Jedro

Treba je sprejeti smiselno razlago določbe 367. člena OZ, po kateri je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (delodajalca) in naložilo toženi stranki (delavcu) plačilo odškodnine v višini 26.677,63 EUR, višji zahtevek v višini 17.158,79 EUR pa je zavrnilo. Po ugotovitvah sodišča je tožeči stranki kot delodajalcu toženca, nastala škoda v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec. Sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke o zastaranju. Do prometne nesreče je prišlo 6. 5. 2002, tožeča stranka pa je tožbo vložila 5. 5. 2005 na Okrožno sodišče v Kopru, ki se je s sklepom z dne 17. 10. 2007 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo 19. 10. 2007 odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru. Določbo 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je razlagalo skupaj s 365. in 366. členom tako, da je bil iztek zastaralnega roka varovan oziroma je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, četudi pri nepristojnem sodišču, saj tožba (op.: pri tem sodišču) ni bila umaknjena, niti zavržena ali zavrnjena.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, tožeči stranki pa naložilo plačilo stroškov tožene stranke. Tako je odločilo, ker je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o ugovoru tožene stranke glede zastaranja v primeru, ko je tožba vložena pri nepristojnem sodišču. Navedlo je, da v primeru stvarne nepristojnosti sodišče ne zavrže tožbe, temveč se po prvem odstavku 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izreče za nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču, ki nadaljuje postopek, kot bi bil začet pred njim. Vendar z določbo 23. člena ZPP niso varovani roki za vložitev tožbe, saj prvi odstavek 112. člena ZPP jasno določa, da je vloga vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Taka določba velja po zadnjem odstavku 112. člena ZPP tudi za zastaralne roke, ne gre pa za izjemo iz predzadnjega odstavka 112. člena ZPP.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 72/2013 z dne 29. 10. 2013 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je zastaranje pretrgano s pravočasno vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču, ki je bila odstopljena pristojnemu sodišču po izteku zastaralnih rokov.

4. Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri navaja, da odločitev sodišča druge stopnje o zastaranju temelji na stališču, da je bila tožba za povrnitev škode, ki je nastala 6. 5. 2002 najprej dne 5. 5 2005 pravočasno vložena na Okrožno sodišče v Kopru kot sodišče splošne pristojnosti, ki pa se je izreklo za nepristojno in je zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru, ki je spis prejelo 19. 10. 2007. Ni pa upoštevalo, da so bila po vložitvi tožbe na Okrožnem sodišču v Kopru opravljena številna procesna dejanja in se je sodišče šele več kot dve leti po vložitvi tožbe izreklo za stvarno nepristojno. Pristojno sodišče bi moralo po določbi drugega odstavka 23. člena ZPP nadaljevati postopek, kot da bi bil začet pred njim. To pomeni, da ostanejo v veljavi tudi materialno pravni učinki vložene tožbe, vključno z varovanjem zastaralnih rokov. Sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 240/2011 obravnava vprašanje prekluzivnega roka za vložitev tožbe in ne vprašanja zastaralnega roka. Odločitev, ki se sklicuje na določbe 112. člena ZPP ni pravilna. Če bi sodišče tožbo zaradi nepristojnosti zavrglo, bi tožnik na podlagi 367. člena OZ lahko v treh mesecih vložil novo tožbo. Ni logično in materialno pravno pravilno, da bi bil položaj tožnika, ki mu ni treba vlagati nove tožbe v primeru, ko nepristojno sodišče tožbo odstopi pristojnemu v slabšem položaju. Zaradi nejasnosti med 367. členom OZ in 112. členom ZPP je potrebno šteti, da je zastaralni rok varovan tudi, kadar ne pride do zavrženja tožbe, ampak je zadeva odstopljena pristojnemu sodišču. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni oziroma je nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 23. člena ZPP in se je nepravilno sklicevalo na določbe 112. člena ZPP, ter napačno uporabilo določbe materialnega prava glede zastaranja.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da o postavljenem vprašanju ni nikakršne dileme. S pravočasno vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču, ki je odstopljena pristojnemu sodišču po izteku zastaralnih rokov, zastaranje ni pretrgano. Če stranka pošlje vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi šlo za izjemi, ki ju določa 112. člen ZPP. Niti teoretično ne bi bilo mogoče, da bi zadeva pred potekom zastaralnega roka prispela na stvarno pristojno sodišče, saj bi moralo Okrožno sodišče v Kopru izdati sklep, ki bi moral postati pravnomočen, česar v enem dnevu ni moglo storiti. Tožena stranka je na prvem naroku pri okrožnem sodišču vložila pripravljalno vlogo z ugovorom stvarne nepristojnosti in okrožno sodišče ni izvajalo nikakršnih procesnih dejanj in ni izvajalo dokazov. Tožena stranka se sklicuje na sodne odločbe, ki potrjujejo izpodbijano sodbo (sklepi Vrhovnega sodišča VIII Ips 240/2011, II Ips 429/2009, II Ips 408/2009 in III Ips 178/2006).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo pri dopuščeni reviziji samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je zastaranje pretrgano s pravočasno vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču, ki je bila odstopljena pristojnemu sodišču po izteku zastaralnih rokov. V obravnavani zadevi je bila tako tožba pravočasno (en dan pred potekom zastaralnega roka) vložena pri nepristojnem sodišču, pristojnemu sodišču pa je bila odstopljena po izteku zastaralnih rokov.

