Jedro

Nezakonito ravnanje države kot povzročitelja škode je zakonodajalec prepoznal s tem, ko je vsem oškodovancem ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, s katerimi so izkazali izbris, omogočil pridobitev enotne odškodnine po ZPŠOIRSP ter jih s tem razbremenil dokazovanja protipravnosti, škode in vzročne zveze v sodnem postopku.

Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 25 oziroma 30 povprečnih plač v času sojenja predstavlja ustrezno individualno odmeno za prestane duševne bolečine zaradi izbrisa, hkrati pa je zaradi teže primera pravilno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za podoben oziroma blažji obseg škode prejmejo drugi oškodovanci.

V sodni praksi se je višina denarne socialne pomoči v nekaterih primerih res uveljavila kot merilo za izgubljen zaslužek, vendar ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah, da je prav izbris povzročil izgubo zaposlitve, saj si oseba kljub prizadevanjem ni mogla urediti svojega statusa. Zgolj otežen položaj zaradi izbrisa sam po sebi še ne zadostuje za zaključek o obstoju premoženjske škode oziroma ne izkazuje vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Obstoj premoženjske škode ne more ostati na ravni ugibanja, temveč mora biti izkazan, česar tožnika v tem sporu nista zmogla. Šele ugotovljen obstoj škode pri odmeri omogoča uporabo merila denarne socialne pomoči, kadar te ocene ni mogoče opraviti s primerjavo predhodno pridobljenih prihodkov.

Po drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku. Zakon ne loči premoženjske in nepremoženjske škode, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Od v sodnem postopku določene skupne odškodnine je tako sodišče pravilno odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na plačilo odškodnine zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Odločilo je, da je toženka prvemu tožniku dolžna plačati znesek 20.050 EUR, v petih zaporednih letnih obrokih v višini 4.010 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 dalje, drugi tožnici pa znesek 27.050 EUR, v petih zaporednih letnih obrokih v višini 5.410 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 dalje, obema z omejitvijo teka obresti, ko dosežejo višino glavnice. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlagata pritožbo tožnika, s predlogom, da ji višje sodišče ugodi ter sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V zvezi s prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo opozarjata na nejasen in vsebinsko neopredeljen kriterij odmere odškodnine z upoštevanjem merila (20) povprečnih plač, ki ga sodna praksa uporablja arbitrarno, ob tem pa ignorira naravo razmerja med državo in njej podrejenimi subjekti. Sodišče bi zadevo lahko primerjalo le z drugimi primeri ob izbrisu, pri čemer bi moralo upoštevati, da je od 11.000 možnih upravičencev do odškodnine tožbo vložilo le nekaj nad 300 izbrisanih, zato je materialno breme države za te odškodnine postalo neznatno. Tožnika sta v pripravljalni vlogi z 29. 4. 2019, ki jo v pritožbi ponovno povzemata, na ta problem opozorila, a se sodišče do njunih stališč ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določila postopka. Vztrajata, da sta tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pod vplivom zakonske omejitve postavila rezervirano, pri čemer jima niso bile znane sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki so v povprečnih primerih priznavale kar po 20.000 EUR odškodnine. Ta znesek je sicer utemeljen na kriteriju povprečne plače, čeprav bi bil primernejši kriterij 100 EUR mesečno, ob ustrezno težjih primerih pa seveda več. Primerjavo bi lahko iskali tudi z odškodninami zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja, npr. z odškodnino, prisojeno očetu, ki tri leta ni imel stikov s svojim otrokom (8.500 EUR). Elementarna pravičnost in načelo pravne države narekujeta, da mora država za svoja nezakonita ravnanja žrtvam povrniti tudi tisto nematerialno škodo, ki je podrejene subjekte prizadela na področju temeljnega človeškega dostojanstva, zaupanja v pravno državo in druge vrednote, ne glede na to, ali povzroči psihične in somatske težave. Pritožnika glede konkretne odmere odškodnine še opozarjata na težke posledice, ki upravičujejo odmero odškodnine v višini 200 EUR mesečno, in brezbrižen odnos države po pridobitvi dovoljenja za stalno bivanje ter grajata stališči, da sindrom odvisnosti od mamil pri tožniku ni v vzročni zvezi z okoliščinami primera in da očetova smrt ni posledica odsotnosti rednega zdravstvenega varstva.

