Jedro

Tožnik je italijansko – slovensko mejo prestopil ilegalno dne 19. 3. 2012, 21. 3. 2012 je bil prijet s strani policistov, tega dne je bil tudi nastanjen v Centru za tujce, prošnjo pa je vložil šele dne 25. 4. 2012. Tako ravnanje utemeljuje odločitev tožene stranke, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Tožnik niti v tožbi, niti ko je bil zaslišan, ni v zadostni meri pojasnil, zakaj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele po več kot mesec dni bivanja v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je na podlagi tožnikovih izjav lahko odločala in pravilno odločila, da obstaja sum zavajanja postopka mednarodne zaščite. Njena odločitev ne temelji na ugotovitvi, da so tožnikove izjave nepovezane ali nekredibilne, temveč temelji na v odločbi ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu tožnik konkretno ne ugovarja. Pri tem ni nepomembno, da je tožnik izjavil, da ima (psihične) težave že od leta 2000, saj iz ugotovljenih dejstev izhaja, da ga njegovo stanje ni oviralo, ko je osem let prebival v Republiki Italiji in opravljal različna dela.

Tožnik je iz Ruske federacije legalno odpotoval v Republiko Italijo, kar pomeni, da meje ni prečkal nezakonito. Mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo je sicer prečkal ilegalno, vendar ni izpolnjen pogoj, da je prosilec prišel iz tretje države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 3. 5. 2012 do dne 3. 8. 2012. Presodila je, da obstajajo razlogi za omejitev gibanja na podlagi 5. točke 55. člena in druge alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve je razvidno, da so policisti specializirane enote za nadzor državne meje dne 21. 3. 2012 v Lenartu prijeli tožnika, državljana Ruske federacije. Ugotovljeno je bilo, da je pred osmimi leti prišel v Italijo legalno na podlagi turističnega vizuma, v Italiji si je našel delo, katerega je opravljal še po poteku vizuma. Za tožnika je razpisan veljavni ukrep po 96. členu SIS „prepoved vstopa“, razpisnica Republika Italija, ukrep pa je veljaven od 19. 10. 2011 do 19. 10. 2014. V Slovenijo je prispel s tovornim vozilom, voznik je govoril ruski jezik. Dne 19. 3. 2012 je prispel v Sežano, kjer je na železniški postaji kupil vozovnico za vlak do Ljubljane, kjer je v bližini železniške postaje tudi prespal. Z vlakom se je nato odpeljal v Maribor in peš nadaljeval pot po stranskih poteh, nakar je ponoči prispel v Hrastovec. Po lastni izjavi je preko Slovenije nameraval le potovati, s ciljem, da bi se vrnil naskrivaj v Rusijo in si uredil dokumente. Ko je prišel v Slovenijo je v glavi začutil, da mu „tovariši, ki delujejo nanj na daljavo“, ne bodo dovolili prečkati Slovenije. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zaradi tega, ker tam ni bilo toliko „intenzivnega nadzorovanja njegovih možganov“. Ob vstopu v Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je mislil, da bo vse „kar ima v glavi“, tukaj izginilo, vendar je ugotovil, da se to ne bo nikoli zgodilo. Ob nastanitvi v Centru za tujce ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu je inšpektor povedal, da bo zelo hitro odstranjen nazaj v Republiko Italijo. Tožena stranka ne sprejema pojasnil tožnika, zakaj je izrazil namen za vložitev prošnje več kot en mesec po nastanitvi v Centru za tujce. V kolikor bi bil resnično ogrožen, bi nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito. Tako pa je ilegalno prehajal državne meje, prečkal skoraj celotno Slovenijo, povedal je tudi, da se je želel vrniti v Rusijo in preko Slovenije le potovati. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to večkrat imel možnost. Zato je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi 5. točke 55. člena ZMZ. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da v konkretnem primeru zlorabe postopka ne bi bilo preprečiti na drug način, kakor da se je tožniku omejilo gibanje v Centru za tujce. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članice Evropske unije in s tem pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi ocenila, da obstaja razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, presodila je, da obstaja posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, in sicer, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Glede na celotno preučitev okoliščin primera je tožena stranka odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegove navedbe kažejo na begosumnost, le s takšno omejitvijo pa bo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava, kršitve določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mora skladno z določilom 51. člena ZMZ tožena stranka izdati pisni sklep o omejitvi gibanja v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Glede na to, da je bilo tožniku omejeno gibanje že dne 3. 5. 2012, bi moral biti sklep o omejitvi gibanja izdan najkasneje dne 5. 5. 2012 in ne 7. 5. 2012. Zaradi navedenega gre za bistveno kršitev določb ZMZ in grob ter nezakonit poseg v človekovo pravico, kar omejitev gibanja gotovo je. Poleg tega poudarja, da tožnik ne zlorablja postopka za mednarodno zaščito. Sam je izpovedal, da v njegovi izvorni državi zanj ni varno in jo je zato zapustil pred osmimi leti. Sedaj se je hotel vanjo vrniti le zato, da bi si na skrivaj uredil dokumente, vendar mednarodno zaščito potrebuje, saj ne more stalno živeti v ilegali. Zato ne gre za sum zavajanja in zlorabe postopka. Tekom postopka je tudi izpovedal, da „tovariši nanj delujejo na daljavo in ne ve, kako mu lahko tako intenzivno nadzorujejo njegove možgane“. To so izjave človeka, ki kaže na to, da ima težave s psiho. Zato predlaga, naj sodišče izvede dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatra. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu, ter na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju med drugim povedal, da je izvorno državo zapustil marca 2004, nato pa legalno, z vizumom, odpotoval v Republiko Italijo, kjer je opravljal različna dela. Bil je prevoznik, delal je v tovarni in na gradbišču, delal je v restavraciji kot pomočnik kuharja. Italijo je zapustil ilegalno, to je bil namreč edini način, da si uredi dokumente. Potni list so mu v Italiji ukradli, zato je imel težave z izkazovanjem svoje identitete. Ob zapustitvi izvorne države je imel namen, da bo zaprosil za azil, vendar ne v Republiki Italiji, temveč v kateri drugi državi. Menil je, da v Republiki Italiji podeljujejo azil le bogatim ruskim državljanom. Mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo je prečkal ilegalno. V Centru za tujce ni zaprosil za azil nemudoma, ker je bil preganjan s strani ruskih obveščevalnih služb, v glavi se mu je vrtelo, utrujen je bil od poti. Poleg tega mu niti ni bilo do tega, da bi za azil zaprosil. V Republiko Slovenijo je prišel zato, ker je bila zanj to zadnja možnost, da bi pobegnil pred preganjanjem v Republiki Italiji. Meni, da ga nadzorujejo na daljavo, sliši njihove glasove, saj današnja tehnika to omogoča. Na vprašanje, ali je imel zdravstvene težave že v domovini, je odgovoril, da to niso zdravstvene težave, da je to stvar tehnologije obveščevalnih služb, stanje pa traja že od leta 2000. Zdravil ne jemlje, čeprav mu je zdravila predpisal zdravnik v Centru za tujce. V kolikor bi se vrnil v domovino, bi se znašel v Centralnem moskovskem priporu, vsekakor pa bi bilo bolje, da se v domovino ne bi vrnil. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi druge alineje pravega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. točko 55. člena ZMZ ter na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Omejitev gibanja na podlagi 5. točke 55. člena ZMZ, po kateri se zavajanje ali zlorabo postopka šteje, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Iz prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito tožena stranka odloča po prostem preudarku. Po prostem preudarku mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Obseg presoje sodišča v primerih, ko je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v takem primeru preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, zaradi katerega je določen. Za sum zavajanja in zlorabe zadostuje že, da so podane okoliščine, ki sum vzbujajo. Zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti o obstoju okoliščin, ki ta sum vzbujajo.

