Jedro

Tožnik se je zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi udeležil osebno, poleg tega je bil pri zagovoru prisoten tudi njegov pooblaščenec. Zagovor je podal ustno in pisno. Njegova pravica do obrambe tako ni bila kršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 razveljavi (1./1. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 10. 3. 2006 do 13. 7. 2006 vpisati delovno razmerje v delovno knjižico in ga prijaviti pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (1./2. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo v višini 6.078,81 EUR (prej 1.456.727,10 SIT) bruto mesečno za mesece februar, marec, april, maj in junij 2006 ter sorazmerno število dni za mesec julij 2006, plačati vse davke in prispevke iz in od te plače ter mu plačati zakonske zamudne obresti od vsakega mesečnega neto zneska plače, ki tečejo od prvega dne v mesecu za pretekli mesečni znesek neto plače dalje do plačila, božičnico v višini 4.863,05 EUR (prej 1.165.381,60 SIT) bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila neto zneska božičnice in regres za leto 2006 v višini 834,58,00 EUR (prej 200.000,00 SIT) bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 1. 7. 2006 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (1./3. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni opravilo vseh dejanj in obravnavalo vseh vprašanj, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče je pri vseh kršitvah, za katere je tožena stranka v izredni odpovedi pavšalno zatrjevala, da imajo znake kaznivega dejanja, da se tožena stranka ni opredelila do tega, za katero kaznivo dejanje gre, da delodajalec tega ni dolžan storiti, ker mora kršitev opredeliti le tako, da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, pri čemer ni odločilno, da delodajalec pri izredni odpovedi že sam določi člen kaznivega dejanja, temveč je dovolj, da navede znake kaznivega dejanja. Sodišče navaja, da je tožena stranka navedla znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena Kazenskega zakonika (KZ), zaradi česar je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi po 1. točki 2. odstavka 11. člena ZDR (pravilno: 111. člena ZDR). Zoper tožnika je bila vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po določbi 244. člena KZ in tatvine po določbi 211. člena KZ. Sodišče je samo opredelilo znake kaznivega dejanja, opis kršitve in konkretiziralo dejanje kot kaznivo dejanje iz 220. člena KZ. Podana je kršitev materialnega prava in tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka že iz tega razloga, ker je sodišče odločalo v nasprotju in preko trditvenega in dokaznega bremena delodajalca (7. člen ZPP), 14. in 5. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ter 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pavšalno navede, da je delavec zlorabil oziroma prekoračil pooblastila poslovodje družbe, opustil svojo dolžnost oziroma zlorabil dano pooblastilo, s čimer je sodišče dodalo kar dva elementa kaznivega dejanja in sicer izvršitveno obliko opustitve dolžnega dejanja, čeprav dejanje, kot ga opisuje sodišče in kot izhaja iz izredne odpovedi, sploh ni opustitveno, saj delodajalec v izredni odpovedi opustitvenih ravnanj niti ne omenja pri nobeni kršitvi, ampak ravno nasprotno in tudi zlorabo danega pooblastila. Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ lahko stori tisti, ki zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje ter skrbnik in odvetnik. To kaznivo dejanje je lahko podano le pri opuščanju dolžnosti v zvezi z zastopanjem premoženjskih koristi oseb, praviloma fizičnih oseb. Tako tožnik v položaju direktorja in tudi družbenika iste službe tega kaznivega dejanja ne bi mogel storiti. Tožnik kaznivega dejanja iz 220. člena KZ ne more storiti. Kaznivi dejanji iz 220. in 244. člena KZ imata namreč povsem različne znake, zlasti izvršitvene oblike dejanj. Prva alinea 1. odstavka 111. člena ZDR določa, da mora imeti kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je brez podlage v zakonu na škodo tožnika dopolnjevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Arbitrarno je ugotavljalo tudi spoštovanje objektivnega roka za izredno odpoved. Objektivni rok za kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR je enak zastaralnemu roku po določbah KZ, objektivni rok za kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pa znaša šest mesecev od nastanka razloga. