Jedro

Dejstvo, da naj bi se v času gradnje pojavila rjava voda, ki je do roba napolnila jarek ob tožnikovih parcelah (ni sporno, da ta jarek leži ob in ne na zemljiščih – zadnji odstavek na 5. strani tožbe, op. sodišča), in da naj bi ta voda pritekala z zemljišč, kjer se je gradil A., po presoji sodišča ne izkazuje obravnavanega obnovitvenega razloga, saj–kot je navedel drugostopenjski organ –, ta podatek ne izkazuje razmerja tožnikov do upravne stvari, o kateri je bilo odločeno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Pritožbeni upravni organ ni ugotovil, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, ampak le, da ni bistveno pripomogel k rešitvi zadevi, kar je razumljivo, saj razlaga zakonskih določb glede vprašanja, kdo se sme udeleževati postopka, drugostopenjskemu upravnemu organu glede na ustaljeno upravno in upravnosodno prakso ne more povzročati težav. Vendar to ne pomeni, da odgovor na pritožbo sam zase ni bil potreben, upoštevaje, da je šlo za postopek odločanja o izrednem pravnem sredstvu, ki bi lahko posegel v pravnomočno gradbeno dovoljenje in s tem v investitorjevo pravico do gradnje, poleg tega pa niti izid postopka z vidika stališč v sodbi I U 1784/2011 ni bil gotov.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-63/2011/12-00641108 z dne 19. 8. 2013 se odpravi v 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Zahteva A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s prvostopenjskim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-2749/2009-21 z dne 13. 5. 2010, s katerim je bila investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovoljena gradnja trgovine z živili in neživili s pripadajočo prometno, komunalno in zunanjo ureditvijo na tam naštetih zemljišč v k.o. ... (1. točka izreka). Tožnika sta investitorju dolžna povrniti stroške postopka v višini 214,80 EUR v roku 15 dni po dokončnosti tega sklepa (2. točka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta tožnika predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ je na podlagi vpogleda v zemljiški kataster in zemljiško knjigo ugotovil, da se navedbe tožnikov glede nepremičnin, ki naj bi bile podvržene negativnim vplivom zaradi gradnje trgovskega centra A., nanašajo na zemljišča v lasti tožnika parc. št. 1833/6, 1833/2 in 1833/14 k.o. ... Ker je dokazno breme glede obstoja pravnega interesa v smislu 256. člena ZUP za sodelovanje v postopku oziroma izkazanost prekomernih vplivov gradnje na strani predlagateljev, je upravni organ zavrnil zahtevo po postavitvi izvedenca. Tožnika pa nista predložila nobenega dokazila, ki bi potrdil njune trditve glede škodljivih vplivov gradnje na nepremičnine v lasti tožnika, zato okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana. Prav tako ni izkazana pravočasnost predloga, zato ga je upravni organ na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodil glede 2. točke izreka prvostopenjskega sklepa (o stroških postopka), v tem delu sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Njuno pritožbo zoper zavrženje predloga za obnovo postopka pa je zavrnil in jima naložil, naj prizadeti stranki povrneta stroške odgovora na pritožbo v višini 126,20 EUR v 15 dneh, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da tudi pritožbeni organ meni, da tožnika nista izkazala razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, ne strinja pa se, da predlog ni pravočasen. Na to naj bi kazal predloženi dokaz predlagateljev obnove postopka – izjava B.B., kar pa na zakonitost izpodbijanega sklepa v tem delu ni imelo vpliva.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma navajata, da je tožnik 30. 7. 2010 opazil, da je odvodni jarek za meteorne vode, ki je od objekta na njegovi parceli št. 1833/14 k.o. ... oddaljen le 0,5 m, do roba napolnjen z rjavo vodo, s čimer je neposredno grozila poplava objektom na njegovih parcelah. Po sledi rjave vode je ugotovil, da je prihajala iz gradbišča A. Poudarjata, da so padavinske vode s terena, kjer je bilo kasneje gradbišče, odtekale proti zahodu po naravno nagnjenem zemljišču v cestno kanalizacijo na Dolenjski cesti, zato ni bilo potrebe, da bi A. padavinske vode odvajal v opisani jarek in s tem dodatno povečal nevarnost poplav. V septembru istega leta je voda iz meteornega jarka že zalila njegovo dvorišče, kar je posledica pritoka s A. Gre za prepovedano emisijo po 75. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta dodatna voda dodatno otežuje uporabo nepremičnine v tožnikovi lasti čez krajevno običajno mero. Kršene so tudi pravice iz 87. in 99. člena SPZ. Nadalje menita, da se drugostopenjski organ pri razlogih ni držal napotka tega sodišča iz sodbo I U 1784/2011 in z dne 12. 4. 2012 in da neutemeljeno preusmerja zadevo v sodno pristojnost glede odgovornosti za morebitno škodo. S tem v zvezi se sprašujeta, zakaj bi morala na svoje stroške dokazovati vse elemente odškodninske odgovornosti v pravdi.