V zvezi s prisojo odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče spregledalo sodno prakso VS RS II Ips 274/2016, II Ips 40/2019 in pilotno sodbo v zadevi Kurić, ki je priznala odškodnino tako odraslim kot otrokom. Prav tako ni upoštevalo dopisa MNZ s 4. 6. 1992, iz katerega izhaja zavedanje, da bodo državljani bivših republik zaradi izbrisa in s tem izgube pravice do stalnega bivanja izgubili pravico do denarne socialne pomoči. Tudi Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), pri višini odškodnine ne razlikuje med mladoletnimi in polnoletnimi, temveč vsem priznava odškodnino v višini 50 EUR. Iz sodbe VS RS II Ips 274/2016 izhaja, da se premoženjska škoda kaže v nezmožnosti zaposlitve in izgubljenem dobičku iz naslova nemožnosti uveljavljanja socialnih pravic. Ker se denarna socialna pomoč uporablja le kot merilo za izračun prikrajšanja, ni pomembno, ali so oškodovanci zanjo zaprosili. V konkretnem primeru se starša tožnikov nista mogla zaposliti, ker je bil oče izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, materi pa je bila odvzeta pravica do stalnega bivanja in se legalno v Slovenijo ni mogla vrniti. Ker je bila staršem odvzeta pravica do stalnega bivanja in nista imela premoženja, bi jima pripadala denarna socialna pomoč, posledično pa tudi njunima otrokoma. Višino premoženjske škode je nemogoče ugotoviti, zato jo sodišče lahko določi po prostem preudarku. Iz 15. točke odločbe Ustavnega sodišča Up 268/2020 z 10. 6. 2021 izhaja, da je treba pri presoji pravnega položaja izbrisanih oseb upoštevati položaj, ki bi ga te osebe morale imeti, pa ga zaradi neurejenega statusa nimajo. Če družini tožnikov ne bi bilo odvzeto dovoljenje za stalno bivanje, bi bila upravičena do denarne socialne pomoči. Zadeva VSL II Cp 921/2020 ni primerljiva, saj je bil tožnik tam redno zaposlen in ni izkazal, da je bil brezposeln zaradi izbrisa. Odločitev sodišča, da tožnika nista dokazala trajne nesposobnosti za pridobitno delo, je nepravilna, saj se nista mogla vrniti in zaposliti. Tožnika sta po vrnitvi dokumentov bila in sta še vedno upravičenca do denarne socialne pomoči. Sodišče je od odmerjene odškodnine napačno odštelo celotni znesek prejete pavšalne odškodnine, saj je bil ta po pilotni sodbi ESČP v zadevi Kurić prisojen za materialno in nematerialno škodo. Pravilna bi bila odločitev o odštetju le polovice zneska, torej dela, ki odpade na nepremoženjsko škodo.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O dejanskem okviru spora:_

