Jedro

Sodišče prve stopnje je razsodilo na podlagi obtožbe, potem ko jo je državna tožilka, po ponovnem zaslišanju obdolžencev in prič, v nebistvenem spremenila, in ko sta obdolženca spremenjeni obtožni predlog prejela ter na glavni obravnavi izjavila, da ga razumeta, da v svoj zagovor ničesar več ne dodajata in da vztrajata pri podanih zagovorih. Tega, da je v ponovljenem postopku dovolilo spremembo obtožbe in kako jo ocenjuje, v sodbi ni bilo dolžno pojasnjevati. Iz okoliščine, da je takšni obtožbi sledilo in obdolženko spoznalo za krivo, je razvidno, da je ocenilo, da je sprememba dopustna in da ji ni v škodo, saj sicer na njeni podlagi ne bi razsodilo.

Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko kljub dejstvu, da so podani vsi zakonski znaki silobrana po 22. členu KZ-1, te določbe ni uporabilo in obdolženke ni oprostilo. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da obdolženka ni ravnala v silobranu, sicer pa pritožba tudi s to trditvijo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

Pogojna obsodba je bila vpisana v kazensko evidenco in sodišče prve stopnje bo moralo odrediti njen izbris (kar bi sicer moralo storiti že ob razveljavitvi sodbe) ter odrediti vpis nove pogojne obsodbe. Navedena situacija pa ne pomeni, da je obdolženka kazen prestala, kot trdi pritožba. Vpisa v kazensko evidenco ni mogoče enačiti s prestajanjem nepogojne zaporne kazni, zaradi poteka preizkusne dobe po prvi sodbi pa tudi ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da je obdolženka izrečeno kazen prestala.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene M.Š. in obdolženega V.J. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka vsak 108,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 44051/2013 z dne 1. 10. 2018 razsodilo, da sta obdolžena M.Š. in V.J. storila vsak eno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima je po 57. členu istega zakona izreklo pogojni obsodbi, s katerima je obdolženi M.Š. po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen 3 mesece zapora, obdolženemu V.J. pa po istem zakonskem določilu kazen 4 mesece zapora ter odločilo, da kazni ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena M.Š. dolžna povrniti krivdno povzročene stroške v znesku 56,83 EUR, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa sta obdolženca dolžna nerazdelno poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko mu bo višina teh znana, ter plačati sodno takso vsak v znesku 96,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oba obdolženca, ki sta kot oškodovanca priglasila premoženjskopravna zahtevka, napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolžene M.Š. zoper obsodilni del sodbe, izrečen obdolženki, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na obdolženko, spremeni tako, da se slednjo obtožbe oprosti, podrejeno pa, da napadeno sodbo v tem delu razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in - zagovornik obdolženega V.J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev pravic iz točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), kršitev z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zajamčene pravice obdolženca do pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave, kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti očitka po obtožnem predlogu ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obdolžene M.Š.:

4. Po oceni pritožbe je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker v ponovljenem sojenju ni bilo upoštevano načelo prepovedi reformatio in peus. Prvi odstavek 397. člena ZKP določa, da sodišče prve stopnje, ki po razveljavitvi dobi zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnjo obtožnico, četrti odstavek 397. člena ZKP pa določa, da je pri izrekanju sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona, po katerem se sodba, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo obtožbe, po kateri se v ponovljenem sojenju obdolženi M.Š. očita, da je soobdolženca prva udarila. Takšna sprememba opisa je v nasprotju s 344. členom ZKP in je v njeno škodo, saj ji je onemogočala, da bi se sklicevala na silobran, obdolžencu pa je bilo s tem sklicevanje na silobran, na katerega se prej ni skliceval, omogočeno. Po 344. členu ZKP lahko državni tožilec ustno ali pisno spremeni obtožni akt le, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnem aktu navedeno dejansko stanje, a ponovljeni postopek ni pokazal spremenjenega dejanskega stanja, prav tako niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi kazali na to, da se je spremenilo dejansko stanje, kot je bilo opisano v obtožnem aktu. Obdolženki je bila, ker ji je bilo onemogočeno sklicevanje na silobran, prekršena tudi pravica do učinkovite obrambe, zato je podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tem, ali sta sprememba in razširitev obtožnega akta dovoljeni in o tem odločilnem dejstvu v sodbi ni navedlo razlogov in ni utemeljilo, zakaj je odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega akta.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je razsodilo na podlagi obtožbe, potem ko jo je državna tožilka, po ponovnem zaslišanju obdolžencev in prič, v nebistvenem spremenila, in ko sta obdolženca spremenjeni obtožni predlog prejela ter na glavni obravnavi izjavila, da ga razumeta, da v svoj zagovor ničesar več ne dodajata in da vztrajata pri podanih zagovorih. Tega, da je v ponovljenem postopku dovolilo spremembo obtožbe in kako jo ocenjuje, v sodbi ni bilo dolžno pojasnjevati. Iz okoliščine, da je takšni obtožbi sledilo in obdolženko spoznalo za krivo, je razvidno, da je ocenilo, da je sprememba dopustna in da ji ni v škodo, saj sicer na njeni podlagi ne bi razsodilo. Ne drži torej, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