Tožnika predstavljata še okoliščine, ki se nanašajo na poplavno ogroženost tega barjanskega področja, med drugim z vidika gradnje investitorja C. d.d. v območju VS 4/4 Lavrica in s tem v zvezi izdanim vodnim soglasjem z dne 30. 6. 2009, ki je pogojevalo varen odtok vode iz opisanega območja s poglobitvijo in razširitvijo potoka Prošca, z ureditvijo odvodnega jarka v Prošco ter z izgradnjo vodnega zbiralnika visokih vod. Pogoja nista bila izpolnjena, zato meteorni jarek ne prenese še dodatne obremenitve. Kljub temu da je omenjeno soglasje izdala ista uradna oseba, ki so ji kot krajanki poplavne razmere na tem področju dobro znane, je nato izdala še soglasje v korist A. z dne 16. 3. 2010. Čeprav je vedela, da bodo njune premoženjske in osebne pravice ogrožene, ju ni povabila v ta postopek.

Oporekata še svoji obveznosti povračila pritožbenih stroškov prizadeti stranki. Predlagata, naj sodišče odpravi 1. točko izreka prvostopenjskega sklepa in 3. točko drugostopenjske odločbe, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

A. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu navaja, da tožnika nista predložila dokaza, ki bi vsaj verjetno izkazoval obstoj zatrjevanega škodljivega vpliva odvajanih meteornih vod iz objektov A. na tožnikove nepremičnine. Poudarja, da se v predmetni jarek stekajo tudi vode iz soseske VS 4/4 Lavrica. Predložila nista niti dokaza, da naj bi septembra 2010 voda iz meteornega jarka že zalila dvorišče v njuni lasti. Pojasnjuje, da je že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predvidel gradnjo zadrževalnika meteornih voda, s čimer se maksimalni iztok z njegovih zemljišč v jarek na JV strani lokacije zmanjša na manjši obseg kot pred gradnjo. S tako rešitvijo se je strinjal tudi ARSO, saj je na tej podlagi izdal vodno soglasje. Poleg tega listine tožnikov, ki se nanašajo na gradnjo omenjene soseske investitorja C. d.o.o., ne morejo biti dokaz, da predvideni način odvodnjavanja meteornih voda škodljivo vpliva na njuna zemljišča. Te listine se nanašajo na problematiko poplavne ogroženosti območja v zvezi z gradnjo soseske VS 4/4 in ne v zvezi z gradnjo objekta prizadete stranke. Strinja se s stališčem prvostopenjskega organa, da postavitev izvedenca iz stroke vodnega gospodarstva v obravnavanem primeru ni bila potrebna. Ne strinja pa se z ugotovitvijo drugostopenjskega, da naj bi bil predlog vložen pravočasno. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Tožnika sta vložila še pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2013, toženka pa z dne 4. 12. 2013, v katerih pa v bistvenem ponavljata navedbe iz tožbe in odgovora na tožbo oziroma jih še dodatno utemeljujeta.

Tožba je delno utemeljena.

