Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR mora vsebovati opis domnevnega kaznivega dejanja dovolj določno, pravna kvalifikacija dejanja pa je pridržana sodišču. V primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in s katero delavec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec za isto kršitev delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V odpovedi mora določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006. Posledično je zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od februarja 2006 do vključno junija 2006. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo božičnice in regresa za leto 2006. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi 10 očitanih kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženo stranko 1. 3. 2000 kot poslovodni delavec – direktor. Tožena stranka je v izredni odpovedi pri 6 očitanih kršitvah (2., 4., 5., 6., 9., 10.) navedla kot odpovedni razlog tako 1. kot tudi 2. alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), pri preostalih 4 kršitvah pa le 2. alinejo prvega odstavka ZDR. Za dve kršitve je ugotovilo, da je bila odpoved podana prepozno (1. in 9. očitana kršitev), za 5 kršitev pa je ugotovilo, da je bila odpoved podana pravočasno in tudi utemeljeno (2., 3., 5., 6. in 10. očitana kršitev). Obenem vsi utemeljeni in pravočasni odpovedni razlogi predstavljajo odpovedni razlog tako po 1. kot tudi 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, razen 3. očitana kršitev vsebuje samo kršitev ustrezno zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotovljene kršitve (razen 3.) izpolnjujejo znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji). Tožnikovim kršitvam je skupna zloraba pooblastila poslovodje tožene stranke za pridobitev premoženjske koristi sebi oziroma tretjim.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da gre pri očitanih dejanjih za kaznivo dejanje zlorabe zaupanje in ne za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po določbi 244. člena KZ. Zaradi kršitev je bilo med strankama tako omajano zaupanje, da tožena stranka ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člen ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta odpovedna razloga po 1. in 2. alineji povsem samostojna, zato ju ne bi smeli enačiti. Sodišče je vezano na navedeni razlog v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na njegov opis ter ga ne sme prekvalificirati. Ni mogel storiti kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, ker je bil direktor družbe. Znake kaznivega dejanja je dodalo sodišče, pred tem jih v izredni odpovedi ni bilo. Neupravičeno je bil uporabljen konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja pri presoji pravočasnosti odpovedi. Odločalo se je preko trditvenega in dokaznega bremena delodajalca. Sodišče ni upoštevalo njegovih trditev in dokazov zaradi nepravočasnosti, medtem ko je neupravičeno upoštevalo prekludirana dejanja nasprotne stranke, zato mu je bila odvzeta možnost obravnavanja. Sodba ima nejasne razloge in protispisne zaključke. Tožnik je bil z mesta direktorja predčasno odpoklican iz krivdnih razlogov na skupščini 20. 1. 2006, zato mu je na podlagi 14. člena pogodbe o zaposlitvi ta nehala veljati z dnem odpoklica in ni bilo več zakonske podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o obremenjenosti izpodbijane sodbe s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za vsako posamezno revidentovo ravnanje je bilo jasno in razumljivo navedeno, da predstavlja razlog za izredno odpoved po pogodbi o zaposlitvi po 1. oziroma 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tako je bilo za 2., 3., 5., 6. in 10. očitano kršitev iz izredne odpovedi ugotovljeno, da pomenijo utemeljeni odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR; za 2., 5., 6. in 10. očitano kršitev pogodbe o zaposlitvi pa je bilo ugotovljeno, da obenem predstavljajo tudi izvršitev vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ in s tem utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Takšna obrazložitev ima razumljive razloge in se jo da preizkusiti, vprašanje njene pravilnost pa je stvar uporabe materialnega prava. Zatrjevana protispisnost zaradi dodajanja elementov kaznivega dejanja glede na pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke s strani sodišča ni podana, sodišče je le pravno interpretiralo izredno odpoved, pri čemer je ostalo v okviru vsebine izredne odpovedi in trditev tožene stranke.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta zadostno obrazložili, zakaj so bili zavrnjeni določeni dokazi revidenta, niti niso bili nepravilno sprejeti dokazni predlogi tožene stranke, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

9. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR mora vsebovati opis domnevnega kaznivega dejanja dovolj določno, pravna kvalifikacija dejanja pa je pridržana sodišču (1). Pri tem delodajalec ni vezan na enake zahteve obličnosti, kot jih od državnega tožilca in kazenskega sodišča zahteva zakon o kazenskem postopku. Sodišči sta sicer res nepravilno pravno kvalificirali revidentova dejanja kot kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ namesto kot zlorabo položaja ali pravic po določbi 244. člena KZ, vendar to na drugačno odločitev v tej zadevi nima vpliva, saj to predstavlja le drugo kaznivo dejanje, ki pa je še vedno utemeljen razlog za izredno odpoved. Revident je svoja dejanja izvrševal z zlorabo položaja direktorja tožene stranke, ko je s svojimi ravnanji sebi in drugimi pridobival (protipravno) premoženjsko korist na račun interesov tožene stranke. Objekt kazenskega varstva po 244. členu KZ je gospodarska družba in njena vsebina – podjetje, zastopanje in vodenje poslov direktorja pri opravljanju gospodarske dejavnosti pa je inkorporirano v bolj specialno določbo 244. člena KZ glede na 220. člen KZ (2), ki govori o zlorabi zaupanja pri zastopanju interesov druge osebe na splošno. Tožnikov družbeni delež v toženi stranki ne pomeni, da lahko z družbenim premoženjem – podjetjem, ravna po svoji volji, saj podjetje ni njegova “last“, ampak je v imetništvu gospodarske družbe. 244. člen KZ pa varuje abstraktni interes družbe in njenega podjetja pred zlorabo instituta družbe zaradi interesov drugih subjektov. Po presoji revizijskega sodišča ugotovljene kršitve pri revidentovem poslovodenju izpolnjujejo znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ. Dejanje pa je enako kot po 220. členu KZ možno storiti le z direktnim naklepom. Da „direktni naklep“ ni bil posebno poudarjen v sodbi, ni kršitev, saj je naklep vsebovan v zakonskih izvršitvenih znakih kaznivega dejanja, ki je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku.

10. Sprememba kazenske zakonodaje z uvedbo novega kaznivega dejanja zlorabe položaj ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 na ta delovni spor nima vpliva, saj se presoja obstoj in utemeljenost odpovednega razloga ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je pomembna pozitivna kazenska zakonodaja v času odpovedi.

11. Revizija neutemeljeno napada „miselni konstrukt“ nadaljevanega kaznivega dejanja, zaradi katerega je rok za odpoved začel teči šele od zadnjih kršitev. S stališča pravočasnosti v obravnavani zadevi je nepomembno, ali gre za nadaljevano ali navadno posamično kršitev, ki vsebuje znake kaznivega dejanja. Vsaka kršitev je namreč samostojen temelj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazane so bile tudi časovno zadnje kršitve v nizu, zato je bila odpoved podana pravočasno. Tožena stranka pa se je s kršitvami seznanila z odstopom revidenta z direktorskega mesta.

12. V primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) in s katero delavec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec za isto kršitev delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V odpovedi mora določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov. Za utemeljenost odpovednega razloga je treba dokazati izpolnjenost zakonskega dejanskega stanu po vsaj enem razlogu. Prekrivanje elementov razlogov za odpoved (zadeva VIII Ips 359/2005) ne pomeni, da mora delodajalec podati odpoved samo iz enega razloga, če jo poda iz več razlogov, se vsak presoja za sebe.

13. Protislovne so revizijske navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil revident krivdno odpoklican z mesta direktorja pred izdajo izredne odpovedi, pogodba o zaposlitvi pa je prenehala v skladu z njeno 14. točko, ki je določala prenehanje pogodbe z dnem odpoklica. Če bi držalo revidentovo naziranje, je njegov zahtevek za reintegracijo in reparacijo neutemeljen zaradi nesklepčnosti, saj revident sam trdi, da je delovno razmerje prenehalo 20. 1. 2006 – to je pred časovno veljavnostjo zahtevka za vrnitev na delo s 10. 3. 2006 (oziroma izredno odpovedjo z dne 9. 3. 2006). Pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob takem dejanskem stanju sploh ne bi bilo.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. zadevo VIII Ips 116/2010 z dne 20. 6. 2011. Op. št. (2): Prim. Novoselec, Zloraba položaja ali pravic kot nosilno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, v Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije, Uradni list, 2003, str. 167.