodbe ne povečuje njene verodostojnosti. Notar J. S. o konkretnem poslu ni vedel ničesar in je izpovedoval le na splošno. Jasno je, da ni mogel potrditi občasnega sestavljanja notarskih zapisov prodajne pogodbe z drugačno kupnino od dejanske. Sodišče je toženki neutemeljeno odreklo verodostojnost s sklicevanjem na to, da je pri soočenju notarja in toženke dobilo občutek, da notar izpoveduje resnico, toženka pa prireja zgodbo potrebam v pravdi. Izvedene dokaze je dolžno oceniti objektivno in ne na podlagi občutkov. Upoštevati je treba, da je notar v nasprotju s toženko strokovna oseba, ki je vajena javnega nastopanja. Toženka je v soočenju ostala neomajna in je iskreno izpovedala, da je od notarja celo dobila zagotovilo, da ne bo nič narobe, ker bo v pogodbi navedena višja kupnina od dejanske. Neutemeljeni so zaključki sodišča prve stopnje, da ni mogla prikriti svojega močno negativnega odnosa do tožnika in odločenosti, da mu ne da skoraj ničesar. Če bi to držalo, v zapuščinskem postopku ne bi priznala darila v višini 15.000.000,00 SIT. Poleg tega negativni odnos do tožnika še ne pomeni, da toženka ni verodostojno izpovedovala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče J. Š., da je bila v pogodbi določena kupnina 72.000.000,00 SIT, čeprav je štelo njegovo izpoved za neverodostojno glede vseh drugih okoliščin. Ni prepričljiva njegova izpoved, da se je o kupnini, dogovorjeni med zapustnico in prvotnim kupcem I. O., pozanimal po sklenitvi prodajne pogodbe. Način plačila je opisal drugače, kot je dogovorjeno v prodajni pogodbi in kot izhaja iz bančnih izpiskov. Sodišče prve stopnje je zneska 5.000.000,00 SIT in 6.000.000,00 SIT štelo kot del plačila kupnine, čeprav iz namena plačila izhaja, da gre za drugi obrok kupnine in prvi obrok kupnine takrat še ni bil plačan, iz njegove izpovedi pa izhaja, da je svoj del kupnine plačal potem, ko je banka nakazala kredit. Sodišče ni ugotovilo, kdo je nakazal zneska 5.000.000,00 SIT in 6.000.000,00 SIT. Iz izpovedi priče J. Š. izhaja, da jih ni nakazala družba U. d.o.o. Toženka je pojasnila, da ju je nakazal I. O., ki se ni spomnil, koliko je plačal, je pa potrdil, da je dobil vrnjeno vse, kar je plačal. Oba zneska sta bila dvignjena naslednji dan po plačilu, kar potrjuje, da sta bila vrnjena I. O., kot je navajala toženka. Drugačno sklepanje sodišča prve stopnje je brez dokazne podlage. Brez podlage v dokazih je tudi zaključek, da je bil preostanek kupnine v znesku 8.000.000,00 SIT, ki iz bančnih izpiskov ne izhaja, plačan v gotovini. Splošno znano dejstvo je, da gospodarske družbe ne morejo poslovati gotovinsko s tako velikimi zneski. V zvezi z izpovedjo priče I. O., da je kupnina znašala 72.000.000,00 SIT, je treba upoštevati, da prodajne pogodbe ni videl, njegova izpoved, da naj bi bila plačana delno v gotovini in delno na račun, pa se ne ujema z izpovedjo priče J. Š. Njuni izpovedi se razlikujeta tudi glede vprašanja, ali je I.O. povedal J. Š., da se je dogovoril za kupnino 56.000.000,00 SIT. Če bi priče govorile