Jedro

Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 44051/2013 z dne 1. 10. 2018 M. Š. in V. J. spoznalo za kriva vsakega po enega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in jima izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenki M. Š. določilo kazen 3 mesece zapora in obsojencu V. J. kazen 4 mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Oba obsojenca, ki sta v postopku istočasno nastopala kot oškodovanca, je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je o stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki jih morata nerazdelno plačati obsojenca, vsakemu naložilo plačilo sodne takse ter obsojenki M. Š. še plačilo krivdno povzročenih stroškov. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo sodne takse, vsakemu v znesku 108,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: – zagovornik obsojenke M. Š. iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na navedeno obsojenko, spremeni tako, da obsojenko oprosti vseh obtožb, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje, in - zagovornik obsojenca V. J. iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „razveljavi“ in obsojenca oprosti očitka po obtožnem predlogu ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi in predlagala njuno zavrnitev. Glede očitkov obsojenkinega zagovornika o nedopustni spremembi obtožbe in kršitvi prepovedi reformatio in peius se je sklicevala na 5. in 6. točko drugostopenjske sodbe, da je bila sprememba le v opisani dinamiki dogajanja, ni se nanašala na pravno presojo dejanja ali kazensko sankcijo in da je bila modifikacija posledica razlogov, zaradi katerih je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje. Zatrjevanja obeh zagovornikov o kršitvi kazenskega zakona zaradi silobrana obsojencev, glede katerih se je pritožbeno sodišče izreklo v točkah 8. (za obsojenko) in 16. (za obsojenca), je opredelila kot nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot neutemeljene je nazadnje ocenila očitke obsojenčevega zagovornika o kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, saj ima v tej zvezi drugostopenjska sodba sprejemljive in argumentirane razloge v točkah 18. do 21. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenca in njuna zagovornika. Obsojenkin zagovornik je v celoti vztrajal pri podani zahtevi, ponovil trditve o nedopustni spremembi obtožbe, kršitvi kazenskega zakona zaradi obsojenkinega silobrana in poudaril, da se vrhovna državna tožilka ni opredelila do ključnega ugovora obrambe, da je bila obsojenka dvakrat obsojena in da je sankcijo že prestala. Ostali udeleženci se o odgovoru niso izjavili.

B.

K zahtevi zagovornika obsojenke M. Š.

5. Prvi vložnikov očitek je, da je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju v ponovljenem sojenju spremenilo obtožni predlog na način, ki ni v skladu z določbo 344. člena ZKP in prepovedjo reformatio in peius (358. člen ZKP v zvezi s 397. členom ZKP). Navaja, da se obsojenki po spremembi obtožbe očita, da je bila ona tista, ki je prva udarila soobsojenega V. J., s čimer so se spremenile ključne okoliščine zatrjevanega dogodka. Zagovornik je prepričan, da za takšno spremembo v izvedenih dokazih ni bilo nobene podlage. Sprememba je obsojenki v škodo in ji onemogoča učinkovito obrambo, saj se ne more več učinkovito sklicevati na silobran, po drugi strani pa lahko sedaj ta način obrambe uveljavlja soobsojenec. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da ni odločalo o dopustnosti spremembe obtožnega predloga, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Prav tako graja, da v prvostopenjski sodbi niso navedeni razlogi, zakaj je sprememba dopustna, zaradi česar so podane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišču druge stopnje očita istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v sodbi ni navedlo (dovolj argumentiranih) razlogov glede zatrjevane kršitve prepovedi reformatio in peius.

6. Navedeni očitki niso utemeljeni. V sodni praksi je uveljavljeno poenoteno stališče, da za spremembo obtožbe po prvem odstavku 344. člena ZKP zadostuje že subjektivna ocena tožilca o tem, da je treba glede na izvedene dokaze ustrezno prilagoditi dejansko stanje, opisano v tenorju obtožbe.1 Tožilec lahko spremeni obtožni akt neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, bistveno pa je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.2 Za tak primer gre po presoji Vrhovnega sodišča tudi v obravnavani zadevi, ko je državna tožilka po dveh opravljenih narokih za glavno obravnavo spremenila obtožni predlog na način, da je v opisu med drugim določno opredelila dinamiko dogajanja med obsojencema (tedaj obdolžencema), s čimer sta bila obsojenca seznanjena in sta izjavila, da sta obtožbo razumela, njuna zagovornika pa glede spremembe obtožbe nista podala nobenih pripomb.