6. Sprememba obtožbe ni bila nedopustna, saj ni bila spremenjena v škodo obdolženke glede pravne presoje dejanja ali kazenske sankcije (385. člen ZKP) in pritožba nima prav, ko navaja, da ji je bilo zaradi spremembe onemogočeno, da se v zagovoru sklicuje na silobran. Nanj se je lahko sklicevala v prvem in v ponovljenem postopku, in če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ravnala v silobranu, bi jo očitka, da je storila kaznivo dejanje, oprostilo tako po prejšnjem, kot po spremenjenem opisu kaznivega dejanja. Sprememba obtožbe je bila očitno posledica razlogov, zaradi katerih je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje (pomanjkanje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče določno ugotoviti dinamiko celotnega dogajanja, predvsem glede poteka obravnavanega življenjskega primera v začetni fazi in vprašanja, ali je M.Š. prizadejala udarec po levem zapestju V.J. takoj, ko je ta pristopil do nje in še preden jo je s pestjo udaril v predel levega lica ali pa je to storila zatem1). Ko je državna tožilka obtožbo spremenila tako, da je dinamiko dogajanja navedla v opis kaznivega dejanja, česar prva obtožba ni imela, ni v opis dodala nekaj, kar bi bilo obdolženki v škodo ali bi ji onemogočalo sklicevanje na silobran. Obdolženki se je že v prvotni obtožbi očitalo, da je V.J. udarila po zapestju leve roke in ga poškodovala, zaradi česar je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, enako kot v ponovljenem sojenju, in tudi če obtožba v ponovljenem sojenju ne bi bila tako spremenjena, na presojo sodišča to ne bi vplivalo. Spremenjena je bila po podanih zagovorih obdolžencev in zaslišanju prič v ponovljenem dokaznem postopku in v ničemer ni vplivala na položaj obdolženke in njeno pravico, da trdi, da je ravnala v silobranu, prav tako pa ne na položaj soobdolženca, ki je že v prvem sojenju trdil, da je obdolženka ravnala prva, ko je dvignila palico nad njegovo glavo in da je v bran dvignil levo roko, a ga je kljub temu udarila s palico po levem zapestju. Sodišče prve stopnje zato določb kazenskega postopka, ki jih navaja pritožba, ni prekršilo in obdolženki ni kršilo pravice do učinkovite obrambe.

7. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 17. člena ZKP ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, ko je zagovor obdolženega V.J. in izpovedbo priče F.J. presojalo selektivno in parcialno ter se oprlo zgolj na njune izpovedbe v delih, ki so za obdolženko obremenjujoče, pri tem pa povsem prezrlo njune izpovedbe v delih, ki jo razbremenjujejo, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedenega pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno, pa tudi ne nepopolno.

8. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko kljub dejstvu, da so podani vsi zakonski znaki silobrana po 22. členu KZ-1, te določbe ni uporabilo in obdolženke ni oprostilo. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da obdolženka ni ravnala v silobranu, sicer pa pritožba tudi s to trditvijo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

9. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo nepravilno in tudi ne nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno je ocenilo zagovor obdolžencev in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžena M.Š. storila v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. V obrazložitvi sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj jo je spoznalo za krivo in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema in jo kot pravilno povzema, v zvezi z navedbami pritožbe pa še dodaja:

10. Pritožba ponavlja zagovor obdolženke in trdi, da je obdolženec neresnično navedel, da je bil napaden in da ga je obdolženka prva udarila, da bi se razbremenil krivde in obremenil obdolženko, a tega nista potrdila niti priča F.J. niti priča J.O. Za slednjega, ki je dogajanje opazoval od blizu, sodišče prve stopnje v sodbi navaja, da mu glede opisa dogodka, kot ga je podal, povsem verjame, J.O. pa je povedal, da je obdolženka le krilila z rokami in bi videl in opisal tudi udarec, če bi do njega prišlo. Udarnino levega zapestja je obdolženec lahko dobil ob tem, ko je obdolženko udaril, kar je kot možnost nastanka poškodbe dopustil tudi izvedenec medicinske stroke, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, lahko pa se je tudi sam poškodoval, da bi se razbremenil krivde oziroma da bi se tudi obdolženko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje si z obrazložitvijo, da priči J.O. glede poteka dogodka povsem verjame in da ne verjame obdolžencu, ko je svoje ravnanje na njeno škodo zanikal, prihaja samo s seboj v nasprotje, ko hkrati zaključuje, da je bila obdolženka tista, ki je obdolženca prva udarila s plastično cevjo po roki, saj če je povsem verjelo priči J.O., bi mu moralo verjeti tudi v tistem delu izpovedbe, iz katere izhaja, da obdolženkinega udarca ni bilo. Obdolženec jo je napadel neposredno pred njeno stanovanjsko hišo, na njeni nepremičnini, kot bivši policist obvlada borilne veščine in je fizično precej močnejši in večji od obdolženke, zaradi česar je bolj sprejemljiv zagovor slednje, ko navaja, da obdolženca ni napadla in udarila. Ob zaključku, da je obdolženka udarila obdolženca, pa je potrebno upoštevati, da je ravnala v silobranu, saj jo je napadel, kot je razvidno iz njenega zagovora in izpovedbe priče J.O. ter iz dejstva, da je do fizičnega obračuna prišlo pred njeno stanovanjsko hišo, kamor obdolženca ni povabila in kjer se je njegovega napada poskusila ubraniti najprej verbalno, nato pa s pomočjo plastične cevi, a je kljub temu z njo fizično obračunal. Ravnala je torej v silobranu, sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je obdolženca napadla, torej da je storila kaznivo dejanje in da je ravnala s krivdnim naklepom. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje v sodbi ni dovolj argumentiralo ugotovitve, da je obdolženka obdolženca udarila in da ga je udarila prva ter tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca medicinske stroke, da se je obdolženec lahko poškodoval sam med obračunavanjem z obdolženko ter se do tega odločilnega dejstva ni opredelilo, zaradi česar je tudi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obdolženka prva udarila obdolženca, sprejelo na podlagi posrednih dokazov, ti pa dopuščajo več razumnih zaključkov, tudi zaključek v korist obdolženke, zato bi jo moralo očitka, da je storila kaznivo dejanje, v dvomu oprostiti.