resnico, se njihove izpovedi ne bi tako zelo razlikovale. Sodišče prve stopnje je zanemarilo opisana neskladja med dokazi in kot edino verodostojno štelo prodajno pogodbo, čeprav ni odražala resnične volje pogodbenih strank, saj ni bila plačana ara in niso bili upoštevani pogodbeni roki. Očitno pomoto toženke v zapuščinskem postopku, da je kupnina znašala 47.000.000,00 SIT, je neutemeljeno štelo za dokaz, da ni verodostojno izpovedovala. Ni upoštevalo, da je priča J. Š. izpovedal, da je banka zahtevala, da mora zagotoviti 20-30% lastnih sredstev. Kredit je znašal 53.000.000,00 SIT, kar je 73% od zneska 72.000.000,00 SIT. Za razliko med zneskoma ni izkazano nakazilo na račun, kot je izpovedal priča J. Š. (znesek 3.000.000,00 SIT je I. O. nesporno plačal H.). Iz navedenega izhaja, da je bila v prodajni pogodbi navedena višja kupnina zato, da je kupec lahko dobil kredit v višini 53.000.000,00 SIT, vendar priča tega ni mogla potrditi, ker bi tvegala kazenski pregon. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče B. K., nepremičninskega agenta, ki je izpovedal, da je bilo zapisovanje višje kupnine v pogodbe običajno, saj so banke zahtevale, da investitor sam priskrbi približno 30% kupnine, preostanek pa je financirala banka. Glede na razmere v času sklepanja prodajne pogodbe je očitno, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščine, da je bila kupnina s kupcem I. O. dogovorjena v višini 56.000.000,00 SIT, toženka kot pooblaščenka zapustnice pa ni mogla zahtevati višje kupnine od dogovorjene. Zato se kupnina v obravnavani prodajni pogodbi ni mogla tako zvišati. Upoštevati je treba tudi, da je priča B. K. izpovedal, da na tržišču ni bilo mogoče doseči tako visoke kupnine, saj je nepremičnino prodajal dalj časa in je opravil številne oglede. Za obnovo oken je sodišče napačno priznalo le znesek 314.053,76 SIT, saj ni upoštevalo, da je bil poleg navedenega zneska plačan tudi avans v znesku 330.000,00 SIT (B13). Skupno je bilo tako plačano 644.053,76 SIT. Stroške obnove stanovanja je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 9.000,00 EUR, čeprav je tožnik v vlogi z dne 20.9.2013 priznal stroške obnove v znesku 12.944,13 EUR. Povišanje stroškov prehrane je logično, saj si je zapustnica po prejemu kupnine končno lahko več privoščila. Tudi če je toženka kupovala za svoje potrebe, je treba šteti, da gre za običajna manjša darila. Plačila stroškov goriva ni mogoče šteti za darilo, temveč za plačilo stroškov, ki jih je zapustnica želela kriti, ker je toženka prej zanjo opravljala vse prevoze brez plačila. Sicer pa gre le za običajno manjše darilo. Napačna je tudi odločitev glede porabe za C. Tožnik ni ponudil nobenega dokaza za svoje trditve, toženka pa je navedla, da je bila zapustnica članica že od leta 2003. Prenosni računalnik je zapustnica kupila toženki za rojstni dan, rojstnodnevno darilo pa se šteje za običajno manjše darilo. Napačna je tudi stroškovna odločitev, ker je sodišče prve stopnje kot uspeh tožnika štelo tudi nesporen znesek 15.000.000,00 SIT.

