Jedro

Vodenje in organizacija poslovanja v gospodarski družbi je v pristojnosti direktorja. V okviru tega ima direktor oziroma novo vodstvo pravico vzpostaviti ustrezno organizacijo podjetja in temu ustrezno opredeliti posamezna delovna mesta ter poskrbeti, da (posebej vodilna oziroma vodstvena) delovna mesta na zakonit način zasedejo delavci, ki po presoji vodstva zagotavljajo uspešno delovanje in vodenje podjetja. Pri tem je sodišče ugotovilo, da ob kadrovskih rešitvah v zvezi s tem pripadnost prejšnji vodstveni ekipi sama po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga oziroma okoliščine iz 6. člena in 9. alineje 89. člena ZDR, zaradi katere bi lahko bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta v okviru takšnih organizacijskih sprememb nezakonita.

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se delavec in delodajalec lahko dogovorita tako za izplačilo višje odpravnine, kot tudi za izplačilo odpravnine ne glede na to, ali je delavcu ponujena druga ustrezna zaposlitev in delavec tako ponudbo sprejme.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter sodbi sodišč druge in prve stopnje glede stroškov postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodja oddelka obratovanja, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 2. 2013, ni bilo utemeljenega poslovnega razloga. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku od 5. 3. 2013 dalje iz naslova razlike plače med plačo na delovnem mestu vodja oddelka obratovanja in plačo na delovnem mestu inženir investicijskega projekta, za katero je tožnik sprejel ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, plačevati mesečno 6.007,19 EUR bruto, po obračunu in odvodu davkov in prispevkov od že zapadlih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.575,84 EUR stroškov postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.000,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja je zavrnilo. Glede na ugoditev primarnim zahtevkom iz naslova nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi o podrednem zahtevku za plačilo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dogovorjene odpravnine ni odločalo. Ne glede na ugotovitev, da je bilo tožnikovo delovno mesto vodja oddelka obratovanja z novim aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki veljavno ukinjeno, je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma, da ni bil podan utemeljen poslovni razlog, ker je tožena stranka (novo vodstvo) že pred tem sprejela odločitev, da s tožnikom, kot vodilnim delavcem, ne bo sodelovala.

2. Sodišče druge stopnje je po izvedeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožene stranke ugodilo in v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in stroškov postopka v celoti zavrnilo, hkrati pa je zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek za plačilo pogodbeno dogovorjene odpravnine. Ob ugotovitvah, da je bilo tožnikovo delovno mesto vodja oddelka obratovanja z novim aktom o sistemizaciji delovnih mest ukinjeno in da ni šlo za zgolj navidezno organizacijsko spremembo, saj je novo sistemizirano delovno mesto vodje sektorja obratovanja na novo vključevalo tudi dejavnosti laboratorijev in je bilo v organizacijski strukturi opredeljeno v za stopnjo višjem rangu, zanj pa so bile predvidene tudi dodatne zahteve, je presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila ob tem tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, ki jo je tožnik tudi sprejel, je presodilo, da sporna odpoved ni bila nezakonita. Pri tem je dejstvo, da novo vodstvo tožene stranke tožnika ni ocenilo za primernega sodelavca v novi vodstveni ekipi, v tej zvezi štelo za pravno nepomembno. V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za primer odpovedi le-te iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti res dogovorila plačilo odpravnine v višini šestih zadnjih tožnikovih plač in da višja dogovorjena odpravnina od zakonsko določene za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita. Ker pa je tožnik sprejel novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, do odpravnine ni bil upravičen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje iz prvega odstavka ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z očitki, da izpodbijana sodba nima utemeljenih razlogov, da so njeni razlogi nejasni in da gre za nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokazov in dejstev o dejanskih razlogih sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (diskriminacija zaradi pripadnosti nekdanji vodstveni ekipi in zatrjevana nesposobnost). Vztraja, da je šlo glede na nasprotujoče si izpovedbe priče A. A. pri ukinitvi njegovega delovnega mesta le za navidezno organizacijsko spremembo, da je izpolnjeval tudi pogoje za novo sistemizirano delovno mesto na istem področju in da je šlo na sploh za zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z drugače ugotovljenim dejanskim stanjem je sodišče druge stopnje neutemeljeno poseglo v ustavno zavarovano pravico tožnika do sodnega varstva in pravnega sredstva. Zmotno uporabo materialnega prava sodišču očita tudi v zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka za plačilo pogodbeno dogovorjene odpravnine. Ob pravilu, da v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec lahko dogovorita ugodnejše pravice in obveznosti, kot to določa zakon, v tem primeru v pogodbi o zaposlitvi pravica do odpravnine ni bila omejena z morebitno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve oziroma s tem, da v primeru sprejema nove pogodbe za ustrezno zaposlitev tožnik ne bi bil upravičen do pogodbeno dogovorjene odpravnine. Za primer, da je sodišče štelo, da je odpoved zakonita, je bil tožnik na podlagi 17. člena odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki določa plačilo odpravnine ugodneje od zakona, nedvomno upravičen do izplačila le-te.