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sicer kršitev določb ZDR tudi v delu, ki se nanaša na čas seznanitve z odpovednim razlogom. Sodišče zavzame stališče, da je bil tožniku omogočen zagovor, čeprav se ni mogel izjasniti o nobenem dokazu, ker jih delodajalec ni predložil. Sodbe tako v tem delu ni mogoče preizkusiti in se tožnik že pojmovno ni mogel seznaniti z nobenim razlogom za izredno odpoved. Sodišče je kot prepozno zavrnilo dokaze tožnika glede prenove podedovane hiše na V. in izjav z dne 17. 6. 2010 družbe E. in F.P. s stališčem, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da teh dokumentov ni mogel pridobiti prej. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je navajal, da gre pri izredni odpovedi za konstrukt, ki ga je tožena stranka zgradila na podlagi neverodostojnih listih in neverodostojnih izpovedi prič. Tožena stranka v postopku, ki teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pg 2283/2008 zaradi razveljavitve sklepov skupščine tožene stranke, v katerem tožena stranka kot razloge za izključitev tožnika kot družbenika navaja iste razloge in uporablja iste dokaze kot v izredni odpovedi oziroma v tem postopku, natančno pojasnjuje svoja stališča v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2010. Tožena stranka je svoj konstrukt nadgradila. Tožnik ni ne sebi ne komu drugemu poskušal pridobiti nikakršne premoženjske oziroma druge koristi skozi ugodnosti, že iz teh dokazov izhaja, da je priča I.H. v tem postopku po krivem izpovedala (289. člen KZ). Enako velja za izjavi z dne 17. 6. 2010. Stališče sodišča, da bi moral tožnik izkazati, zakaj teh izjav ni mogel pridobiti prej, predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena. Izjave so dane v pisni obliki in vsebujejo datum 17. 6. 2010. Gre za nov dokaz, ki je nastal v letu 2010. Sodišče tudi ni dopustilo dokaza s predložitvijo listin v situaciji za projekt B., ki jih je tožnik pridobil v letu 2010 od družbe E.. Sodišče je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Situacije namreč dokazujejo, da so vse listine, ki jih predlaga tožena stranka, kreirane skozi neverodostojno, in da je priča I.H., ki je te listine očitno sama izdelovala, po krivem pričala. Prekluzija dokazovanja, da gre za krivo izpoved priče po določbah ZPP, ne nastopi. Tožnik bi lahko zahteval izločitev sodnika do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje oziroma do izdaje odločbe, izvedenca pa kadarkoli tudi potem, ko je že opravil izvedensko delo. V ZPP ni nobene določbe, na podlagi katere bi bila stranka pri dokazovanju krive izpovedi priče, ki predstavlja celo edini dokaz, kakorkoli prekludirana. Gre za krivo izpoved priče. Izpodbijana sodba je materialnopravno zmotna, ker materialnopravne predpostavke za izredno odpoved niso izpolnjene, tožnik je bil dne 20. 1. 2006 predčasno odpoklican iz krivdnih razlogov, naknadno pa je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, čeprav je pogodba o zaposlitvi z dnem 20. 1. 2006 že prenehala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 je podal novi direktor družbe J.V.. Izredna odpoved je nezakonita, ker jo je izrekel J.V. kot direktor družbe, ki ni bil pristojen. Nobena od kršitev, vsebovanih v izredni odpovedi o zaposlitvi, ne obstoji, vse kršitve so konstrukt tožene stranke, podprte s kreiranimi in neverodostojnimi dokazi in krivimi izpovedbami prič, za osnovno trditev pa je neutemeljen očitek, da je tožnik rekonstruiral svojo nepremičnino T. (v V.) v breme sredstev tožene stranke, ki naj bi si jih prilaščal na razne načine. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje skupaj 10 zatrjevanih nedoločenih kršitev, le uvodoma pa je navedeno, da je imajo kršitve pod točko 2, 4, 5, 6, 9 in 10 znake kaznivega dejanja, iz izredne odpovedi pa izhaja, da delodajalec te kršitve opira na pravno podlago iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, vse ostale pa na pravno podlago iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. ZFPPIPP poslovodstvu nalaga poslovanje v skladu z določbami tega zakona in pravili poslovno-finančne stroke s profesionalno skrbnostjo poslovno-finančne stroke in prizadevanjem za kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost družbe, s sankcijo odškodninske odgovornosti, ker je tudi oblikovanje in izvajanje politike rednega opravljanja likvidnosti obveznost, ki jo potrdi poslovodstvo. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločitev oprlo izključno na izpoved priče M.P., ki na področju opravljanja likvidnosti ni imela nobene pristojnosti in zato tudi ne odgovornosti. Zamuda pri izplačilu kaže na nelikvidnost in ne obratno. Glede kršitve pod točko 5 je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Stališče, da ni bistveno, ali je bila priča M.D. dejansko upravičena do povračila stroškov za prevoz iz Š. ob sočasni kvalifikaciji dejanja po 220. členu KZ, je očitno zgrešeno. Priča M.D. je bila upravičena do povrnitve stroškov prevoza na razdalji Š. – Ljubljana in nazaj. Glede kršitve pod točko 6 je sodba zmotna, protispisna in materialnopravno napačna. Glede kršitve pod točko 10 je bil tožnik upravičen skleniti naročniško razmerje z M. d.d. in uporabiti službene mobilne telefone, za kar je plačeval dohodnino. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni v tem zakonu in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je le-ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi imajo nekatere kršitve (2, 4, 5, 6, 10) vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ni odločalo o obstoju kaznivega dejanja, temveč je ugotavljalo ali imajo posamezne kršitve iz izredne odpovedi vse znake kaznivega dejanja, odločitve sodišča ni potrebno odpraviti, čeprav pritožbeno sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje subsumiralo znake kaznivega dejanja pod napačno pravno normo. Tako obstajajo znaki kaznivega dejanja po 220. člena oziroma 244. členu KZ, kar je sicer trdila tožena stranka. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je bila dolžna izkazati, da obstoji utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepomembne za odločanje v tej pravdi so navedbe tožnika, kaj je tožena stranka zatrjevala v ločeni pravdi, ki se vodi med pravdnima strankama iz družbeniškega razmerja. Zakoniti zastopnik tožene stranke v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil Jožko Vidrih, zato je napačen sklep tožnika, da bi družbo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala zastopati skupščina in ne poslovodna oseba. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ob navedenem je sicer poudariti, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so relevantni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva. ZPP v 286. členu določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče je svojo odločitev o tem, da v ponovljenem postopku ne bo izvajalo obširnih dokazov, ki jih je tožnik predlagal oziroma predložil v ponovljenem postopku, pravilno obrazložilo in kot pravno podlago navedlo 2. odstavek 362. člena ZPP, ki sicer določa, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predlagati. Tožnik je v ponovljenem postopku s pripravljalno vlogo, v kateri je navajal nove trditve glede posameznih očitanih kršitev, predlagal tudi izvedbo novih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedbo navedenih dokazov utemeljeno zavrnilo, saj tožnik ni dokazal, da jih ni mogel predlagati oziroma predložiti že v prvem postopku. Glede na navedeno sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bilo onemogočeno obravnavanje na sodišču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče se je natančno opredelilo do vsake posamezne tožniku očitane kršitve in za vsako posebej navedlo, zakaj ocenjuje, da je podana oziroma ni podana.

Ugotoviti je tudi, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so sicer podana podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Kot določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR) delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot poslovodni delavec – direktor od 1. 3. 2000 dalje, kot to določa 1. člen individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2000. Tožnik je podal odstopno izjavo s funkcije poslovodnega delavca – direktorja in odpovedal pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom šest mesecev od vročitve odpovedi večinskemu lastniku tožene stranke dne 12. 1. 2006. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika odpoklicala oziroma razrešila iz krivdnih razlogov na skupščini 20. 1. 2006. Tožena stranka je tožniku dne 9. 3. 2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti in so nekatere kršitve imele znake kaznivega dejanja (2., 4., 5., 6., 9. in 10. točka odpovedi).