11. Dokazni oceni pritožbe ni mogoče pritrditi. Okoliščino, da je obdolženka zanikala, da bi obdolženca udarila s plastično cevjo in da tega udarca J.O. v svoji izpovedbi ni opisal, je sodišče prve stopnje v dokazni oceni upoštevalo, pri tem pa je prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame obdolžencu, ko je povedal, da mu je udarnino zapestja leve roke povzročila obdolženka, ki je najprej s cevjo krilila proti njemu in ga hotela udariti, zaradi česar je, da bi udarec preprečil, v bran dvignil levo roko, a ga je pri tem udarila po roki. Ocenilo pa je tudi izpovedbo priče J.O., za katerega je utemeljeno zaključilo, da mu gre glede opisa dogodka verjeti, a da zagovor obdolženca glede načina nastanka njegove poškodbe potrjuje izpovedba priče F.J. ter mnenje izvedenca medicinske stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da je obdolženec ugotovljeno poškodbo utrpel kako drugače kot na način, ki ga je opisal, saj bi bilo sklepanje, da se je poškodoval sam, da bi bila tudi obdolženka kriva storitve kaznivega dejanja, ali pa da se je poškodoval pri tem, ko je z njo fizično obračunal, kot želi prikazati pritožba, izkustveno nesprejemljivo in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priča F.J. je povedal, da je videl obdolženkino vihtenje palice in da ko je prišel na kraj dogodka, fizičnega kontakta med obdolžencema ni bilo več, da pa mu je brat povedal, da ga je Š. udarila po roki. Nesprejemljivo je sklepanje, da je obdolženec takoj po dogodku najprej bratu, nato pa, le kratek čas po dogodku, ko je podal predlog za pregon obdolženke, na policijski postaji lažno opisal dogodek in obdolženko glede udarca iz razlogov, ki jih navaja pritožba, lažno obremenil. Iz obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje priči J.O. verjelo, ko je obdolženčev zagovor potrdil v delu, ko je povedal, da je obdolženka mahala s palico med prepirom, pri tem pa stala od obdolženca nekoliko višje na zelenici, ter ko je opisal ravnanje obdolženca, ki je obdolženki poskušal iztrgati palico iz rok, hkrati pa je razumno pojasnilo, da ga je obdolženka, tudi če priča J.O. tega ni povedala, udarila po zapestju leve roke. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da gre iz izpovedbe priče J.O. zaključiti, ker slednji tega ni opisal, da obdolženka s palico ni udarila obdolženca po roki. Ob navedenem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da je dežurni zdravnik še istega dne ob 13.20 uri pri pregledu obdolženca ugotovil obstoj udarnine levega zapestja, izvedenec medicinske stroke pa je podal mnenje, da je navedeno poškodbo lahko utrpel z debelejšo plastično cevjo, če je bila sila dovolj velika. Glede na dokaze, ki so obdolženčev zagovor o načinu nastanka poškodbe potrjevali, v sodbi ni bilo dolžno posebej zapisati, da je izvedenec dopustil možnost, da je do poškodbe prišlo tudi na drugi način, saj je očitno, da je iz njegovega izvedenskega mnenja zaključilo, da je obdolženec poškodbo utrpel tako, kot je povedal v zagovoru. Z navedbo v sodbi, da priči J. O. povsem verjame glede poteka dogodka, ne verjame pa obdolžencu, ko je zanikal svoje ravnanje na škodo obdolženke, si sodišče prve stopnje tudi ni prišlo v nasprotje, ko je hkrati zapisalo, da je bila obdolženka tista, ki je obdolženca prva udarila. V točki 10 obrazložitve sodbe je na podlagi izvedenih dokazov podrobno opisana dinamika dogajanja, tako ravnanje obdolženke, ki je prva udarila obdolženca, kot nadaljnje ravnanje slednjega in posledice, ki so bile s tem povzročene, pri čemer pritožbeni navedbi, da je obdolženec fizično precej močnejši in večji od obdolženke ter da sta bili kaznivi dejanji storjeni na nepremičnini obdolženke, poteka dogodka, kot je obrazloženo v sodbi, v ničemer ne zanikata, saj nista takšni, da bi bilo mogoče sklepati, da zaradi tega obdolženka na opisan način obdolženca ni mogla poškodovati.

12. Pravilna sta tudi zaključka v prvostopenjski sodbi, da obdolženka ni ravnala v silobranu in da je storila kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa. Napadena sodba ima o tem vse potrebne razloge, pritožba pa neutemeljeno trdi, da bi se moralo sodišče prve stopnje v njej izrecno opredeliti še do možnosti, da se je obdolženec poškodoval sam, ko je obračunaval z obdolženko in da bi to možnost moralo sprejeti kot dejstvo, zaradi katerega bi moralo obdolženko v dvomu obtožbe oprostiti. Prepričljivim razlogom sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se obdolženca neutemeljeno sklicujeta na silobran ter da sta storila očitani kaznivi dejanji, ko sta drug drugega lahko telesno poškodovala, najprej obdolženka obdolženca, nato pa slednji obdolženko, ni potrebno ničesar dodati. Pritožba, ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo dejanske zaključke prvostopenjske sodbe, zato tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja neutemeljeno.

13. Po oceni pritožbe je obdolženka izrečeno pogojno obsodbo pred ponovljenim sojenjem že prestala, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo razveljavilo po preteku preizkusne dobe, določene v prvi pogojni obsodbi. Ker ji je bila v ponovljenem sojenju izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, torej enako kot v prvi sodbi, je obdolženka izrečeno kazen prestala, potekla pa je tudi preizkusna doba. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti, da je obdolženka kazen prestala, in ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju z določbami kazenskega zakona, sodba pa je zato nezakonita.

14. Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Prva sodba, izrečena 24. 6. 2015, je po odločitvi pritožbenega sodišča, ki jo je potrdilo, postala pravnomočna 28. 4. 2016, kar pomeni, da je v pogojni obsodbi določena preizkusna doba enega leta potekla 28. 4. 2017, to je še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je s sodbo 18. 5. 2017 pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pogojna obsodba je bila vpisana v kazensko evidenco in sodišče prve stopnje bo moralo odrediti njen izbris (kar bi sicer moralo storiti že ob razveljavitvi sodbe) ter odrediti vpis nove pogojne obsodbe. Navedena situacija pa ne pomeni, da je obdolženka kazen prestala, kot trdi pritožba. Vpisa v kazensko evidenco ni mogoče enačiti s prestajanjem nepogojne zaporne kazni, zaradi poteka preizkusne dobe po prvi sodbi pa tudi ni sprejemljiva pritožbena razlaga, da je obdolženka izrečeno kazen prestala. Kazen zapora namreč ni bila izrečena, temveč je bila le določena v pogojni obsodbi, ki je bila po pravnomočnosti sodbe pravilno vpisana v kazensko evidenco, posledice za obdolženko pa bi pogojna obsodba imela le v primeru, če bi slednja storila novo kaznivo dejanje in bi sodišče v kazensko evidenco vpisano pogojno obsodbo upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga in pooblastila, da bi v izreku sodbe odločilo, da je obdolženka izrečeno kazen prestala in da kazenske sankcije ne bi izreklo. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo še ustreznost kazenske sankcije, ki ji je bila izrečena, pri tem pa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženke, kot olajševalno okoliščino je ustrezno upoštevalo, da doslej še ni bila obsojena in da skrbi za enega mladoletnega otroka ter ji je ob odsotnosti obteževalnih okoliščin izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo, ki je ne gre spreminjati obdolženki v korist. Pritožba zagovornika obdolženega V.J.:

15. Kršitve obdolženčeve pravice do obrambe po 17. členu ZKP, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, kršitev pravic iz d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ter obdolženčeve ustavne pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave so po oceni pritožbe podane, ker obdolžencu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo kazenski zakon po 2. točki 372. člena ZKP, ker obdolženca zaradi ravnanja v silobranu ni oprostilo.

16. S trditvijo, da sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ni prepoznalo silobrana, pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP bi bila podana, če bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pritožba pa tega ne trdi. Zatrjuje, da je obdolženec ravnal v silobranu, sodišče prve stopnje pa da je zmotno zaključilo nasprotno. Kršitev kazenskega zakona iz 1. ali 2. točke 372. člena je lahko podana le, če je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona2. Obeh pritožbenih razlogov zato ni smiselno uveljavljati hkrati, kršitev kazenskega zakona pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti.

17. Pritožba uvodoma zatrjuje, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu namreč ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in mu je bila s tem kršena pravica do obrambe, izvedba predlaganih dokazov pa bi potrdila njegov zagovor, da je ravnal v silobranu. Tako ni bil opravljen ogled kraja, kjer je prišlo do dogodka, pri Operativno-komunikacijskem centru (OKC) Policijske uprave Maribor sodišče ni pridobilo vsebino klica obdolženca z dne 14. 4. 2013, ni zaslišalo prič S.T. in S.J. in ni vpogledalo v vse listine spisa Okrajnega sodišča na Ptuju I Kr 5382/2014. 18. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, na podlagi katerih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, ki k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi prispevali. Ogled kraja dejanja naj bi po oceni pritožbe pokazal, da se obdolženec pred napadom M.Š. ni mogel nikamor umakniti in da se slednji ter J.O. ni mogel izogniti in tudi ni mogel oditi nazaj v smeri, od koder je prišel, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje v sodbi. Cesta, položaj hiš in na kupu zloženi zidaki, ki so razvidni že s satelitskega posnetka kraja dejanja, mu tega niso dopuščali. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da gre za okoliščine, ki so bile v dokaznem postopku ustrezno ugotovljene z zaslišanjem obeh obdolžencev ter prič in so razvidne iz pregledanih fotografij, razumno pa je obrazložilo tudi, da teren, ker je preteklo toliko let, ne more biti več takšen, kot je bil v času storitve kaznivih dejanj, ter da so zaslišani situacijo na kraju tako nazorno predstavili, da z razjasnitvijo te okoliščine ni imelo težav. Vse našteto, ob fotografijah, iz katerih je kraj dejanj dobro viden, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostovalo za presojo, kako se je obdolženec na kraju lahko gibal in ogled kraja dejanj ne bi prav v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