5. Tožnika (brat in sestra) v obravnavani zadevi zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 12. 2012 (249 mesecev). Ob izbrisu je imel tožnik 11 let, tožnica pa 7. Družina, kjer sta bila mati in oče mešane nacionalnosti, je po osamosvojitveni vojni v letu 1991 zapustila Slovenijo in se zadrževala sprva na Hrvaškem in nato v Srbiji. Ko so se v letu 1992 hoteli vrniti, so jih zavrnili na meji, saj zaradi izbrisa niso imeli več ustreznih dokumentov. Odšli so nazaj v Srbijo, si uredili status beguncev, nato pa sta se starša ilegalno vrnila v Slovenijo. Tožnika sta sprva bivala pri babici (očetovi mami), ki je do njiju gojila sovražen odnos, zato sta že v letu 1994 pričela bivati v begunskem centru, sprva v hotelu ... v Nišu, nato v ... in kasneje v begunskem stanovanju. Status beguncev sta imela vse do leta 2005. Njuna mladost je bila težka, bivalne razmere so bile slabe (pomanjkanje ogrevanja, tople vode, slabe higienske razmere), prav tako prehrana, prepuščena sta bila sama sebi, v krogu ostalih beguncev, med njimi tudi tistih, ki so se vrnili iz vojne. Brezskrbno življenje je nadomestila skrb za vsakdanje preživetje in šolanje, brez vzpodbude najbližjih. Osebni stiki s starši so bili redki, občasna komunikacija je potekala preko pisem in telefona. Starša sta prispevala k preživljanju po svojih zmožnostih, ko sta bila dovolj stara, sta za delo prijela tudi tožnika. Tožnica je zaključila srednjo šolo, tožniku to ni uspelo. Da bi se izognil služenju vojske, je zbežal, gibal se je v slabi družbi, pričel je z uživanjem drog. V Slovenijo sta se vrnila v letu 2010 (tožnik) in 2011 (tožnica), a tudi tu starša nista imela urejenega prebivališča, zato so stanovali pri prijateljih, oziroma, kjer je bila priložnost. Težka mladost, s pomanjkanjem čustvene topline, anksioznostjo in konstantnim stresom, povezanim tudi z razmerami v Srbiji, in mednacionalno napetostjo1, je na obeh pustila posledice. Izvedenec psihiater je pri tožnici ugotovil trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji in zlorabo nikotina, delno z namenom samomedikacije povečane anksioznosti. Težave se odražajo v negativni in nezaupljivi naravnanosti do sveta, umiku iz družbe, občutju praznine in brezupa, anhedonijo, kar vse vpliva na njeno funkcioniranje2. Pri tožniku je sprememba življenja v mladosti povzročila prilagoditveno motnjo v trajanju dveh let in nastanek tikov mišic ob levi rami, ki so intenzivnejši ob povečani anksioznosti ob negativnih čustvenih stanjih in spominjanju na izbris, zaradi česar še vedno trpi blažje duševne bolečine3. Tožnikovih težav z odvisnostjo izvedenec ni neposredno povezal s posledicami izbrisa, torej zavrnitvijo vstopa v Republiko Slovenijo. Tožnika trenutno nista zaposlena in prejemata denarno socialno pomoč.

_O odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo:_

6. Sodišče prve stopnje je glede na intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki sta jih izkazala pritožnika predvsem v letih, ko bi morala uživati brezskrbno otroštvo, in jih še vedno trpita, kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožniku prisodilo znesek 32.500 EUR (25 povprečnih plač), tožnici pa 39.500 EUR (30 povprečnih plač). Prisojena odškodnina je na zgornji meji odškodnin, dosojenih zaradi izbrisa, in upošteva vse bistvene okoliščine konkretnega primera. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je sodišče pri odmeri izhajalo iz nejasnega in povsem neopredeljenega kriterija, sklicujoč se na število povprečnih plač. Gre za v sodni praksi uveljavljen kriterij, ki omogoča medsebojno primerljivost odškodnin skozi daljše časovno obdobje. Ob tem ne drži, da bi sodišče avtomatično izhajalo iz višine 20 povprečnih plač, saj je dosodilo bistveno višji znesek, ravno zaradi travmatičnega vpliva, ki ga je izbris v konkretnem primeru imel na otroštvo tožnikov, zaradi česar še vedno trpita duševne bolečine.

7. Odmerjeni odškodnini sta po višini primerljivi z najvišjimi odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjih4, ko svojci za vedno ostanejo brez svojih najdražjih in njihove čustvene opore, za kar v obravnavanem primeru vendarle ni šlo. Tožnika sta sicer bivala v težkih razmerah, a sta obdržala stike s starši, občasno tudi osebne. Odmerjena odškodnina je tudi neprimerljivo višja od odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki je bila priznana zaradi preprečevanja stikov z otrokom, zato se nanjo pritožba neutemeljeno sklicuje.