4. V odgovoru na pritožbo toženke tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da o zatrjevanih darilih zapustnice toženkinemu možu in sinovoma v obravnavanem primeru ne more odločati, ker ti ne nastopajo na pasivni strani. V obravnavani pravdi gre za pravdo med dedičema pokojne M. N. (tožnikom in toženko) na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. V zapuščinskem postopku se je izkazalo, da so med dedičema sporna dejstva, od katerih je odvisna obračunska vrednost zapuščine in posledično vrednost tožnikovega nujnega deleža. Šlo je za spor o obstoju in obsegu oziroma vrednosti daril zapustnice toženki in njenim družinskim članom v zadnjem letu pred smrtjo zapustnice. V skladu z 28. členom ZD se vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, ugotovi tako, da se vrednosti čiste zapuščine doda vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja, med drugim tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči (peti odstavek 28. člena ZD). Od tako ugotovljene obračunske vrednosti zapuščine se izračunajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži. Vsota vseh nujnih deležev je skupni nujni delež (rezerviran del). Če vrednost tega odštejemo od vrednosti čiste zapuščine, dobimo razpoložljivi del zapuščine. V primeru, ko je zapustnik z oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi to vrednost prekoračil, nujni dedič pa uveljavlja pravico do nujnega deleža, pridejo v poštev pravila o odpravi prikrajšanja nujnega deleža. Šele po ugotovitvi vrednosti razpoložljivega dela zapuščine, je mogoče presojati, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko je bil prikrajšan, in šele potem pridejo v poštev pravila o zmanjšanju ali odpravi oporočnih razpolaganj ter vračanju daril.(1) V obravnavanem primeru gre torej za pravdo zaradi ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna vrednost nujnega deleža, in ne za pravdo zaradi vračila darila zaradi odprave prikrajšanja nujnega deleža. Ugotovitev, da so toženkini družinski člani (sinova ter mož) prejeli od zapustnice v zadnjem letu pred njeno smrtjo darila v določeni višini, ki jo od sodišča v obravnavani zadevi zahteva tožnik, ne ugotavlja oziroma ne nalaga nobenih obveznosti tretjim v pravdi neudeleženim osebam, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti. Ne drži niti pojasnilo sodišča prve stopnje, da bi lahko imel obravnavani tožbeni zahtevek v zapuščinskem postopku posledice tudi za pravno razmerje med zapustnico in toženkinimi družinskimi člani (možem in sinovi), ki niso zakoniti dediči. Če sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi prikrajšanje nujnega deleža in pravico nujnega dediča, da zahteva vračanje daril, lahko o vračanju daril odločil samo le v primeru, če sodediči v to privolijo. Od tretjih oseb, ki niso udeleženci zapuščinskega postopka, pa je mogoče vrnitev daril zahtevati le v posebni pravdi. Stališča sodišča prve stopnje ne podpira niti sodna praksa, na katero se sklicuje, saj ne obravnava v obravnavani zadevi spornega pravnega vprašanja. Navedeno narekuje ugoditev tožnikovi pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev daril, ki so jih družinski člani toženke prejeli od zapustnice v zadnjem letu pred smrtjo, ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi med pravdnima strankama sporno dejstvo, ali je šlo za darila ali za odplačno razpolaganje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevati, da je na postavljeni tožbeni zahtevek vezano, zato ne more ugotoviti daril v višji vrednosti od tiste, ki je navedena v tožbenem zahtevku.

O pritožbi toženke:

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Bistveno je, da je s spremenjenim tožbenim zahtevkom tožnik zahteval ugotovitev daril v skupni vrednosti 262.593,89 EUR (in ni pomembno, da je v tožbenem zahtevku ločeno opredelil vrednost nespornih in vrednost spornih daril). Za presojo, ali je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, je relevanten le tožbeni predlog.

8. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ves denar od prejete kupnine za stanovanje na V., ki ga zapustnica ni porabila za svoje (izredne) obveznosti in potrebe (npr. za obnovo stanovanja) ter za darila tretjim osebam, zapustnica toženki podarila. V zvezi z navedenim pravno odločilnim dejstvom je tožnik zagotovil ustrezno trditveno podlago (že s trditvami, da je šlo za darilo) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Da je šlo za darilo toženki v obliki denarja v smislu 29. člena ZD, po katerem se za darilo šteje vsako neodplačno razpolaganje, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo na podlagi izpovedi same toženke. Ta je izpovedala, da ji je zapustnica po prodaji V. rekla, da jim bo denar razdelila, ker so zaslužni in ker so njej in očetu ves čas stali ob strani; da je zapustnica dala njej in njenim družinskim članom izpovedane zneske, ker so ji ves čas stali ob strani; da v zameno za njena darila za v prihodnje niso imeli nič dogovorjeno, da bi imeli do zapustnice kakšne obveznosti, niti v denarju niti kako drugače. Navedeno nedvomno utemeljuje zaključek, da je bila volja zapustnice v tem, da toženki neodplačno, ne da bi sama v zameno kaj prejela ali si izgovorila, prepusti zneske denarja, ki jih je toženka kot materina pooblaščenka z materinim dovoljenjem in soglasjem dvigovala z materinega računa, in je torej šlo za darilo, ki se upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine. Glede na pojasnjeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej ugotavljati (tožnik pa posebej trditi in dokazovati), da sta zapustnica in toženka sklenili darilno pogodbo, češ da je šlo kvečjemu za darilno obljubo. Dejstva, da je bila toženka pooblaščena za dvigovanje denarja z računa zapustnice, ni mogoče upoštevati ločeno od ostalih ugotovljenih okoliščin primera. Z opozarjanjem, da se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila naročitelju zaveže, da bo zanj opravil določene posle, pritožba tako ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo pri porabi denarnega zneska, ki predstavlja razliko med zneskom prejete kupnine, in dokazanimi zneski, ki jih je zapustnica porabila za svoje (izredne) obveznosti in potrebe in za darila tretjim osebam, za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke, torej za darilo v smislu 29. člena ZD oziroma četrtega odstavka 28. člena ZD.

9. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kupnina za stanovanje na V. znašala 72.000.000,00 SIT. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V dokazni oceni je sodišče prve stopnje natančno analiziralo vse izvedene dokaze. Pri tem se je že pravilno opredelilo do vseh bistvenih okoliščin, ki jih v neuspešnem poskusu omajanja dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožba vpleta v svojo dokazno oceno. Zaradi odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče kot bistveno še izpostavlja, da so so kupoprodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa (2), v povezavi z bančni izpiski in izpovedmi J. S., J. Š. ter I. O. sodišču prve stopnje nudili prepričljivo dokazno podlago za zaključek o kupnini v višini 72.000.000,00 SIT. S pavšalnim zatrjevanjem, da je jasno, da notar J. S. ni mogel potrditi občasnega sestavljanja notarskih zapisov prodajne pogodbe z drugačno kupnino od dejanske, verodostojnosti njegove izpovedi, o kateri se je sodišče prve stopnje prepričalo pri njegovem zaslišanju, pritožba ne more omajati. Tudi z opozarjanjem na določene neskladnosti med izpovedbama J. Š. in I. O. ter na neskladnosti med izpovedjo J. Š. in listinskimi dokazi pritožba ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je njuno izpoved glede višine kupnine ocenilo kot prepričljivo. Gre za razhajanja v nebistvenih okoliščinah (npr. časovnem zaporedju nakazil kupnine), glede katerih zaradi poteka časa ni utemeljeno pričakovati, da bi se jih priče natančno spominjale. Drugačni izpovedi toženke (da je kupnina znašala 56.000.000,00 SIT) zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Bančni izpiski je namreč ne potrjujejo, temveč izkazujejo višji znesek kupnine od 56.000.000,00 SIT (64.000.000,00 SIT). Toženkino