O obnovi postopka Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil izpodbijani prvostopenjski sklep izdan v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1784/2011 z dne 12. 4. 2012 odpravilo 1. točko izreka prejšnjega sklepa istega organa z dne 16. 12. 2010 in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Omenjena odločitev je bila odpravljena, saj je bila podlaga zanjo določba drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 razveljavljena. Sodišče je v 16. točki obrazložitve sodbe navedlo, da dejstvo, da je investitor v zvezi z obravnavano gradnjo pridobil vodno soglasje, samo po sebi še ne pomeni, da je bilo s tem ugotovljeno tudi, da predvidena gradnja z načinom odvajanja meteornih voda ne bo posegala v pravice tožnikov. V skladu s 17. točko je moral upravni organ v ponovljenem postopku ugotoviti, ali tožnika s svojimi ugovori o škodljivih vplivih predvidenega načina odvajanja odpadnih voda uveljavljata svoje pravno varovane pravice, npr. škodljive imisije.

Sodišče se strinja s prvostopenjsko odločitvijo o zavrženju predloga za obnovo postopka, saj meni, da tožnika – tudi iz razlogov drugostopenjske odločbe, s katerimi se sodišče strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) – , nista upravičena predlagatelja obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, zaradi česar je bil njun predlog pravilno zavržen na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP. Glede na tožbene navedbe dodaja: V skladu z 9. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato mora predlagatelj v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina ni verjetno izkazana, organ s sklepom predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). To pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka, in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranki udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Gre torej za pravno vprašanje, zato za njegovo presojo izvedenec ni potreben – ta se postavi le, če je za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (prvi odstavek 189. člena ZUP).

Poleg tega iz navedenih določb 43. člena ZUP izhaja, da je za udeležbo v postopku kot pravno pomembna priznana le osebna korist, ki je utemeljena v materialnem predpisu, s čimer postane tudi pravna korist. Materialni predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Glede na navedeno ima položaj stranskega udeleženca v postopku oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, pa tudi tista, glede katere iz predpisa izhaja, da ima v konkretni upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. Povedano drugače: za udeležbo v postopku ne zadostuje vsakršna pravna korist, ampak le tista, ki jo je v konkretnem upravnem postopku sploh mogoče varovati.

Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa tako izhaja, to pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v zahtevo tožnikov za obnovo postopka, vloženo 25. 8. 2010, da sta v njej zahtevala udeležbo v postopku, ker naj bi bila z načinom odvajanja meteornih voda ogrožena zemljišča, ki so v tožnikovi lasti. Obnovo postopka sta torej predlagala kot lastnika zemljišč, za katere pa je prvostopenjski organ ugotovil, da so le v tožnikovi lasti, kar med strankami ni sporno. Tožnica zato svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne more utemeljevati s potrebo po varstvu svojih nepremičnin.

Zahtevanega pravnega interesa pa ne izkazuje niti tožnik.

Dejstvo, da naj bi se v času gradnje pojavila rjava voda, ki je do roba napolnila jarek ob njegovih parcelah (ni sporno, da ta jarek leži ob in ne na zemljiščih – zadnji odstavek na 5. strani tožbe, op. sodišča), in da naj bi ta voda pritekala z zemljišč, kjer se je gradil A., tudi po presoji sodišča ne izkazuje obravnavanega obnovitvenega razloga, saj – kot je navedel drugostopenjski organ –, ta podatek ne izkazuje razmerja tožnikov do upravne stvari, o kateri je bilo odločeno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Na tako razmerje namreč ne kažejo dokazila, ki sta jih predložila tožnika kot predlagatelja (nanje se sklicujeta tudi v tožbi), saj se nanašajo na drug upravni postopek (postopek izdaje vodnega soglasja investitorju C. d.o.o. glede gradnje v območju VS 4/4 Lavrica). To pomeni, da tožnik kot lastnik zemljišč, ki ležijo ob jarku, v katerega se poleg ostalih steka tudi padavinska voda s A., ne more doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tega statusa ne more pridobiti niti na podlagi zatrjevanih dejstev, ki se nanašajo na problem neupoštevanja vodnega soglasja z dne 30. 6. 2009, izdanega investitorju C. d.d., niti zaradi tega, ker mu v postopku izdaje vodnega soglasja z dne 16. 3. 2010, ki je bilo izdano prizadeti stranki v zvezi z obravnavano gradnjo trgovskega centra, ni bila dana možnost udeležbe.