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sprememba obtožnega akta odraža razloge, zaradi katerih je bila zadeva vrnjena v ponovljeno sojenje, ko je bilo treba natančno razjasniti časovno dimenzijo konflikta med obsojencema, vendar to ne pomeni, da je državna tožilka v opis dodala nekaj, kar bi bilo obsojenki v škodo. Te razloge kot razumne sprejema tudi Vrhovno sodišče, saj se je obsojenki že v prvotnem sojenju očitalo, da je obsojenca udarila po zapestju leve roke in ga poškodovala, zaradi česar je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obsojenki očitano izvršitveno ravnanje je tudi v novem sojenju ostalo v bistvenem nespremenjeno, zato se zagovornik brez uspeha sklicuje na sodbo I Ips 91/2005 z dne 9. 3. 2006, kjer je šlo za dodajanje novih dejanj k nadaljevanemu oziroma kolektivnemu kaznivemu dejanju, ki jih razveljavljena sodba ni obsegala. V konkretni zadevi sprememba obtožnega predloga v novem sojenju ni v ničemer vplivala na obsojenkin položaj, niti ji ni onemogočila učinkovite obrambe, saj je imela v postopku vse možnosti, da dokazuje svojo obrambno tezo glede poteka obravnavanega dogodka, se pri tem sklicuje na silobran in torej dokazuje, da ji v obtožnem predlogu zatrjevano kaznivo dejanje ni dokazano. Vložnikovo uveljavljanje kršitve prepovedi reformatio in peius in kršitve pravice do obrambe glede na navedeno ni utemeljeno, zavrniti pa je treba tudi očitke o pomanjkljivih razlogih sodbe sodišča druge stopnje (v zvezi s katerimi zahteva prvenstveno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav bi šlo lahko kvečjemu za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP), saj ima drugostopenjska sodba v 6. točki zadostne razloge o istovrstnih pritožbenih navedbah obrambe.

8. Vrhovno sodišče je glede odločanja sodišč o spremembi obtožbe že v sodbi I Ips 57/2010 z dne 13. 5. 2010 zavzelo stališče, da veljavna procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe. S tem, ko sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, namreč presodi tudi, da je bila sprememba dopustna. V konkretni zadevi obsojenka in njen zagovornik nista imela pripomb na spremembo obtožnega akta, zato zahteva sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev obsojenkinih ustavnih pravic, ker ni posebej odločalo o dopustnosti spremembe obtožbe in v sodbi v tej zvezi navedlo razlogov.

9. Zagovornik zatrjuje kršitev 17. člena ZKP in drugega odstavka 355. člena ZKP z navajanjem, da je sodišče prve stopnje selektivno presojalo soobsojenčev zagovor in izpovedbo priče F. J. ter se oprlo le na tiste njune navedbe, ki obsojenko obremenjujejo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje povsem verjelo opisu dogodka, kot ga je podal neposredna priča J. O. (7. točka prvostopenjske sodbe), bi moralo po njegovem mnenju sprejeti drugačen dokazni zaključek in ugotoviti, da obsojenka ni udarila soobsojenca.