19. Glede obdolženčevega telefonskega klica na policijsko postajo pritožba navaja, da je bil podan predlog, da sodišče pridobi pri OKC Policijske uprave Maribor izpis iz dnevnika dogodkov OKC, torej ne zvočnega posnetka, kot je razumelo sodišče, temveč pisni dokument, ki ga je operater sestavil ob sprejetju klica na št. 113. S tem dokumentom bi obdolženec dokazoval, da je bil napaden, in to s kovinsko palico, kot je trdil že ob klicu. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi vsebina klica obdolženca na OKC Policijske uprave Maribor dne 14. 4. 2013, pri tem pa je razumno pojasnilo, da ne gre pričakovati drugačnega odgovora, kot je že bil posredovan obdolžencu in je v spisu v prilogi B 33, v katerem mu je bilo s Policijske uprave Maribor sporočeno, da se posnetki z vsebino pogovora hranijo eno leto od datuma posnetka, in ker je preteklo več kot eno leto, zaprošenih podatkov ne morejo posredovati. S pridobitvijo prepisov klica, ki je bil izbrisan, bi bil sodišču, kot navaja pritožba, predstavljen prepis vsebine klica obdolženca, ki bi potrjeval, da je že takrat navajal, da je bil dejansko napaden, in to s kovinsko palico. Pridobitev prepisa klica ali posnetka klica pa za ugotavljanje, kaj je obdolženec navajal takoj po dogodku, po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna tudi zato, ker je to, da je takoj po dogodku policistu opisal, da je bil napaden in da ga je M.Š. napadla s kovinsko palico, razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 14. 4. 2013, sestavljenega ob 14.20 uri (l. št. 14).

20. Obdolžencu ni bila prekršena pravica do izvajanja dokazov niti s tem, ker kot priči nista bila zaslišana S.T., policist Policijske postaje Ptuj, in žena obdolženca S.J. Prvi, ki je zadolžen za območje, kjer je prišlo do dogodka, bi povedal, kot navaja pritožba, da je obravnaval več različnih prijav vpletenih v tem kaznivem dejanju, ki so bile vložene pred in po obravnavanem dejanju, opravljal pa je tudi razgovor z J. in J. O. glede njunega pisanja ter sestavil uradni zaznamek, ki je pomemben dokument za ugotavljanje verodostojnosti obeh prič in z njegovim zaslišanjem bi bila verodostojnost slednjih zelo omajana. Nekaj dni po dejanju, 23. 4. 2013, sta namreč podpisala pisno prijavo, jo prinesla na Policijsko postajo Ptuj, nato pa sta to dejstvo zanikala. S.J. pa naj bi širše razjasnila dogajanja med vpletenimi nekaj dni pred dnevom storitve obravnavanih kaznivih dejanj, povedala bi tudi, kaj ji je o dogodku povedal obdolženec in opisala dogajanje neposredno po dogodku, ko je obdolženca odpeljala k zdravniku ter v bolnišnico, njena izpovedba pa bi potrdila, da je ravnal v silobranu, ključnega pomena pa je njena izpovedba tudi za ugotavljanje posledic, ki jih je utrpel ob napadu. Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Zaslišanje navedenih prič za razjasnitev dejanskega stanja ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da informacije, ki bi jih sodišču posredovali navedeni priči, ne bi imele nikakršne teže pri ugotavljanju odločilnih dejstev obravnavanega konkretnega dogodka ter da so obdolženca in priče v zadostni meri opisale okoliščine, ki vladajo na terenu, iz njih pa je razvidno, da niso na ravni dobrih sosedskih odnosov.