pojasnilo, da je zneska 5.000.000,00 SIT in 6.000.000,00 SIT nakazal I. O., že naslednji dan pa sta mu bila vrnjena, je namreč pravilno ocenilo kot povsem neverjetno glede na čas nakazil omenjenih zneskov (v času sklepanja kupoprodajne pogodbe z družbo U. d.o.o.). Prav tako je prepričljivo zavrnilo možnost, da bi navedena zneska nakazal kdo drug kot družba U. d.o.o. Iz izpovedi priče J. Š. ne izhaja, da jih ta družba ni nakazala. Na podlagi izvedenih dokazov, konkretno listinskega dokaza na A4, ter pravilno ugotovljenega dejstva, da je zapustnica razpolagala tudi z večjo vsoto gotovine, s katero je v relevantnem obdobju poravnavala določene obveznosti, pri čemer drugi viri take gotovine niso bili izpostavljeni, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je preostanek kupnine prodajalka prejela v gotovini. Verodostojnost toženkine izpovedi nedvomno omaja tudi okoliščina, da je v zapuščinskem postopku spreminjala zatrjevani znesek kupnine, in da notarski zapis kupoprodajne pogodbe ne potrjuje njene izpovedi, da je bil pri podpisovanju pogodbe pri notarju, kjer je bil po njenih navedbah dosežen dogovor o zapisu višjega zneska kupnine, prisoten še predstavnik banke. Načelo neposrednosti je pomembno, da si lahko sodnik, ki vrednost posameznih dokazil prosto presoja, ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza in tudi subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič. Pritožba zato neutemeljeno nasprotuje sodišču prve stopnje, ki je na podlagi neposrednega vtisa, ki ga je dobilo pri soočenju, presodilo, da toženka za razliko od priče J. S. ni izpovedovala po resnici, temveč je svojo izpoved prirejala potrebam v pravdi. Ne glede na navedeno pa razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje toženki ni sledilo, ni bil le v neprepričljivosti njene izpovedi kot take, temveč tudi v tem, da njene izpovedi o pravno ali dokazno pomembnih dejstvih drugi dokazi, med njimi tudi listinski dokazi, niso potrjevali. Pritožba neutemeljeno navaja, da toženka kot pooblaščenka ni mogla zahtevati višje kupnine od tiste, ki je bila dogovorjena z I. O. Pooblastilo zapustnice toženki z dne 16.8.2006 tega ne potrjuje, kar je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izpovedi priče B. K. o tem, da je bilo pogodbeno zapisovanje višje cene od dejansko dogovorjene zaradi pridobitve višjega kredita pri banki takrat običajna praksa, in da konkretna nepremičnina ni mogla doseči cene 72.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje ni sledilo, kar je pojasnilo s prepričljivimi razlogi (na str. 9 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se jim v celoti pridružuje. Kot že pojasnjeno, iz izvedenih dokazov, med njimi tudi pisnih, ne izhaja, da so v obravnavanem primeru pogodbene stranke ravnale na opisan način.

10. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da zneska kupnine za stanovanje na V. zapustnica ni porabljala ne za kritje svojih rednih življenjskih stroškov, ne za nakup C. izdelkov. Slednje je sodišče prve stopnje zaključilo tudi na podlagi tožnikove izpovedi, zato ne drži pritožbena navedba, da tožnik glede porabe za nakup C. izdelkov ni ponudil nobenih dokazov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, vsebovana na str. 21 in 22 izpodbijane sodbe, je analitično sintetična, logična in življenjsko sprejemljiva. S pavšalnimi navedbami, da je bila zapustnica članica C. že od leta 2003, in da je logično, da si je zapustnica po prejemu kupnine lahko več privoščila, je pritožba ne more omajati. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz prejetega zneska kupnine svoje življenjske stroške, med njimi tudi stroške goriva, krila toženka in da je šlo tudi v primeru tovrstne porabe zapustničinega denarja za neodplačno naklonitev zapustnice toženki. Pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje denarne zneske, ki jih je toženka redno porabljala za nakupe življenjskih potrebščin (hrane, goriva), ločiti in jih posledično šteti za posamezna običajna manjša darila, ki se pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine ne upoštevajo. V okoliščinah konkretnega primera je bila namreč volja zapustnice, da