Jedro

Če obstaja razlog za omejitev gibanja, predpisan v 51. in drugih členih ZMZ, organ lahko gibanje omeji po prostem preudarku glede na okoliščine primera. Prosilec, ki je iz Ruske federacije in je v Slovenijo prišel brez dokumentov iz Italije, kjer je prebival in občasno delal 8 let, prišel pa je z namenom ilegalne vrnitve v Rusko federacijo, da bi si dobil nove dokumente, nato pa je več kot en mesec po tem, ko je prišel v Slovenijo in bil nastanjen v Centru za tujce, zaprosil za mednarodno zaščito, izkazuje okoliščine, zaradi katerih mu je mogoče izreči omejitev gibanja. Prosti preudarek je bil uporabljen v skladu z namenom in ni prekoračen, odločitev je dovolj in razumno obrazložena. Mnenje psihiatra teh okoliščin in presoje o potrebnosti omejitve gibanja ne bi mogla spremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-89/2012/3 (1371-06) z dne 7. 5. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 51. člena (po prostem preudarku) v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena (brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času) in drugo alinejo prvega odstavka 59. člena (predaja pristojni državi – Italiji zaradi nezakonitega prečkanja meje iz tretje države v državo članico) Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov, vendar največ za 3 mesece, kar se v skladu z ZMZ lahko podaljša največ še za 1 mesec, in sicer od 3. 5. 2012 do 3. 8. 2012. 2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke glede pogoja za omejitev gibanja na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne pa tudi iz razloga iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (zaradi predaje pristojni državi), saj je iz Ruske federacije v Italijo prišel legalno s potrebnimi dokumenti, iz Italije v Slovenijo (torej iz ene v drugo članico Evropske unije) pa je prišel ilegalno. Ugotavlja, da tožena stranka pri odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka in tega tudi ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Kot neutemeljene pa je zavrnilo druge tožbene ugovore.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo iz vseh treh razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sodba je preuranjena. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj njegovega psihičnega stanja in zmožnosti razumevanja pomembnosti dajanja kredibilnih izjav ni ocenil izvedenec psihiatrične stroke, kar je bilo predlagano v tožbi. Zato sodišče tudi ni moglo ugotoviti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z zakonom in ali je kršeno načelo sorazmernosti. Izvedenec bi tudi lahko ocenil, kako omejitev gibanja vpliva na pritožnikovo zdravje in ali gre za preveč grob poseg, ki niti ni obvezen. Med bivanjem v Centru obiskuje psihiatra, ki mu tudi predpisuje zdravila, vendar jih ne je, ker psihiatru ne zaupa. Izvedenec psihiater bi tudi lahko ocenil, ali se pritožnik sploh zaveda pomena azilnega postopka. Ker mu v njegovem jeziku napisan pisni odpravek ustno izrečene omejitve gibanja ni bil vročen v 48 urah, bi bilo treba omejitev gibanja odpraviti. Ker pisnega odpravka sklepa v svojem jeziku ni prejel v predpisanem času, mu je bila s tem kršena ustavna pravica do varstva osebne svobode. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Čeprav pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1, v njej ne izpodbija obstoja razloga za omejitev gibanja, ki ga je potrdilo tudi prvostopenjsko sodišče, to je razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ta določa, da se prosilcu (za mednarodno zaščito) lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Navedeni razlog za omejitev gibanja pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru obstoja.

7. Tudi če je podan kateri od razlogov, predpisanih z ZMZ, izrek ukrepa omejitve gibanja ni obvezen, temveč o izreku tega ukrepa po prostem preudarku odloča organ, ki vodi postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Kadar pa upravni organ v upravnem postopku odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu presoja le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

8. Glede na to, da je pritožnik po lastnih izjavah, v katere verodostojnost zaenkrat ni podvomil nobeden od odločujočih organov (tožena stranka, sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče), že pred osmimi leti (marca 2004) legalno odšel iz svoje države Ruske federacije in legalno prišel v Italijo, kjer je ilegalno prebival in delal 8 let ter ni zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa se je tudi preko Slovenije želel ilegalno vrniti v svojo državo, da bi si priskrbel veljavne dokumente; da je dne 19. 3. 2012 prišel v Slovenijo pri Sežani; da so ga dne 21. 3. 2012 prijeli slovenski policisti pri Lenartu in ga nastanili v centu za tujce; da je šele 25. 4. 2012 izrazil namero za vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je bil izrek tega ukrepa tudi po presoji Vrhovnega sodišča zakonit. 9. Pritožnik nima osebnih dokumentov, nima dovoljenja za bivanje niti v Sloveniji (razen kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ni dovolj za prehajanje njenih meja) in niti v kateri drugi državi EU, prihod v Slovenijo ni povezan z željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, temveč zato, da bi se preko Slovenije ilegalno vrnil v izvorno državo po dokumente. Ker pa je v Sloveniji sicer pozno, pa vendar zaprosil za mednarodno zaščito, je treba zagotoviti njegovo prisotnost v Sloveniji med postopkom in mu preprečiti, da bi še naprej brez dokumentov bival oziroma se gibal po državah članicah (Slovenija, Italija, Avstrija oziroma Madžarska) oziroma pridruženih članicah EU (Hrvaška), saj le te mejijo na Slovenijo, kar pa ni zakonito in mu mora to država, katere organi ga pri tem zalotijo, preprečiti. Njegove prisotnosti in preprečitve nezakonitega bivanja in gibanja po različnih državah pa se glede na okoliščine primera tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne da zagotoviti drugače, kot da se pritožniku omeji gibanje na prostore Centa za tujce.