21. Kršitev pravice do obrambe je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v vse listine navedenega Kr spisa, kjer je obdolženec zoper J.O. vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja grožnje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1. Izvedba tega dokaza bi potrdila odstopanja med zbranimi obvestili in izpovedbami prič v tem postopku in bi vplivala na oceno verodostojnosti, ki jo je sodišče poklonilo nekaterim pričam. Pri tem pritožba zgolj pavšalno navaja, da bi pridobitev navedenega spisa omajala verodostojnost prič, zaslišanih v postopku, s takšnim posplošenim zatrjevanjem pa ne pojasni ustrezno, v čem se kaže neverodostojnost prič, katere priče so neverodostojne in zakaj ter kako bi uradni zaznamki o zbranih obvestilih od oseb vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Splošna trditev, da so nedoločene priče, zaslišane v postopku, neverodostojne, kar bi pridobitev navedenega spisa potrdila, za uspešno uveljavljanje tega pritožbenega razloga ne zadostuje. Glede na to, da sta bili priči, ki sta dogodek neposredno zaznali, J.O. in F.J., pa tudi priča J.O., v postopku obširno zaslišani, kot je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov glavne obravnave z dne 11. 7. 2018 in 10. 9. 2018 (J.O. - prepis na listinah od št. 463 do 484, F. J. - na listinah št. 485 do 492, J.O. - na listinah št. 516 do 531), pa obdolžencu z opustitvijo navedenega dokaza ni mogla biti kršena pravica do obrambe zato, ker sta obdolženec in zagovornik navedenim pričam lahko postavljala vprašanja, tudi o njihovih navedbah, razvidnih iz uradnih zaznamkov, ki so bile obdolžencu in zagovorniku znane, iz prepisov zvočnih posnetkov pa je razvidno, da so bile takšne vsebine predočane in da so bila postavljena tudi vprašanja glede nasprotujočih si navedb. Pritožba bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato uveljavlja neutemeljeno.

22. V preostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, a ji tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zagovor obeh obdolžencev in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, za takšen svoj zaključek pa je v sodbi navedlo podrobne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih povzema kot pravilne, glede pritožbenih navedb zagovornika obdolženca pa še dodaja:

23. Pritožba ponavlja zagovor obdolženega V.J. in poudarja, da je obdolženec ves čas postopka izpovedoval enako, kar pa ne velja za obdolženo M.Š. in pričo J.O.; da je najprej slednji obdolženca, z rokami za hrbtom, verbalno padel in mu grozil, da je za njim iz hiše prišla obdolženka, ki je kričala in proti njemu mahala s cevjo ter da se ni mogel nikamor umakniti, nakar ga je napadla s kovinsko vodovodno cevjo, a mu je uspelo njen udarec blokirati. Sodišče prve stopnje elementov silobrana ni ugotavljalo in ni razjasnilo, kdaj je napad obdolženke prenehal, pri tem pa je zmotno sklepalo, da je bil obdolženec napaden s plastično, ne pa s kovinsko železno cevjo. Pritožba opisuje dogodek, kot ga je opisoval obdolženec v zagovoru in navaja, da sta obdolženka in J.O. že nekaj dni pred dogodkom obdolžencu grozila ter poudarja, da je o pomenu različnih fizičnih konstitucij obeh obdolžencev sodišče prve stopnje sklepalo zmotno, saj ni upoštevalo, da je obdolženka napadla obdolženca s kovinsko palico ter da je, ko je zaznala njegov prihod, poklicala J.O., očitno z namenom, da obdolženca napade. Zmotno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka po udarcu v lice fizično onemogočena ali okrnjena, saj je želela obdolženca s cevjo, ki je ni izpustila iz rok, še večkrat udariti, ker bi jo v nasprotnem primeru iz rok izpustila. Obdolženec se je pred njenim napadom, ko je imel na drugi strani J.O., branil, obdolženka pa bi ga sicer zagotovo še udarila, saj cevi ni izpustila, poškodovala pa se je, ko se je metala po tleh in obdolženca brcala. Na njeno intenzivnost napadanja kaže tudi okoliščina, da je po padcu, potem ko je s sunkom telesa obdolžencu izpulila cev iz rok ter padla, takoj vstala in se postavila v napadalen položaj proti obdolžencu, slednji pa se je postavil v obrambnega, ko se je s hrbtom naslonil na kup z opeko, kar je priča F.J. potrdil. Po oceni pritožbe je vprašanje materiala, iz katerega je bila cev, odločilnega pomena. Obdolženec je prepričljivo opisal, da je bil napaden s kovinsko vodovodno cevjo, kar je potrdil F.J., ki je material kot strojni ključavničar nedvomno prepoznal, vrsta materiala pa je odločilna okoliščina, ki kaže na to, kakšno moč je obdolženec po udarcu imel v roki, saj obdolženki cevi brez težav iz rok ni mogel izpuliti. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženki stopil na prsni koš in da jo je vanj brcnil, kot je neresnično trdila obdolženka, njena neverodostojnost pa je razvidna tudi iz okoliščine, da je različno opisovala, po katerem licu bi jo naj obdolženec udaril. Sled na majici pa ne more biti dokaz, ker se ni ugotavljalo, ali je šlo za sled obdolženčevega obuvala.