9. Uvedba zastaranja se utemeljuje z neizvrševanjem pravice. Možnost zastaranja pritiska na upnike, da pravočasno poskrbijo za realizacijo svojih pravic. Zastaranje teče, kadar dolžnik svoje obveznosti ne izpolni, upnik pa ne terja izpolnitve obveznosti. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Namen zastaranja pa ni onemogočiti upniku pravno varstvo zato, ker mu v določenem času ni uspelo izterjati svoje terjatve. Kadar sta upnik ali dolžnik aktivna, četudi obveznost ni izpolnjena, ni smiselno, da nastopijo iste pravne posledice, zato je uveden institut pretrganja zastaranja.

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe (365. člen OZ). Ne pretrga pa se zastaranje, če upnik tožbo umakne, če je njegova tožba zavržena ali zavrnjena (366. člen OZ). Posebej je določena izjema (367. člen OZ), če se tožba zavrže zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari. V takem primeru lahko upnik v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o zavrženju, vloži novo tožbo in se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo.

10. Materialni roki so tisti, ki jih različni zakoni predpisujejo za vložitev tožbe. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha ipso iure s potekom časa, pri zastaralnih rokih pa pravica sama s potekom časa ne preneha, preneha pa pravica terjati, če zavezanec ugovarja zastaranje. P rocesni roki pa so tisti, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank (npr. rok za odgovor na tožbo, rok za vložitev pravnega sredstva, itd.).

ZPP vsebuje praviloma le pravila, ki veljajo za procesne roke, izjemoma pa tudi za materialne roke (npr. deveti odstavek 112. člena ZPP).

11. Pravočasnost vloge ureja 112. člen ZPP. Č e je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek). Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika (osmi odstavek). Določbe prvega in osmega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice (deveti odstavek).

12. Za procesne roke je v teoriji in sodni praksi nesporno, da je vloga pravočasna, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če pošlje stranka vlogo nepristojnemu sodišču, si s tem ne zavaruje roka, razen če izkaže izjemo iz osmega odstavka 112. člena ZPP. N amen devetega odstavka 112. člena ZPP je v tem, da so tudi materialni roki varovani za čas, ko vloga potuje po pošti, če je vloga oddana priporočeno ali brzojavno, če je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika, ter v drugih primerih, ki so navedeni v tretjem do sedmem odstavku 112. člena ZPP. Ostale splošne določbe o materialnih rokih, ki jih urejajo materialni predpisi, pa ostanejo nespremenjene. Tako je mogoče sklepati, da je smisel devetega odstavka 112. člena ZPP izenačitev ureditve materialnih in procesnih rokov, zato da ureditev materialnih rokov ni strožja od ureditve procesnih rokov. Nikakor pa to ne izključuje možnosti, da je ureditev materialnih rokov še ugodnejša, če zato obstaja podlaga v materialnem pravu (npr. določbe o pretrganju zastaranja v OZ). Zato tudi določbe osmega v zvezi z devetim odstavkom 112. člena ZPP ni mogoče razumeti v smislu, da so tudi materialni roki (tako kot procesni) varovani zgolj, če je vložitev vloge pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

13. OZ v 365. členu ne zahteva, da mora biti tožba vložena na pristojno sodišče, zato je mogoče sklepati, da je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, tudi če je ta vložena na nepristojno sodišče. Poleg tega 366. člen OZ izrecno določa, kdaj zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe, v obravnavanem primeru pa ne gre za nobenega od navedenih primerov oziroma med navedenimi primeri ni vložitve tožbe na nepristojno sodišče. 367. člen OZ pa predstavlja izjemo od 366. člena OZ, saj določa, kdaj je zastaranje, kljub zavrženju tožbe, pretrgano.