10. Vrhovno sodišče teh navedb ne sprejema, saj je sodišče prve stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe pri dokazni presoji upoštevalo vse metodološke napotke, ki po določbah procesnega zakona usmerjajo načelo proste presoje dokazov, in dejstvene zaključke sprejelo na podlagi tehtanja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tako je v 8. točki sodbe z jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj in na podlagi katerih dokazov je presodilo, da je obsojenka s plastično cevjo udarila obsojenca J., čeprav je priča J. O. trdil, da česarkoli drugega, kot njenega sukanja oziroma mahanja s palico3 ni videl. Pri tem se ni oprlo le na soobsojenčev zagovor in izpovedbo njegovega brata, ampak tudi na medicinsko dokumentacijo in mnenje sodnega izvedenca, zato zagovornikovih izvajanj, ki skušajo sprejeto dokazno oceno izpodbiti, ni mogoče razumeti drugače kot nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ker nižji sodišči kljub dejstvu, da ravnanje obsojenke izpolnjuje vse znake silobrana, nista uporabili določbe 22. člena KZ-1 in je oprostili obtožbe. Poudarja, da gre za pravno in ne dejansko vprašanje, sodišču druge stopnje pa očita, da v sodbi o tem ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Kršitev kazenskega zakona, ki jo z zahtevo uveljavlja vložnik, je podana, če je kazenski zakon prekršen glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Takšno kršitev je mogoče ugotoviti le, če so bila odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena, pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila po presoji sodišča prve stopnje, ki ji je argumentirano pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, obsojenka tista, ki je prva, ne da bi bila kakorkoli izzvana, soobsojenca J. udarila s plastično cevjo po roki. Ob takšnih dejstvenih ugotovitvah pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vezano, je vložnikovo zavzemanje za uporabo instituta silobrana iz 22. člena KZ-1 neutemeljeno, kar pomeni, da tudi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Sodišče druge stopnje se je v dejanskem in pravnem pogledu do pritožbenih navedb opredelilo, zato so tudi vložnikovi očitki v smeri pomanjkljive obrazložitve drugostopenjske sodbe neutemeljeni.

13. Vložnik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona in kršitev določb Ustave RS, ker je bila obsojenki v postopku ponovne razsoje (znova) izrečena pogojna obsodba. V zahtevi utemeljuje, da je bila obsojenki že v prvotnem sojenju izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, ki se je iztekla pred razveljavitvijo pravnomočne sodbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Po njegovih navedbah bi moralo sodišče prve stopnje to okoliščino v ponovljenem sojenju upoštevati in v izreku sodbe odločiti, da je obsojenka izrečeno „kazen“ že prestala, ali pa vsaj izreči, da se določena kazen ne izvrši, ker je že izvršena oziroma prestana. Ker tega ni storilo in je obsojenki ponovno izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, je podana kršitev kazenskega zakona in kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave RS). Po vložnikovem mnenju je treba vpis v kazensko evidenco v primeru izreka pogojne obsodbe enačiti s prestajanjem nepogojne zaporne kazni, saj je obsojenka po prvi pravnomočni sodbi veljala za obsojeno in trpela različne pravne posledice (nezmožnost zaposlitve v javni upravi in nekaterih zasebnih delodajalcih, nezmožnost ustanovitve in registracije gospodarskih subjektov ter zaposlitve na vodstvenih položajih v gospodarskih družbah). Zagovornik se zavzema za izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP, ker je obsojenka „kazen že prestala“ in glede na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, nizko stopnjo obsojenkine krivde in posledice, ki bi jih povzročila nova obsodba.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba v konkretni kazenski zadevi izdana v postopku nove razsoje, ki je sledil razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahtev za varstvo zakonitosti. Ta postopek po stališču, ki ga sprejema sodna praksa, ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, ampak preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato vložnikovo sklicevanje na kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) ne more biti uspešno.4

15. Zahteva odpira tudi vprašanje, ali je treba pogojno obsodbo, ki je bila obsojenki izrečena s pravnomočno, vendar kasneje razveljavljeno sodbo, upoštevati pri izreku pogojne obsodbe v novem sojenju. Po stališču Vrhovnega sodišča je odgovor nikalen, saj veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena. Določba 56. člena KZ-1 govori le o vštevanju pripora in prejšnje kazni (oziroma o sankciji, ki jo je obsojenec prestal ali plačal za prekršek oziroma kršitev vojaške discipline), ne pa o pogojni obsodbi, ki bi bila obsojencu izrečena v isti kazenski zadevi. Vložnikovo naziranje, da je treba vpis v kazensko evidenco v primeru izreka pogojne obsodbe enačiti s prestajanjem zaporne kazni, je neprepričljivo, saj teža posega v obsojenčeve pravice pri prostostni kazni ni primerljiva s pravnimi posledicam, ki jih povzroči kazenska sankcija opominjevalne narave, poleg tega pa takšne interpretacije ne podpira jezikovna razlaga zakona. Določbe veljavnega KZ-1 sodišču prve stopnje ne omogočajo niti odločitve, da se obsojenki izrečena kazenska sankcija ne izvrši, zato vložnik z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona, v zvezi s katero niti sam ne konkretizira, za kršitev katere določbe naj bi šlo, ne more uspeti.