24. Dokazni oceni, ki jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov silobrana in da ni razjasnilo, kdaj je napad obdolženke prenehal, saj je iz razlogov sodbe razvidno, da je ocenilo dinamiko dogajanja in je pravilno in podrobno pojasnilo, kako je dogodek potekal. Iz izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je obdolženka najprej udarila obdolženca, ki je pri tem utrpel obrambno poškodbo, in sicer udarnino levega zapestja, a da njegovo nadaljnje ravnanje ni bilo nujno potrebno, da bi odvrnil napad obdolženke, temveč da je nato z njo fizično obračunal. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo sklepanje, da bi se obdolženec lahko konfliktu izognil, pa se očitno ni želel, in da njegova obramba za odvrnitev napada obdolženke v dani situaciji ni bila potrebna v obsegu oziroma teži kot je bila storjena, temveč bi se lahko napadu, kot je ocenilo, izognil na drugačen način, se je prav tako opredelilo do vprašanja, kdaj je napad obdolženke prenehal. Pravilno je zaključilo in razumno obrazložilo, da obdolženec ni ravnal v silobranu.

25. Pritožba neutemeljeno trdi, da je bistvenega pomena material cevi, s katero je bil obdolžencu povzročen udarec levega zapestja. Tudi glede te okoliščine se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo in pravilno pojasnilo, da značilnosti cevi izhajajo iz zagovora obdolženke ter da mnenje izvedenca medicinske stroke M.V. ne dopušča dvoma v zaključek, da plastična čvrsta cev navedenih dimenzij lahko povzroči poškodbo, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu. Izvedenec medicinske stroke je pri tem v zvezi s posledicami udarca s takšno cevjo po zapestju na glavni obravnavi pojasnil, da glede na obseg poškodbe, ki je opisana kot manjša podplutba in oteklina, moč stiska leve roke oziroma moč udarca s pestjo ni bila bistveno zmanjšana, lahko pa je bila delno zmanjšana. Za sklepanje, kot ga ponuja pritožba, da obdolženec zaradi udarca po levem zapestju z obdolženko ni mogel ravnati tako, kot mu je očitano, sodišče prve stopnje, glede na izvedene dokaze, zato ni imelo podlage. Prav tako ni imelo razlogov za sklepanje, da se je obdolženka poškodovala, ker ni prenehal njen napad na obdolženca ter da je bil predložen dokaz, ki ne izvira iz dogodka - majica z odtisnjenim podplatom, temveč je razumno zaključilo in pojasnilo, da je na majici sled obdolženčevega obuvala, ki je nastala, ko je stopil na obdolženko, ležečo na tleh.

26. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter razloge prvostopenjske sodbe, je pritožba obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

27. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo napadeno sodbo v odločbi o kazenski sankciji, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi takšen preizkus (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, ki jih je obrazložilo v točki 16 obrazložitve sodbe ter obdolžencu izreklo pogojno obsodbo kot ustrezno kazensko sankcijo, v njej pa določilo primerni zaporno kazen in preizkusno dobo, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 28. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolžencev odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

29. Obdolženca sta zaradi neuspešnih pritožb kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki je bila odmerjena glede na njuno premoženjsko stanje in zapletenost pritožbenega postopka ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44051/2014 z dne 18. 5. 2017 2 Prim.: ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 799, točka 5