14. V primeru stvarne ali krajevne nepristojnosti se tožba ne zavrže, pač pa se sodišče s sklepom izreče za nepristojno in po pravnomočnosti sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču (prvi odstavek 23. člena ZPP). Tožba se zaradi nepristojnosti zavrže samo v primeru, ko ne gre za sodno pristojnost ali ko ne gre za pristojnost slovenskega sodišča (drugi in tretji odstavek 18. člena ZPP), v teh primerih pa vložitev nove tožbe ni smiselna.

Po prvem odstavku 367. člena OZ pa je zastaranje pretrgano tudi, če je bila tožba zavržena iz razloga, ki se ne tiče same stvari.

Tožba ni zavržena zaradi same stvari, če ima formalne pomanjkljivosti.

Gramatikalna razlaga 367. člena OZ in 112. člena ZPP vodi v nesmisel, saj je za tožečo stranko bistveno bolje, da sodišče tožbo zavrže, kot če jo odstopi pristojnemu sodišču, za kar pa ni najti razumnega razloga, še posebej zato, ker sodišče v večini primerov (v katerih je vložitev nove tožbe smiselna), preden tožbo zavrže, celo da stranki dodatni rok, da pomanjkljivost odpravi, in šele če tega ne stori, sodišče tožbo zavrže, na podlagi prvega odstavka 367. člena OZ pa ima še eno (že drugo) možnost, da pomanjkljivost odpravi in vloži novo pravočasno tožbo. Nasprotno pa določitev pravilne pristojnosti celo za kvalificirane pooblaščence ni vedno enostavna in ker se tožba v primeru stvarne ali krajevne nepristojnosti ne zavrže, tožeča stranka nima nobene možnosti, da napako sanira. Zato je potrebno izhajati iz s misla 367. člena OZ, ki je v tem, da ne nastopi zastaranje, če je bila prvotna tožba formalno pomanjkljiva, zato je potrebno to določbo uporabiti za vse take napake in ne samo za tiste, kjer sodišče tožbo tudi formalno zavrže. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je tožnica p ri vložitvi tožbe na nepristojno sodišče delovala v smeri, ki naj bi jo pripeljala do uveljavitve zahtevka, le da si je izbrala napačno pot, zato ji ni mogoče pripisati pasivnosti, posledično pa ni podan opravičljiv razlog, zaradi katerega je bilo zastaranje uzakonjeno. Zaradi vsega navedenega je potrebno sprejeti smiselno razlago določbe 367. člena OZ, po kateri je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem. Nenazadnje to izhaja že iz 365. in 366. člena OZ.

15. S takšno razlago je zagotovljeno tudi enakopravno obravnavanje tožnikov, ker pravočasnost vloge ni odvisna od hitrosti postopanja sodišča. Sodišča namreč o nepristojnosti ne odločijo vedno v nekem doglednem času, zgodi pa se tudi, da šele na glavni obravnavi ali instančno sodišče. Posebno v zadnjih dveh primerih (v prvem pa zato, ker zakonsko ni določen rok, v katerem se mora sodišče izreči za nepristojno) zagotovo ne bi bilo pravilno, da bi vlogo šteli za prepozno, saj če bi sodišče že ob prejemu tožbe ugotovilo, da ni pristojno, morda do zastaranja ne bi prišlo.

16. Sklicevanje tožene stranke na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča, ki naj bi potrjevale pravilnost izpodbijane sodbe, ni utemeljeno, saj so zadeve neprimerljive. Gre bodisi za prekluzivne in ne zastaralne roke (zadeva VIII Ips 240/2011), rok za vložitev revizije (zadevi II Ips 408/209 in II Ips 429/2009) ali za vprašanje nevednosti kot razlogom za vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču (zadeva III Ips 178/2006).

17. Tako revizijsko sodišče na dopuščeno vprašanje odgovarja, da je zastaranje pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na stvarno nepristojno sodišče, čeprav tožba na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb o zastaranju, pa se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo tudi z drugimi pritožbenimi očitki glede protipravnosti. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da izčrpa pritožbo.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.