16. Zagovornik sicer meni, da bi morala biti v postopku nove razsoje obsojenki izrečena oprostilna sodba po 4. točki 358. člena ZKP, vendar pri tem ne substancira nobene okoliščine, ki bi narekovala sprejem takšne odločitve. Vsebinsko se opira samo na argument, da je obsojenka „izrečeno kazen že v celoti prestala“, kar pa ne more biti razlog za izrek oprostilne sodbe na tej podlagi.

K zahtevi zagovornika obsojenca V. J.:

17. Vložnik vztraja, da je obsojenec očitano dejanje storil v silobranu, zato sta nižji sodišči z nasprotno odločitvijo kršili kazenski zakon na način iz 2. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Kolikor Vrhovno sodišče temu ne bo pritrdilo, predlaga uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP, saj je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. V zahtevi utemeljuje, da se je obsojenec branil pred napadom soobsojenke do trenutka, ko mu je slednja s sunkom telesa izpulila cev iz rok in padla po tleh. Obsojenec je ves ta čas držal palico in jo skušal soobsojenki iztrgati iz rok, da ga ne bi ponovno udarila, pri čemer drugega načina za obrambo ni imel. Vložnikova osrednja teza je, da je bila obsojenčeva obramba nujno potrebna in da se napadu ni mogel izogniti.

18. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da je obravnavani življenjski dogodek potekal tako, da je obsojenka najprej s plastično cevjo krilila oziroma mahala pred svojo glavo in pri tem obsojenca, ki je skušal instinktivno preprečiti njen udarec (ter v ta namen v bran dvignil levo roko), udarila po zapestju leve roke. Za tem je obsojenec s pestjo desne roke obsojenko udaril v predel levega lica, ob tem pa tudi sam prijel za palico, ki jo je držala v roki, in obsojenko nato vlačil sem ter tja, da je med prerivanjem padla, na tleh ležeči na hrbtu pa ji z nogo stopil na prsni koš. V dani življenjski situaciji sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili obsojenčevo sklicevanje na silobran, saj njegova obramba na obsojenkin napad s tem, ko jo je s pestjo desne roke udaril v predel levega lica, ni bila neizogibno potrebna za odvrnitev napada in zlasti, kot ugotavlja sodišče druge stopnje v 24. točki sodbe, ni bila potrebna v obsegu in teži, kot je bila storjena. Vložnik se v zahtevi osredotoča na okoliščino, da je obsojenec držal za palico in jo skušal obsojenki iztrgati iz rok, pri tem pa ne upošteva, da je bila po ugotovitvah pravnomočne sodbe obsojenčeva neposredna reakcija ta, da je obsojenko s pestjo udaril v predel glave. Takšnega ravnanja po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za nujno potrebno obrambo, kot jo skuša z zahtevo utemeljiti zagovornik, zato kršitev kazenskega zakona (po vsebini gre za zatrjevanje kršitve iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP) ni podana.

19. Zagovornik s pojasnjevanjem, da obsojenec ni s pestjo naklepno udaril soobsojenke, da je ni vlačil sem ter tja in ji ni namerno stopil na prsni koš, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za zatrjevanje, da je bil obsojenec napaden z železno palico, da so obsojenki vse poškodbe nastale med tem, ko se je sama metala po tleh, in da je bil napad nanj skrbno načrtovan ter se mu ni mogel izogniti. Zahteva se zavzema tudi za uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP, na kar Vrhovno sodišče ni dolžno posebej odgovarjati.5

20. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev odločb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker obsojencu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov, ki bi potrdili, da je ravnal v silobranu. Gre za dokazne predloge za ogled kraja dejanja; pridobitev izpisa iz dnevnika dogodkov OKC PU Maribor; zaslišanje prič S. T. (policista) in S. J. (obsojenčeve žene) ter vpogled v vse listine spisa Okrajnega sodišča na Ptuju I Kr 5382/2014. 21. Po ustaljeni sodni praksi6 velja, da mora obramba pri predlaganju razbremenilnih dokazov zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da predlagani dokaz obstaja in da predstavlja vir relevantnih dejstev v povezavi z določenim dogodkom. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno oziroma nedosegljivo.