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni podal pravilno direktor J.V., pritožbeno sodišče navaja, da 18. člen ZDR določa, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Torej je pravilno direktor tožene stranke podal tožniku izredno odpoved, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da postopek, ki ga vodita pravdni stranki pred rednim sodiščem pod opr. št. V Pg 2283/2008, ni predmet presoje v tem sporu. Tožnik je bil predhodno razrešen z delovnega mesta direktorja, v nadaljevanju pa mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku očitala v izredni odpovedi 10 kršitev in sicer: da je kršil delovne obveznosti s tem, da je brez soglasja skupščine opravljal družbi konkurenčno dejavnost in da je kot soinvestitor gradil sedem stanovanj kot posameznih delov stavbe, par. št. ..., k.o. V.. Gradil je stanovanje za prodajo na trgu, pri čemer je prodajo vršil preko nepremičninskega posrednika G. d.o.o.; da je zlorabil oziroma prekoračil pooblastila poslovodja družbe zato, da bi zase/ tretjo osebo pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 15.801.903,89 SIT, kar vse je ostalo pri poskusu, ker je delodajalec po svojem novem poslovodju za že izvršena protipravna plačila v navedenem znesku pri družbi E. dosegel poračun pri potrditvi končne situacije; da je s pogodbo, sklenjeno med delodajalcem in družbo E. za projekt B. v 4. členu, določil popust, v finančni stroki poznan kot t.i. „casa sconto“, v višini 0,1 % za vsak dan predčasnega plačila pred zapadlostjo začasnih in končne situacije, pri čemer je dne 1. 12. 2005 finančni direktorici M.P. izrecno prepovedal, da istega še naprej zaračunava in uveljavi od E.; da je zlorabil oziroma prekoračil pooblastila poslovodje, ker je v decembru 2005 pri družbi P. d.o.o. naročil izdajo računa za gradbeno obrtniška dela na objektu B. v višini 5.850.720,00 SIT, čeprav ta dela niso bila nikoli izvedena in je tožnik za to vedel. Delodajalec je po novem poslovodju preprečil plačilo računa št. ... z dne 24. 12. 2005; da je prekoračil oziroma zlorabil pooblastila, ker je zase in tretjo osebo pridobil premoženjsko korist v višini 1.890.000,00 SIT s tem, da je svoji tajnici M.D. odredil, da si obračunava višje stroške prevoza na delo, kot so ji glede na dejansko oddaljenost od sedeža delodajalca pripadali, zato pa mu je delavka nosila gotovino od prejetih izplačil v obdobju od septembra 2001 do decembra 2005; da je prekoračil oziroma zlorabil pooblastila, da bi zase pridobil premoženjsko korist v višini cca. 1.620.000,00 SIT s tem, da je podpisal pogodbo s sinom delavke N.Ž., s katerim je zavezal delodajalca za izplačilo štipendije v mesečnem znesku 95.000,00 SIT, pod ustno dogovorjenim pogojem, da mu štipendist del izplačane mesečne štipendije izroči v gotovini; da je opustil potrebne skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika pri pridobivanju poslov, kar rezultira v dejstvu, da družba za leti 2006 in 2007 nima poslov, kljub splošno znani konjukturi v gradbeništvu; da je prekoračil pooblastila poslovodje s tem, da je brez odobritve skupščine plačal sponzorska sredstva nogometnemu klubu NK B. in sicer dne 13. 10. 2005 znesek 3.600.000,00 SIT in dne 20. 12. 2005 znesek 3.000.000,00 SIT; da je prekoračil oziroma zlorabil pooblastila poslovodje družbe, da bi zase ali za tretje osebe pridobil protipravno premoženjsko korist v skupni višini 853.204,49 SIT s tem, da je brez podlage v pogodbi o zaposlitvi ali soglasja skupščine kupil s sredstvi delodajalca predmete za osebno rabo, ki se nahajajo pri njemu doma in sicer (motorna kosilnica na nitko, motorna kosilnica, čistilnik visokotlačni, GSM Nokia 3610, PC CPU Intel Celeron, zvočniki Creative Inspire, monitor Samsung 957 P, PC ohišje CHIEF, PC Intel Pentium, monitor Samsung SM 959 P in si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v skupni višini 853.204,49 SIT; da je prekoračil oziroma zlorabil pooblastila poslovodje družbe, ko je brez soglasja skupščine odredil plačila mobitelnemu operaterju M. d.d. za najem in uporabo dveh mobilnih telefonskih številk ... in ..., pri čemer je nastala delodajalcu škoda v znesku 397.678,60 SIT.