10. Meje prostega preudarka glede na to, da obstoja zakoniti razlog za omejitev gibanja in izkazano potrebo po tem ukrepu, torej pritožnikovo prisotnost v Sloveniji med postopkom in preprečitev nezakonitega gibanja po raznih državah, torej po presoji Vrhovnega sodišča niso presežene, prosti preudarek je uporabljen v skladu z namenom, uporaba ukrepa omejitve gibanja je dovolj in razumno obrazložena.

11. Ta ukrep pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nesorazmeren. Ukrep omejitve gibanja po ZMZ ne pomeni kršitve pravice do varstva osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), temveč gre za ukrep, ki omejuje ustavno pravico do svobode gibanja (32. člen URS), kar pa je dopustno iz razlogov, določenih z URS (v tem primeru je to zaradi zavarovanja javnega reda), če je tako urejeno v zakonu, kar je v ZMZ, in je za omejitev gibanja izpolnjen z zakonom predpisani pogoj. Omejitev pritožnikove svobode gibanja pa ni nesorazmerna z namenom te omejitve, zaradi katerega je bil kot potreben sploh izrečen, to je zagotovitvijo njegove prisotnosti med postopkom in onemogočanje njegovih nadaljnjih prehajanj iz ene države v drugo in bivanja v teh državah brez dokumentov. V centru so mu na razpolago tudi zdravstvena oskrba in zdravila, saj sam navaja, da njegovo psihično stanje zahteva posebno obravnavo tudi med postopkom, meni celo, da je za oceno njegovega psihičnega stanja potreben izvedenec psihiatrične stroke.

12. Izrek ukrepa omejitve gibanja pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni preuranjen, kot zatrjuje pritožnik in se pri tem sklicuje na svoje psihično stanje in „glasove v svoji glavi“ ter to, da bi moral biti postavljen izvedenec psihiatrične stroke.

13. Da so podane objektivne in subjektivne okoliščine za omejitev gibanja in da ta ukrep ni nesorazmeren, je Vrhovno sodišče že pojasnilo v tej obrazložitvi. Na te okoliščine in dejstva ter tudi njihovo presojo kakršen koli izvid in mnenje izvedenca o pritožnikovem psihičnem stanju, tudi če bi bil postavljen, ne bi mogla vplivati.

14. Da pa bi bila omejitev gibanja za pritožnikovo psihično stanje škodljiva, kot zatrjuje, ni z ničemer izkazal niti v pritožbi. Ni izkazal, kakšno diagnozo mu je postavil psihiater, ki mu je v centu na voljo in je pritožnika (po njegovih navedbah) tudi sprejel in mu predpisal zdravila; ni izkazal, da bi mu psihiater predpisal zdravila in katera, zatrjuje le, da jih ne jemlje; niti ni izkazal, da bi ta psihiater ocenjeval, da je omejitev pritožnikovega gibanja za njegovo psihično stanje škodljiva.

15. Zato bi bila v tej fazi postopka mednarodne zaščite po presoji Vrhovnega sodišča postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi ugotavljal okoliščine, ki na izrečeni ukrep omejitve gibanja ne morejo bistveno vplivati, preuranjena. Ali pritožnik razume pomen dajanja kredibilnih izjav in pomen postopka mednarodne zaščite pa so vprašanja, ki bi lahko bila pomembna za odločanje o mednarodni zaščiti sami, vendar je presoja o tem, katere dokaze bo izvedel, najprej v pristojnosti organa, ki vodi postopek, torej tožene stranke, ki pa o mednarodni zaščiti še ni odločila.

16. Kršitev pravil postopka, ker pisni prevod ustno izrečenega sklepa o omejitvi gibanja pritožniku ni bil vročen v 48 urah od ustnega izreka, pa ni take narave, da bi bilo treba izpodbijani sklep odpraviti oziroma pritožniku odpraviti odrejeni ukrep. Gre namreč za inštrukcijski rok, katerega potek omogoča vložiti tožbo zaradi molka organ, ZMZ pa ne določa, da se v takem primeru ustno izrečeni ukrep po poteku 48 ur od izreka odpravi.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.