Sodišče v obravnavanem primeru zaključuje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prav tako prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V zadostni meri je obrazložila razloge, na podlagi katerih je tožniku omejila gibanje, in sicer na prostore Centra za tujce. Sprejeta odločitev je v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ, po presoji sodišča pa so to ustavno dopustni cilji omejevanje tožnikove osebne svobode.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik dne 3. 5. 2012 seznanjen, da mu bo izrečen ukrep omejitve gibanja, ter da je bil sklep o omejitvi gibanja, v prevodu v ruski jezik, izdan dne 7. 5. 2012. Po določbi tretjega odstavka 51. člena ZMZ bi morala tožena stranka pisni odpravek sklepa izdati najkasneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru izpodbijani sklep tožniku vročen z zamikom. Po presoji sodišča pa to še ne pomeni, da so v konkretnem primeru podani pogoji, da bi sodišče ugotovilo bistvene kršitve pravil postopka, ki bi terjala razveljavitev sklepa. Sodišče je namreč ugotovilo, da je materialnopravna podlaga za odvzem prostosti izkazana v 5. točki 55. člena ZMZ. Nedopustno bi bilo lahko poseženo le v pravico tožnika do učinkovitega dostopa do sodnega varstva, vendar tožnik zahtevka v tem smislu ni vložil. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je zaradi kršitve določb ZMZ prišlo do grobega in nezakonitega posega v človekovo pravico.