Poleg tega v zadevi ni sporno, da tožnikova zemljišča niso sosednja zemljišča gradnje, niti to, da način odvajanja meteornih vod preko interne meteorne kanalizacije ni predviden tako, da bi te vode odtekale na njegova zemljišča, ampak so speljane v jarek, ki teče ob njegovih parcelah in v katerega pritekajo tudi vode z objektov v območju VS 4/4 Lavrica (čeprav njihov investitor C. d.d., kot trdi tožnik, za kaj takega ni izpolnil pogojev iz vodnega soglasja). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe namreč izhaja, tožnik pa temu ne oporeka, da je med zemljišči gradnje in njegovimi zemljišči več drugih zemljišč, med katerimi so nekatera tudi pozidana, in da je za potrebe A. predvidena interna meteorna kanalizacija. Niti zanjo tožnik ne trdi, da njena gradnja posega v njegove nepremičnine. Zato je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na 87. člen SPZ, po katerem mora lastnik nepremičnine storiti vse potrebno, da meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma ne padajo na tujo nepremičnino.

Navedeno pomeni, da tožnika nista izkazala, da bi gradnja spornega objekta s predvidenim načinom odvajanja meteornih voda lahko posegla v njune pravice lastnikov zemljišč. Sodišče se zato do ostalih tožbenih navedb, ki za to presojo niso relevantne, in o pravočasnosti predloga ni posebej opredelilo, saj ne bi vplivale na odločitev v zadevi.

O stroških pritožbenega postopka Sodišče se strinja z drugostopenjsko odločitvijo, da sta tožnika dolžna povrniti prizadeti stranki stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeni upravni organ namreč ni ugotovil, da odgovor na pritožbo ni bil potreben, ampak le, da ni bistveno pripomogel k rešitvi zadevi, kar je razumljivo, saj razlaga zakonskih določb glede vprašanja, kdo se sme udeleževati postopka, drugostopenjskemu upravnemu organu glede na ustaljeno upravno in upravnosodno prakso ne more povzročati težav. Vendar to ne pomeni, da odgovor na pritožbo sam zase ni bil potreben, upoštevaje, da je šlo za postopek odločanja o izrednem pravnem sredstvu, ki bi lahko posegel v pravnomočno gradbeno dovoljenje in s tem v investitorjevo pravico do gradnje, poleg tega pa niti izid postopka z vidika stališč v sodbi I U 1784/2011 ni bil gotov. Zakaj tožnika menita, da odgovor ni bil potreben, v tožbi ne navajata, zato nadaljnji preizkus ni mogoč.

Pravilno je tudi stališče pritožbenega organa, da gre v obravnavanem primeru za neocenljivo zadevo in s tem za vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR iz drugega odstavka 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). S tem v zvezi pa je utemeljen ugovor tožnikov, da pri vrednosti spora 4.000,00 EUR, znaša nagrada 159,00 EUR (priloga ZOdvT) in ne 177,00 EUR, kar je bilo uporabljeno pri izračunu pritožbenih stroškov.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo v delu, v katerem je izpodbijana 1. točka izreka prvostopenjskega sklepa (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), ugodilo pa ji je glede stroškov pritožbenega postopka, odpravilo 3. točko izreka drugostopenjske odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo upravnemu organu druge stopnje v ponovno odločitev. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za zavrženje predloga za obnovo postopka (da je tožnik lastnik zemljišč, ki ne mejijo na zemljišče posega, da ob njih poteka jarek, v katerega se ne steka le padavinska voda z objekta oziroma površin A.).

O stroških upravnega spora ZUS-1 v tretjem odstavku 25. člena določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje.

Glede na navedeno določbo bi bila tožnika upravičena do povračila stroškov tega upravnega spora, čeprav sta s tožbo le deloma uspela. Stroški v obravnavanem primeru so namreč enaki, kot če bi uspela v celoti (ena vloga, ena taksa). Glede na to A. d.o.o. kot stranka v tem upravnem sporu (16. člen v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1), ki je tožbi nasprotovala, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov.

Ker tožnika stroškov nista priglasila, taksa za tožbo pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksna tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), sodišče ni moglo odmeriti stroškov, katerih plačilo bi naložilo toženki v breme.