8. Pritožnika kot razlikovalni znak, ki naj bi upravičeval višjo odškodnino, neutemeljeno izpostavljata razmerje med državo in podrejenimi subjekti. Ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da bi zaradi manjšega števila vloženih tožb od pričakovanih država morala tožnikom izplačati več. Prav uresničevanje takšnega stališča, s poudarjeno penalno funkcijo odškodnine, bi povzročilo nove razlike med oškodovanci in je že iz navedenega razloga nesprejemljivo. Nezakonito ravnanje države kot povzročitelja škode je zakonodajalec prepoznal s tem, ko je vsem oškodovancem ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, s katerimi so izkazali izbris, omogočil pridobitev enotne odškodnine po ZPŠOIRSP ter jih s tem razbremenil dokazovanja protipravnosti, škode in vzročne zveze v sodnem postopku.

9. Pritožnika v pritožbi dobesedno povzemata svoja stališča iz pripravljalnega spisa z 29. 4. 2019, v katerem omenjata rezervirano postavljanje zahtevkov zaradi zakonske omejitve v času vložitve tožbe in nepoznavanja sodb vrhovnega sodišča RS. Ker sta tožnika zahtevek med postopkom večkrat zviševala in je sodišče tak zahtevek tudi obravnavalo, se do njunih stališč o prvotni neustavnosti ureditve z omejitvijo višine odškodnine ni bilo dolžno opredeljevati.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji posledic izbrisa pri tožniku izhajalo iz izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra, ki kot strokovnjak tožnikove odvisnosti od nedovoljenih substanc ni pripisal izbrisu. Zgolj nasproten dvom pravilnosti tako ugotovljenega dejanskega stanja ne ovrže. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče v okviru odškodnine zaradi izbrisa moralo tožnikoma priznati odškodnino zaradi smrti očeta v letu 2014, saj je ta logična posledica predhodno neurejene zdravstvene oskrbe zaradi izbrisa. Sodišče prve stopnje je tožnikoma na naroku predočilo, da morata vzročno zvezo med izbrisom in smrtjo očeta izkazati z ustreznim izvedencem medicinske stroke, a sta tak dokazni predlog izrecno zavrnila. Zato je presoja, da vzročne zveze glede te škode in izbrisom nista izkazala, pravilna.

11. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da odmerjena odškodnina v višini 25 oziroma 30 povprečnih plač v času sojenja predstavlja ustrezno individualno odmeno za prestane duševne bolečine zaradi izbrisa, hkrati pa je zaradi teže primera pravilno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za podoben oziroma blažji obseg škode prejmejo drugi oškodovanci in jih je sodišče navedlo v 15. opombi sodbe. Tožnika drugačne sodne prakse, ki bi utemeljevala višjo odškodnino, ne izpostavljata. Zgolj z vztrajanjem, da bi bil pravičen kriterij (njun lasten) 200 EUR za mesec izbrisa, pa ne moreta uspeti.

_O odškodnini za premoženjsko škodo:_

12. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zavrnilo, ker zanjo nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena. Pri tem je v 34. točki sodbe povzelo njune skope trditve o hipotetičnem prejemanju denarne socialne pomoči, ki bi jo v času mladoletnosti in šolanja zanju prejemal njun oče, kasneje pa sama, kar je za prisojo nadomestila za izgubljeni zaslužek tudi po oceni pritožbenega sodišča premalo.

13. V sodni praksi se je višina denarne socialne pomoči v nekaterih primerih res uveljavila kot merilo za izgubljen zaslužek, vendar ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah, da je prav izbris povzročil izgubo zaposlitve, saj si oseba kljub prizadevanjem ni mogla urediti svojega statusa5. Zgolj otežen položaj zaradi izbrisa sam po sebi še ne zadostuje za zaključek o obstoju premoženjske škode oziroma ne izkazuje vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem6. Obstoj premoženjske škode ne more ostati na ravni ugibanja, temveč mora biti izkazan, česar tožnika v tem sporu nista zmogla. Šele ugotovljen obstoj škode pri odmeri omogoča uporabo merila denarne socialne pomoči, kadar te ocene ni mogoče opraviti s primerjavo predhodno pridobljenih prihodkov.