Tožena stranka je tožniku očitala, da imajo kršitve pod točko 2, 4, 5, 6, 9 in 10 tudi znake kaznivega dejanja, sicer pa gre za kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Zaradi vsega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do odpovednega roka tožnika.

Tožnik uveljavlja pritožbeni ugovor, da mu ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče navaja, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Delavcu mora delodajalec vročiti pisno obdolžitev ter določitev kraj in čas, kjer lahko poda svoj zagovor. ZDR ne predvideva posebnega postopka za zagovor, pač pa mora biti delavec seznanjen s pisno obdolžitvijo oziroma s kršitvami, ki mu jih delodajalec očita ter imeti pravico, da se o tem izjasni. Iz zapisnika o zagovoru tožnika z dne 28. 2. 2006 izhaja, da se je zagovora udeležil tožnik in njegova pooblaščenca, tako da je lahko podal svoj zagovor, poleg tega je podal zagovor tudi pisno, kot to izhaja iz izvedenih dokazov. Tako tožniku ni bila kršena pravica do zagovora.

Sodišče je najprej preverilo, ali je tožena stranka podala izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno za vsako posamezno tožniku očitano kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke J.V., ki je izpovedal, da so za večino odpovednih razlogov zvedeli šele potem, ko je tožnik odstopil s funkcije direktorja, prav tako so v zvezi s točko 9 po tožnikovem odhodu opravili inventuro in takrat ugotovili, da ima pri sebi doma sredstva in jih ne namerava vrniti, teh reči pa po izpovedi direktorja tožnik ni vrnil. V zvezi s kršitvijo pod točko 9 je sodišče ugotovilo, da je potekel objektivni šestmesečni rok od nastanka odpovednega razloga. Sodišče je ugotovilo, da je prepozna tudi odpoved iz očitka po točki 1 v zvezi z upravljanjem konkurenčnih poslov, pri čemer je tožena stranka po oceni sodišča zamudila 15-dnevni subjektivni odpovedni rok, pa tudi sicer je šlo za nepremičnino tožnika, ki je njegova rojstna hiša in jo je po smrti očeta s sestro obnavljal kot solastnik.

Glede kršitve iz 2. točke odpovedi se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke J.V. za očitano kršitev izvedel šele po tožnikovi razrešitvi, saj je bila končna situacija z E. potrjena šele po njej, pa tudi I.H. se je oglasil pri njem po odhodu tožnika in opisal dejanje. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da se je kršitev res začela že pred 9. 9.2005, vendar se je nadaljevala z vsakokratnim dodajanjem stroškov za neizvedena dela na seznam oziroma napoved teh del ter seznanjeno z evidenco, zato je odpoved pravočasna tudi v smislu spoštovanja objektivnega roka. Ob končani situaciji je K. seznanil tožnika, katera dela so bila izvedena in katera ne in ob končni situaciji iz spomladi 2006 z rdečo označil neizvedena dela. Glede na to, da priča ni več zaposlena pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje izpovedi verjelo, saj ni videlo razlogov, da bi govorila neresnico. Sodišče prve stopnje je pri opisu dejanja iz 2. točke (in tudi pri vseh ostalih očitanih kršitvah z znaki kaznivega dejanja) izredne odpovedi ugotovilo, da je tožena stranka glede na dejansko stanje navedla znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena Kazenskega zakonika v času odpovedi veljavnega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem. - KZ), ki določa, da kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi danemu pooblastilo z namenom, da bi pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist ali da bi oškodoval tistega, čigar premoženjske koristi zastopa ali čigar premoženje oskrbuje, se kaznuje z zaporom do treh let. Tožnik je kot direktor odredil plačevanje del, ki niso bila izvedena, zato je opustil svojo dolžnost oziroma zlorabil dano pooblastilo. Tako je šlo za kršitev po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR ter tudi po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je pravilno navedlo, da so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ, na kar ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka vložila kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po določbah 244. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ.

