Jedro

Iz druge alineje prvega odstavka 92. člena ZObr izhaja, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas "lahko podaljšuje". Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki tožene stranke ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ 1. Razveljavi se odločba št. … Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo z dne 1. 2. 2013 in obvestilo o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi številka ... Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo z dne 7. 1. 2013. 2. Pogodba o zaposlitvi št. ... sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko dne 28. 11. 2012 je nična in se razveljavi.

3. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi številka ... sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko dne 8. 1. 2008 podaljšana za 5 let. 4. Ugotovi se, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas 5 let, torej od dne 8. 1. 2013 do vključno dne 7. 1. 2018 z vsebino kot je določena v pogodbi o zaposlitvi številka ..., sklenjeni med pravdnima strankama dne 8. 1. 2008 v 2. in 3. odstavku 1. člena te pogodbe o zaposlitvi in v določbah od 2. do 13. člena te pogodbe o zaposlitvi.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let, torej od dne 8. 1. 2013 do vključno dne 7. 1. 2018 z vsebino kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama dne 8. 1. 2008 v 2. in 3. odstavku 1. člena te pogodbe o zaposlitvi in v določbah od 2. do 13. člena te pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni, sicer bo takšno pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama nadomestila ta sodba. (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).“ Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotna in v nasprotju z Ustavo RS razlaga prvega odstavka 92. člena ZObr, na kateri sodišče temelji svojo odločitev. Po prepričanju tožnika je višje sodišče in tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 90/2011 z dne 14. 9. 2011, na katero se sklicuje naslovno sodišče v razlogih sodbe, razlagalo v nasprotju z 14., 22., 23. in 49. členom Ustave RS. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 opravljal delo vojaka do 7. 1. 2013. Dne 28. 11. 2012 je bila med strankama podpisana nova pogodba o zaposlitvi za vojaka za določen čas 4 mesece od 8. 1. 2013 do 7. 5. 2013. Tožnik to pogodbo izpodbija, ker je v nasprotju s 61. členom Zakona o slovenski vojski, s prvim odstavkom 92. člena Zakona o obrambi in tudi v nasprotju z dogovorom med strankama zapisanim v 1. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (tč. 9) zaključuje, da je v prvem odstavku 92. člena ZObr predvidena zgolj možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka k temu ni zavezana. Tožnik se ne strinja z razlago sodišča, da se lahko delodajalec v primeru podaljšanja odloči po svoji volji za koliko časa bo delavcu-vojaku podaljšal pogodbo o zaposlitvi in meni, da navedena določba delodajalcu v primeru podaljšanja pogodbe o zaposlitvi zavezuje k temu, da jo podaljša za enako časovno obdobje, kot je bila pogodba o zaposlitvi prej sklenjena, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. ZObr in ZSloV urejata posebnosti sklepanja in podaljševanja pogodb o zaposlitvi vojaškim osebam, kar je sprejemljivo glede na posebno naravo dela vojaka. Z vojakom ni mogoče sklepati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Po prepričanju tožnika bi sodišče moralo upoštevati resničen namen zakonodajalca, ki je bil že izkazan v prvotnem zapisu besedila prvega odstavka 91. člena ZObr. Sodišče prve stopnje bi moralo določbo v pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 in glede na dogovor med strankama razlagati pravilno, v skladu z uporabo določbe 82. člena OZ ter upoštevanju izpovedbe tožnika, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 razumel, da se bo v primeru podaljšanja podaljšala za enako časovno obdobje kot je bila sklenjena. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnik ni navajal, v čem bi naj bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno. Tožnik je na obravnavi izpostavil, da je bil v postopku podaljševanja pogodb o zaposlitvi v neenakopravnem položaju z drugimi delavci, s katerimi je tožena stranka podaljšala pogodbe o zaposlitvi za enako časovno obdobje, kot je bila z njimi sklenjena prvotna pogodba o zaposlitvi. Na toženi stranki je dokazno breme, da dokaže, da je vse svoje delavce-vojake obravnavala enako. Tožnik je isti dan (8. 1. 2013), ko je nastopil delo po podaljšanju pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke prejel obvestilo o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2013, zoper katerega je vložil pritožbo z dne 17. 1. 2013. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je pogodba o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012 nična, nično pa je tudi obvestilo o nepodaljšanju pogodbe z dne 7. 1. 2013. Tožnik navaja, da je po prejemu izpodbijane sodbe vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Posamezno vprašanje za nekatere javne uslužbence, med temi tudi za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. list RS, št. 47/2002) za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Zakonodajalec je torej v ZObr kot specialnem predpisu, delovna razmerja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske ter javnih uslužbencev na obrambnem področju uredil drugače, kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Upoštevati je potrebno, da je imel glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter druge zahteve poklicnega dela v vojski, za drugačno ureditev nekaterih pravic iz delovnega razmerja, razumen in utemeljen razlog.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, da našteva primere, ko je taka pogodba dopustna. V 13. alinei 52. člena ZDR določa možnost, da se pogodba o zaposlitvi sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa ZDR ali kakšen drug zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. ZObr je tak specialni predpis, ki na področju poklicnega opravljanja vojaške službe ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvi odstavek 92. člena ZObr določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enaka možnost za moške in ženske in sicer, kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje in za vojaka za določen čas do 10 let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dlje kot do 45 let starosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2008 za obdobje pet let do 7. 1. 2013, nato pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012, s katero mu je bilo podaljšano delovno razmerje še za štiri mesece do 7. 5. 2013. Po navedenem datumu pogodba o zaposlitvi ni bila več podaljšana.

92. člen ZObr (2. alinea prvega odstavka) določa, da se pogodba „lahko podaljšuje“. Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki toženo stranko ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009 in sodbi opr. št. VIII Ips 90/2011 z dne 14. 9. 2011). Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev bila tožena stranka, na podlagi te določbe, zavezana k obveznemu podaljševanju pogodbe o zaposlitvi in sicer za isto obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi. Ta obveznost iz citirane zakonske določbe ne izhaja. Tožena stranka je imela pravico, da s tožnikom po poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklene novo pogodbo o zaposlitvi, tudi za krajše obdobje. Ne glede na široko diskrecijo tožene stranke pri zaposlovanju vojakov tudi po izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, taka ureditev ni v nasprotju z načelom svobode dela (49. člen Ustave RS) in svobode zaposlovanja. Glede na navedeno je tudi neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno, ker je tožena stranka nekaterim delavcem pogodbe o zaposlitvi podaljševala za enako časovno obdobje. Zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), in ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (165. člen ZPP).