Odločitev tožene stranke, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času temelji na ugotovitvi, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, prav tako ne ob vstopu v Republiko Slovenijo v Sežani, za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Ljubljani ali Mariboru, v Centru za tujce pa je namero izrazil šele en mesec po prihodu. Tožnik je italijansko – slovensko mejo prestopil ilegalno dne 19. 3. 2012, 21. 3. 2012 je bil prijet s strani policistov, tega dne je bil tudi nastanjen v Centru za tujce, prošnjo pa je vložil šele dne 25. 4. 2012. Tako ravnanje tožnika tudi po presoji sodišča utemeljuje odločitev tožene stranke, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Tudi po presoji sodišča bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito še pred 25. 4. 2012, saj je tudi sam pritrdil ugotovitvi tožene stranke, da je v Sežani kupil vozno karto za vožnjo do Ljubljane, v trgovini je kupil hrano in nato iz Ljubljane z vlakom odpotoval v Maribor. Tožnik niti v tožbi, niti ko je bil zaslišan, po presoji sodišča ni v zadostni meri pojasnil, zakaj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele po več kot mesec dni bivanja v Republik Sloveniji. Na zaslišanju je povedal, da je imel zdravstvene težave ter da je bil utrujen od poti, da pa niti ni imel želje, da bi za mednarodno zaščito zaprosil. Zakaj je nato dne 25. 4. 2012 vendarle zaprosi za mednarodno zaščito na zaslišanju ni pojasnili, v tožbi pa je navedel, da je razlog za vložitev prošnje, ker ne more stalno živeti v ilegali. V kolikor si je tožnik res želel urediti status bivanja v državi (prosilec za mednarodno zaščito), bi tudi po presoji sodišča to moral narediti nemudoma, ko se mu je za to ponudila priložnost. Obveznost prosilca za mednarodno zaščito za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času izhaja iz 35. člena ZMZ, ki določa, da mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Sodišče zato pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je izkazan razlog za omejitev gibanja na podlagi 5. točke 55. člena ZMZ. Sodišče meni, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila v zadostni meri, da je mogoče presoditi, da obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka iz razloga po navedeni točki 55. člena ZMZ. Za omejitev gibanja zadostuje že sum zlorabe in zavajanja postopka.

Tožnik se je v tožbi skliceval na težko psihično stanje. Sodišče ne dvomi, da je vsak prosilec za mednarodno zaščito v težki situaciji, kar pa ne pomeni, da mu prošnje za mednarodno zaščito ni potrebno vložiti nemudoma, ko ima za to možnost. Tožnik je v tožbi predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Postavitev izvedenca ter izdelava izvida in mnenja terja določen čas, kar pomeni, da sodišče o pravilnosti zakonitosti izpodbijanega sklepa ne bi moglo odločiti v roku 3 dni, tožniku pa bi bilo gibanje ves čas omejeno. Vendar pa to ni edini razlog, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo. Tožniku je v Centru za tujce vsa zdravniška pomoč zagotovljena. Tožnik je povedal, da je bil v centru deležen psihiatrične pomoči, zdravnik mu je predpisal zdravila, vendar jih ne jemlje. Tožnik se je na glavni obravnavi skliceval na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 771/2006, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav lahko odločala in pravilno odločila, da obstaja sum zavajanja postopka mednarodne zaščite. Odločitev tožene stranke ne temelji na ugotovitvi, da so izjave tožnika nepovezane ali nekredibilne, temveč temelji na v odločbi ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu tožnik konkretno ne ugovarja. Pri tem ni nepomembno, da je tožnik izjavil, da ima (psihične) težave že od leta 2000, vendar na podlagi ugotovljenih dejstev izhaja, da ga njegovo stanje ni oviralo, ko je osem let prebival v Republiki Italiji in opravljal različna dela. Pred zapustitvijo izvorne draže je pridobil turistični vizum, sam si je tudi organiziral pot v Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča je glede na navedeno tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ pravilno odločila, ko je tožniku omejila gibanje. Tožena stranka je tudi pravilno obrazložila, zakaj je omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce. Pravilno je presodila okoliščino, da je tožnik po odhodu iz izvorne države osem let prebival v Republiki Italiji, od tega skoraj ves čas ilegalno, nato pa je ilegalno prestopil državno mejo in se nahajal v Republiki Sloveniji do prejetja s strani policistov ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito.

Tožena stranka pa nepravilno sklepa, da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Tudi Uredba št. 2003/343/ES o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, v 10. členu izrecno določa za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, državo članico, za katero se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 18 (3) vključno s podatki iz poglavja III Uredbe ES št. 2000/2725/2000/ES ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku, ter določa, da ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja meje. Tretja država je v skladu z 12. točko 1. člena ZMZ država, ki ni članica Evropske unije. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik iz Ruske federacije legalno odpotoval v Republiko Italijo, kar pomeni, da meje ni prečkal nezakonito. Mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo je sicer prečkal ilegalno, vendar ni izpolnjen pogoj, da je prosilec prišel iz tretje države.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.