14. Ob izbrisu sta bila tožnika stara 11 in 7 let, sprva sta živela pri babici (dve leti), nato v begunskem centru s preskrbljenim bivanjem in prehrano. Dodatno sta ju preživljala starša. V obdobju šolanja ne glede na izbris ne bi ustvarjala rednega dohodka, zato premoženjskega prikrajšanja nista trpela. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da starša ob izbrisu nista bila redno zaposlena7, saj sta že poleti leta 1991 z družino zapustila Republiko Slovenijo in njuna izguba zaposlitve ni bila vzročno povezana z izbrisom. Prav tako v času izbrisa nista prejemala denarne socialne pomoči. Tožnika sta zgolj pavšalno navedla, da sta se v S. preživljala z delom, pri tem pa nista opredelila, kje in koliko časa sta delala, niti nista izkazala, da bi želela delati v Sl. za večjo plačo (tudi z večjimi stroški bivanja), pa tega zaradi izbrisa nista mogla. Tožnikoma je status begunca prenehal v letu 2005, ko sta si uredila veljavne dokumente Republike S., s katerimi jima je bil omogočen prihod v S. Okoliščin, ki bi jima to preprečevale, in prizadevanj, da bi si kot tujca našla zaposlitev, nista izkazala.

15. Tudi pavšalno vztrajanje pri materialni škodi kot posledici nemožnosti uveljavljanja socialnih pravic ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno presodilo, da tožnika nista izkazala pogojev za upravičenost do denarne socialne pomoči, saj ta ni trajen univerzalen dohodek, pogojen zgolj s stalnim prebivališčem. Pritožbene trditve, da tega nista bila dolžna izkazati, bi lahko veljale le za uporabo zneska denarne socialne pomoči kot kriterija za višino težko dokazljivega dejanskega premoženjskega prikrajšanja zaradi izgube na zaslužku, ne pa za prikrajšanje zaradi nemožnosti uveljavljanja socialnih pravic.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo pilotno sodbo ESČP v zadevi Kurić, saj se je do njene uporabe opredelilo v 37. točki sodbe. Ostale odločbe, na katere se sklicujeta pritožnika (odločbi VS RS II Ips 274/2016, II Ips 40/2019 in odločba VSC I Cp 419/2017), presojajo primer, ko so bili oškodovanci pred izbrisom zaposleni ter so prav zaradi izbrisa izgubili zaposlitev, kar se razlikuje od tu obravnavane zadeve. Ker sodišče obstoja škode ni ugotovilo, tudi ni odločalo o njeni višini in zato prostega preudarka niti ni moglo uporabiti.

_O odštetju celotne pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP:_

17. Po drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku. Zakon ne loči premoženjske in nepremoženjske škode, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Od v sodnem postopku določene skupne odškodnine je tako sodišče pravilno odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku. Drugačna presoja ne bi imela zakonske podlage in bi povzročila obogatitev tožnikov, ki premoženjske škode nista izkazala.

_Sklepno:_

18. Pritožnika pritožbenih očitkov nista izkazala. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče kršitev ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika morata sama kriti stroške neuspešne pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa svojega odgovora, ki glede na predstavljene argumente in uveljavljeno sodno prakso ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Tožnika sta iz narodnostno mešane družine, živela sta v Sloveniji, kar je bil razlog za šikaniranje. 2 Podrobno o posledicah na duševno zdravje tožnice v 27. do 29. točki sodbe. 3 Podrobno o posledicah na duševno zdravje tožnika v 22. do 26. točki sodbe. 4 Primerjaj II Dor 384/2012: 30 plač za smrt otroka, II Dor 313/2018: 30 plač za smrt otroka, II Dor 139/2018: 27 plač za smrt očeta, II Dor 384/2012: 20 plač za smrt brata dvojčka. 5 To izhaja iz odločb VS RS II Ips 274/2016 in VS RS II Ips 40/2019, na kateri se sklicujeta pritožnika in ki z obravnavano zadevo nista primerljivi. 6 Primerjaj: sodbe VSL II Cp 1062/2020, VSL II Cp 959/2022, VSL II Cp 921/2020. 7 Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje izhaja, da je bil oče tožnikov v letu 2013 že več kot 27 let nezaposlen, torej bistveno pred izgubo dovoljenja za stalno prebivanje.