22. Vrhovno sodišče na podlagi razlogov, ki sta jih za zavrnitev dokaznih predlogov v pravnomočni sodbi navedli sodišči prve in druge stopnje, očitkov o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe ne sprejema. Povsem razumna je obrazložitev pravnomočne sodbe, da ogled kraja dejanja za razjasnitev dejanskega stanja v konkretni zadevi ni bil potreben, saj so bile relevantne okoliščine ustrezno ugotovljene z zaslišanjem obeh obsojencev in prič ter so razvidne iz fotografij v spisu, zato nasprotno vložnikovo zatrjevanje v zahtevi ne more biti uspešno. V zvezi z dokaznim predlogom za pridobitev izpisa iz dnevnika dogodkov OKC PU Maribor zagovornik nižjima sodiščema očita nepoznavanje delovanja DDOKC, pri čemer utemeljuje, da bi obsojenec s pisnim izpiskom lahko dokazoval, da je že v prijavi policiji povedal, da je bil napaden s kovinsko palico. Sodišče druge stopnje je v tej zvezi obrazložilo, da je že iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 14. 4. 2013, sestavljenega ob 14.20 uri, razvidno, da je obsojenec policistu takoj po dogodku opisal, da je bil napaden in da ga je obsojenka napadla s kovinsko palico, kar pomeni, da je dejstvo, ki ga je želel dokazovati obsojenec (torej kaj je povedal policistom neposredno po dogodku), razvidno že iz drugih podatkov v spisu in pridobitev izpiska iz DDOKC za ta namen ni bila potrebna. Predlagani priči S. T. in S. J. nista bili neposredni priči obravnavanemu dogodku, zato sta nižji sodišči z razumnimi razlogi obrazložili, da njuni izpovedbi ne bi predstavljali vira relevantnih informacij glede obravnavanega dogodka, o slabih medsosedskih odnosih pa sta izpovedala že oba obsojenca in druge priče. Nazadnje je obramba predlagala vpogled v vse listine spisa Okrajnega sodišča na Ptuju I Kr 5382/2014, vendar pri tem ni konkretizirala in določno navedla, katere listine naj se vpogleda, v čem so odstopanja med uradnimi zaznamki in izpovedbami prič v obravnavani zadevi ter neverodostojnost katerih prič se bo s tem dokazovala. Takšnega dokaznega predloga ni mogoče šteti za dovolj substanciranega, kar je sodišče druge stopnje z razumnimi razlogi obrazložilo v 21. točki sodbe.

23. Vložnik se v zadnjem delu zahteve opira na navedbe soobsojenkinega zagovornika o tem, da sta obsojenca izrečeno pogojno obsodbo po prvotni sodbi že prestala, kar naj Vrhovno sodišče glede na določbo 424. člena ZKP (privilegij pridruženja) upošteva tudi za obsojenca. Trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje o ponovnem izreku pogojne obsodbe napačna in v nasprotju z določbami kazenskega zakona. Vrhovno sodišče se v tem delu sklicuje na vse razloge, ki so bili v tej zvezi navedeni že pri zahtevi soobsojenkinega zagovornika, saj zatrjevane kršitve niso podane.

C.

24. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da sta vložnika deloma uveljavljala tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

25. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevama nista uspela, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 150,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem njunega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 17553/2013-49 z dne 3. 9. 2015, I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 in druge. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 in I Ips 312/2004 z dne 23. 2. 2006. 3 Nižji sodišči v obrazložitvi sodbe za poimenovanje predmeta enačita izraza plastična cev in palica, pri čemer vsebinska razlika med obema pojmoma za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ni odločilna. 4 Prim. stališča v načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.6. 1999 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6676/2010 z dne 28. 5. 2020. Tudi na evropski regionalni ravni EKČP v drugem odstavku 4. člena Protokola št. 7, ki ureja prepoved ponovnega sojenja ali kaznovanja za isto kaznivo dejanje, določa izjemo od splošnega pravila za primere, ko je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja. Enako stališče sprejema praksa ESČP (prim. sodba v zadevi Mihalache proti Romuniji (prit. št. 54012/10) z dne 8. 7. 2019, tč. 127-133). 5 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 33991/2014-59 z dne 22. 10. 2015. 6 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 oziroma odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5.6. 2008, I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 28224/2013 z dne 11. 1. 2018 in druge.