Pritožba obširno navaja, da pri očitanih dejanjih ne gre za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ, pri čemer je to kaznivo dejanje podano le pri opuščanju dolžnosti v zvezi z zastopanjem premoženjskih koristi oseb, praviloma fizičnih oseb. Navaja, da bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po 244. členu KZ in sicer za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je delovno sodišče na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoji za ugotovitev, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem vezano zgolj na pravnomočno (obsodilno oziroma oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja). Procesna jamstva, ki zagotavlja Zakon o kazenskem postopku, veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V postopku pred delovnimi sodišči pa se uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), subsidiarno pa pravila ZPP. Tako se v tem postopku tožnik ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP, niti navajati, da je bila kazenska ovadba vložena za kaznivi dejanji iz 244. člena KZ – zloraba zaupanja in kaznivega dejanja tatvine iz 211. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, kot to zmotno meni tožnik, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti podane pogodbe o zaposlitvi tudi ne odloča o kazenski odgovornosti delavca. Glede na pritožbene navedbe, da kaznivo dejanje zlorabe zaupanja lahko praviloma stori le fizična oseba, pritožbeno sodišče navaja, da zakonska dikcija navedenega ne določa, pri čemer se sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 906/1993, kjer je sodišče zavzelo stališče, da je kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 1. odstavku 175. člena KZ RS mogoče storiti tudi proti pravni osebi (delodajalec, tožena stranka) in ne samo proti fizični osebi (Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 430). Po oceni pritožbenega sodišča gre za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, glede na to, da pritožba navaja, da bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje iz 244. člena KZ – zloraba položaja ali pravic, pa pritožbeno sodišče navaja, da bi v kolikor bi sodišče ugotovilo na podlagi dejanskih znakov znake navedenega kaznivega dejanja za kar se zavzema pritožba, kvečjemu lahko odločilo tožniku v škodo iz razloga, ker je za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let, za kaznivo dejanje iz 244. člena KZ – zloraba položaja ali pravic pa zapor do petih let, kar pa bi bilo za tožnika manj ugodno pri presojanju objektivnega roka za podajo izredne odpovedi, saj pri kršitvah, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec poda izredno odpoved ves čas, ko je možen kazenski pregon, torej ves čas do zastaranja, ki je za kazniva dejanja, za katere se sme po zakonu izreči zapor nad tri leta, pet let od storitve kaznivega dejanja, za kazniva dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno eno leto, pa tri leta od storitve kaznivega dejanja.

Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje glede 3. točke izredne odpovedi, da tožena stranka do zagovora ni mogla vedeti za razlog za prepoved obračunavanja popusta v odnosu do E. in s tem tudi, ali je kršitev tožnika podana ali ne. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bil zanj ključen sum, ko mu je finančna direktorica tožene stranke M.P. poslala elektronsko sporočilo, da če ne sme uveljavljati tega popusta, potem želi skleniti aneks k pogodbi z E.. Tako je tožena stranka podala glede te kršitve pravočasno odpoved, upoštevaje subjektivni rok in tudi šestmesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi, saj je bilo navodilo tožnika dano priči M.P. oktobru oziroma novembru 2005. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik neutemeljeno preprečil uveljavitev popusta po pogodbi z E.. in je s tem povzročil škodo toženi stranki v višini neobračunanega popusta, pri čemer je tožena stranka imela za to sredstva. Tožnik je navedene popuste dovoljeval uveljavljati v razmerju do drugih družb. Z navedenim je tožnik storil kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Glede kršitve pod 5. točko izredne odpovedi je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila pravočasno podana glede na subjektivni rok in podana tudi pravočasno glede na objektivni šestmesečni rok. Tajnica tožnika M.D. je šele po odhodu povedala zakonitemu zastopniku za kršitve in dne 16. 1. 2006 podala izjavo, na kar je tožena stranka navedbe priče preverila. Po izpovedbi M.D. je tožnik septembra 2001 predlagal, da se ji obračunavajo stroški za prihod na delo z njenega stanovanja v Š., čeprav je na delo prihajala iz Ljubljane, nato pa predlagal, da priča obdrži od mesečnega zneska 20.000,00 SIT, kar pa bo prejemala več, naj mu po pozivu vrne v gotovini. Priča je izpovedala, da je tak dogovor tudi izvrševala do septembra 2001, pri čemer je vodila evidenco. Tožnik je tudi rekel, da naj glede navedenega ne govori z nikomer, takšno navodilo ji je dal tudi po svoji odpovedi. Priča je še 15. 12. 2005 izročila tožniku znesek 200.000,00 SIT skladno z dogovorom, tožnik je denar sprejel in tako navedeno kršitev storil v času šestih mesecev pred odpovedjo in s tega vidika je bila odpoved podana pravočasno. Sodišče je zavzelo stališče, da je tožnik storil kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ, kar je pritožbeno sodišče že predhodno obrazložilo, kršitev pa predstavlja tudi hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR, ki jo je tožnik storil naklepoma.

Glede 6. točke kršitev v izredni odpovedi je zakoniti zastopnik povedal, da so podrobnosti v zvezi s štipendiranjem sina delavke N.Ž. pričele prihajati na dan potem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je priča N.Ž. umrla, pri tem pa je svojo odločitev oprlo zlasti na izjavo N.Ž., ki je jasna in nadalje na izkazano pogodbo o štipendiranju ter na izjavi M.P. in Z.V., ki sta povedali, da jima je N.Ž. povedala za dogovor s tožnikom. Glede na to, da je pokojna N.Ž. tožniku izročila denar zadnjič 12. 1. 2006, je bila kršitev storjena v roku šestih mesecev pred odpovedjo, gre za kršitev iz 1. točke 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer ima kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ, pri čemer tudi kršitev po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR.

V zvezi z 10. točko kršitev iz izredne odpovedi je sodišče ugotovilo, da je bila glede tega odpoved pravočasna, šlo pa je za plačilo za mobilno telefoniranje, ko je tožnik odrejal plačila vse do svojega odhodka iz tožene stranke in sicer za dve mobilni telefonski številki, in sicer ... in ..., pri čemer je v odpovedi navedena števila ..., vendar je šlo za tipkovno napako, tožnik pa je z navedenim dejanjem storil kršitve iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer ima dejanje tudi znake zlorabe zaupanja iz 220. člena KZ. Tožnik je imel namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali bi oškodoval tistega, čigar premoženjske koristi zastopa ali oskrbuje.

Glede na kršitve, ki jih je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, je bilo med strankama omajano zaupanje do te mere, da je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR, torej, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče je pravilno odločilo o denarnih zneskih za čas od izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izteka odpovednega roka po njegovi odpovedi in sicer glede 13. plače oziroma božičnice in regresa za leto 2006. Glede božičnice je sodišče pravilno ugotovilo, da tožniku ne pripada, saj je ni imel dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, skupščina tožene stranke ni sprejela sklepa glede izplačila, prav tako delavci z individualnimi pogodbami o zaposlitvi niso bili upravičeni do poračuna plače za leto 2005. Glede regresa za letni dopust za leto 2006 v višini 200.000,00 SIT je tožena stranka pojasnila, da je tožniku navedeni regres v sorazmernem delu obračunala v višini 39.423,00 SIT bruto in mu v tej zvezi ustrezni neto znesek tudi izplačala. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pred 1. 7. 2006, zato mu je pripadal sorazmerni del regresa v višini 24.166,67 SIT bruto in ker je tožena stranka tožniku že izplačala znesek 39.423,00 SIT regresa za letni dopust za leto 2006, tožnik do tega zneska sedaj ni upravičen.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določila 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.