Jedro

Tožnik je kot zastopnik pacientovih pravic s prejemki v dveh zaporednih mesecih presegel omejitev minimalne plače, zaradi česar je toženka utemeljeno po uradni dolžnosti izvedla postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote ... št. ... z dne 15. 2. 2010 in odločba Centrale št. ... z dne 19. 4. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi petega odstavka 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 1. 10. 2009 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožnik od 1. 10. 2009 dalje ni imel lastnosti zavarovanca po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da so mu znani mnogi primeri, ko so osebe poleg pokojnine prejemale celotno plačo, kar pomeni, da niso imele statusa zavarovanca. Nepravilno je sodišče uporabilo določbo petega odstavka 13. člena ZPIZ-1. Dne 30. 9. 2009 je prenehal opravljati odvetniško dejavnost in je po 55 letih delovne dobe izpolnil zakonske pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Z Ministrstvom za ... ni imel sklenjenega delovnega ali drugega pravnega razmerja, saj ni imel nobene pogodbe. Vlada RS ga je z odločbo imenovala za zastopnika pacientovih pravic, funkcijo je bil dolžan opravljati 12 ur tedensko oz. 48 ur mesečno za nagrado, ki znaša 12,524 EUR bruto na uro. Tožena stranka bi pri odločanju morala upoštevati drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1, po katerem se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen za največ polovico polnega delovnega časa. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Po 1. 9. 2009 za tožnika ni obveznosti zdravstvenega zavarovanja. Soglaša, da je v oktobru in novembru 2009 prejel višjo nagrado od minimalne plače, vendar je opravil tudi večje število ur, plačilo pa pomeni tudi nadomestilo potnih stroškov. Nihče ga ni opozoril na posledice, če bo nagrada presegla minimalno plačo. Vztraja, da je bil neenakopravno obravnavan, dokončna odločba pomeni kršitev 50. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Domnevnih kršitev postopka pritožba ni utemeljila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji po 1. alineji prvega člena ZPIZ-1 obsega obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti. Zavarovalno razmerje po drugem odstavku 7. člena ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Glede vključitve posameznih zavarovancev peti odstavek 13. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, za katerega prejemajo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače, kolikor niso obvezno zavarovane na drugi podlagi.

V upravnem spisu tožene stranke, to dejstvo med strankama ni sporno, je odločba Vlade RS št. ... z dne 1. 10. 2008, s katero je bil tožnik imenovan za zastopnika pacientovih pravic za območje Zavoda za zdravstveno zavarovanje ..... Odločba, čeprav ne gre za pogodbo o zaposlitvi ali drugačno civilno pravno razmerje, kot v pritožbi navaja tožnik, pomeni vzpostavitev pravnega razmerja, v katerem je tožnik opravljal delo zastopnika pacientovih pravic in je zanj, kot izhaja iz listin v upravnem spisu, prejemal mesečne denarne zneske, ki vključujejo nagrado oz. honorar ter povračilo stroškov. Iz tabele mesečnih izplačil, ki je priloga dopisu Ministrstva za ... Območni enoti tožene stranke v ... z dne 15. 1. 2010, se vidi, da je tožnik v oktobru prejel 916,01 EUR bruto honorarja, kar vključuje neto znesek 669,72 EUR ter pripadajoči delež davščin v znesku 194,44 EUR in prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 51,85 EUR. V novembru 2009 je prejel bruto honorar 1.154,97 EUR, kar vključuje neto izplačilo nagrade v znesku 844,43 EUR, davčno obveznost v znesku 245,16 EUR ter prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 65,38 EUR. Minimalna plačo je bila v spornem obdobju urejena z Zakonom o določitvi minimalne plače (ZDMP, Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami), ki je v 2. členu določal, da znesek minimalne plače ugotovi minister oz. ministrica, pristojna za delo, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V spornem obdobju je veljala objava ministra v Uradnem listu RS št. 61/2009, po kateri je minimalna plača za delo s polnim delovnim časom od 1. avgusta 2009 znašala 597,43 EUR. Tožnik je s prejemki v oktobru in novembru 2009 presegel omejitev minimalne plače, zato je tožena stranka na podlagi 50. in 52. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) pravilno po uradni dolžnosti uvedla postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Obstoj zavarovalnega razmerja se po 1. alineji 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Če ZPIZ-1 ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja, kot določa 30. člen ZPIZ-1. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je po drugem odstavku 156. člena ZPIZ-1 prenehanje obveznega zavarovanja. V primeru ponovnega vstopa v zavarovanje, ko zavarovanec začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je obvezno zavarovan, kar velja tudi za zavarovanje po petem odstavku 13. člena ZPIZ-1, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1, po kateri se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Slovnično se ta določba nanaša na zaposlene, torej na zavarovance v delovnem razmerju, kar tožnik ni, ker dolžnosti zastopnika pacientovih pravic ne opravlja po pogodbi o zaposlitvi. Po prepričanju sodišča druge stopnje je glede obveznosti vključitve v zavarovanje, pridobitve lastnosti zavarovanca in nemožnosti pridobitve pravice do pokojnine bistvena določba omenjenega petega odstavka 13. člena v zvezi s prvim odstavkom 178. člena ZPIZ-1. Oseba, ki je obvezno zavarovana, ne da bi bilo posebej določeno ali dogovorjeno, da delo ali dejavnost opravlja le s polovico polnega delovnega časa in izkazuje dohodke, ki presegajo znesek minimalne plače, pridobi lastnost zavarovanca za polni delovni čas in se ji, ob pogoju plačila prispevkov, takšno obdobje upošteva pri izračunu pokojninske dobe.

Določbo 178. člena ZPIZ-1 je v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 112/2006) glede skladnosti z ustavo RS presojalo Ustavno sodišče. Ugotovilo je neskladnost drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 z Ustavo in Državnemu zboru naložilo odpravo neskladja, ob tem pa skladno s prvim odstavkom 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUST, Ur. l. RS, št. 15/94 in št. 51/2007) ni ugotovilo neskladnosti prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 z ustavo. Tožena stranka je povsem zakonito odločila o začetku trajanja zavarovalnega razmerja in s tem niso kršene tožnikove ustavne pravice do socialne varnosti oz. pravica do pokojnine.

Na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe o neznatnem preseganju minimalne plače, ker zakonska določba ne dopušča nikakršnega preseganja, prav tako so nepomembne splošne navedbe, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan. Tudi, če bi tožena stranka v posameznem primeru ravnala v nasprotju z omenjenimi določbami ZPIZ-1, to ne more pomeniti, da tožnik, ob zaslužkih, ki presegajo minimalno plačo, ni vključen v obvezno zavarovanje.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.