toženka dviguje denar z njenega računa in z njim pokriva vse stroške, zato parcialen pristop ni utemeljen, temveč je treba šteti vse denarne zneske, porabljene za kritje življenjskih stroškov toženke, za enotno darilo. Pritožbene navedbe, da je treba šteti prenosni računalnik v vrednosti 199.980,00 SIT (o njegovi vrednosti med pravdnima strankama ni bilo spora), ki ga je zapustnica kupila toženki, za običajno manjše darilo, ker je šlo za rojstnodnevno darilo, niso utemeljene. Bistveni kriterij za presojo, ali predstavlja posamezno darilo običajno manjše darilo, ni priložnost, ob kateri je bilo darilo dano, temveč njegova vrednost. 11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 214. člena ZPP, ker je v zvezi z višino stroškov obnove stanovanja izvajalo dokaze (na podlagi katerih je po presoji pritožbenega sodišča sicer pravilno zaključilo, da so znašali 9.000,00 EUR), namesto da bi stroške obnove stanovanja v višini 12.944,13 EUR štelo kot priznano dejstvo. Tožnik je v tožbi navajal, da je strošek obnove stanovanja znašal kvečjemu 1.800.000,00 SIT (7.511,27 EUR), medtem ko je toženka med postopkom ves čas vztrajala pri višjem znesku. Tožnik je proti koncu postopka v vlogi z dne 20.9.2013 navedel, da je zaradi poenostavitve in čimprejšnjega zaključka postopka pripravljen priznati kot nesporen znesek 12.944,13 EUR, hkrati pa je pripomnil, da so posamezni stroški, ki jih v okviru stroškov obnove stanovanja navaja toženka, precej neverodostojni in celo novote. Glede na takšne nejasne in dvoumne tožnikove navedbe v vlogi z dne 20.9.2013 ni mogoče šteti, da je tožnik priznal dejstvo, da so stroški obnove stanovanja znašali 12.944,13 EUR. Tudi v primeru, če bi šteli, da je tožnik navedeno dejstvo priznal, bi sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 214. člena ZPP presodilo po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj to dejstvo šteje za priznano ali za izpodbijano.

12. Strošek menjave oken v materinem stanovanju je po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašal 314.053,76 SIT in ne 644.053,76 SIT. Da je navedeni strošek znašal 314.053,76 EUR, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi računa z dne 10.11.2006, zato ni sledilo dokazom (izpoved toženke, seznam toženke na B34), iz katerih je izhajalo drugače. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz navedenega računa (poleg zneska za plačilo 314.053,76 SIT) izhaja tudi, da znaša račun skupaj 644.053,76 SIT in da je bil dne 22.9.2006 plačan avans v znesku 330.00,00 SIT. Ob upoštevanju celotne vsebine računa na B13 je zato podan dvom v pravilnost zgoraj navedenega zaključka sodišča prve stopnje. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo za znesek 1.377,06 EUR. Če bo po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ugotovilo, da je znašal strošek menjave oken, ki ga je zapustnica poravnala iz kupnine, 644.053,76 SIT (ali še dodatnih 330.000,00 SIT več od ugotovljenega), se bo za navedeni znesek zmanjšala tudi ugotovljena vrednost daril zapustnice toženki.

13. Ker je treba iz že pojasnjenih razlogov sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari delno razveljaviti, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Na pritožbene navedbe, s katerimi je toženka grajala stroškovno odločitev, zato ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika (v celoti) in pritožbi toženke (delno) ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka glede ugotovitve darila zapustnice toženki nad zneskom 210.357,48 EUR (to je glede ugotovitve darila zapustnice toženki v znesku 1.377,06 EUR), v II. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev vrednosti daril zapustnice družinskim članom (možu in sinovoma) toženke in v III. točki izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Dodatni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem sojenju niso potrebni.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 45/2007. (2) Notarske listine so javne listine. Čim nasprotna stranka izpodbija javno listino, dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Njegov relikt je višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 422)