4. V odgovoru tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da dogovor o plačilu odpravnine v pogodbi o zaposlitvi tožniku ne daje pravice do odpravnine za primer sprejema druge ustrezne zaposlitve.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je izdalo izpodbijano sodbo po izvedbi pritožbene obravnave, na kateri je zaslišalo tožnika in ključno pričo zaradi določnejše ugotovitve nekaterih odločilnih dejstev. Podlago za takšno ravnanje je imelo v določbah 347. in 348. člena ZPP. Glede na to so bili izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smislu določb 358. člena ZPP in zato tožnik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe.

8. Izpodbijana sodba ima jasne razloge, med njimi ni nasprotij in ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti. Glede bistvenih okoliščin za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi med ugotovitvami sodišča druge in prve stopnje niti ni bistvenih razlik. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do veljavne ukinitve delovnega mesta iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, le da je svojo presojo glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno gradilo na drugih razlogih.

9. Ob ugotovitvah, da je bilo tožnikovo delovno mesto vodja oddelka obratovanja s sprejemom novega akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno in da ob opredelitvi novega delovnega mesta vodja sektorja obratovanja tako glede na vsebino le-tega in drugačen položaj v organizacijski strukturi pri toženi stranki ni šlo le za navidezno organizacijsko spremembo, je sodišče na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) utemeljeno ugotovilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. S takšno organizacijsko spremembo so dejansko prenehale potrebe po delu na delovnem mestu iz dotedanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Senat sodišča druge stopnje je pri tem utemeljeno izhajal iz podobne razlage določb ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot pri sojenju v zadevi Pdp 278/2014, tako da mu revizija v tej zvezi neutemeljeno očita pristranskost. 10. Revizijsko sodišče je že v sodbi in sklepu VIII Ips 173/2014 z dne 3. marca 2015 v podobnem sporu delavca pri toženi stranki ugotovilo, da je vodenje in organizacija poslovanja v gospodarski družbi v pristojnosti direktorja. V okviru tega ima direktor oziroma novo vodstvo pravico vzpostaviti ustrezno organizacijo podjetja in temu ustrezno opredeliti posamezna delovna mesta ter poskrbeti, da (posebej vodilna oziroma vodstvena) delovna mesta na zakonit način zasedejo delavci, ki po presoji vodstva zagotavljajo uspešno delovanje in vodenje podjetja. Pri tem je sodišče ugotovilo, da ob kadrovskih rešitvah v zvezi s tem pripadnost prejšnji vodstveni ekipi sama po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga oziroma okoliščine iz 6. člena in 9. alineje 89. člena ZDR, zaradi katere bi lahko bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta v okviru takšnih organizacijskih sprememb nezakonita.

11. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku ob sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 90. člena ZDR ponujena nova pogodba za ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnik sprejel, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tudi to dokazuje, da ni šlo za prepovedano diskriminacijo in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta zakonito odpovedana.

12. Tožnik je svoj podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 47.218,68 EUR gradil na določbi njegove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka obratovanja, v kateri sta se stranki v 17. členu dogovorili, da mu v primeru redne odpovedi te pogodbe iz poslovnih razlogov in razloga nesposobnosti pripada odpravnina v višini šest bruto plač, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

13. Že iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče šteje, da se za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavec in delodajalec v pogodbi lahko dogovorita za ugodnejšo oziroma višjo odpravnino, kot bi delavcu sicer šla na podlagi določb 109. člena ZDR. Pri tem pa je sodišče najmanj preuranjeno presodilo, da tak dogovor ne velja, ker je bila tožniku hkrati ponujena nova pogodba za drugo ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnik sprejel, ker na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR v takem primeru delavec nima pravice do odpravnine. Navedena določba ZDR ni prisilnega značaja v tem smislu, da se za primer, da sprejme ponudbo druge ustrezne zaposlitve, delavec z delodajalcem ne bi smel dogovoriti za plačilo odpravnine v zvezi z odpovedjo dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Torej se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavec in delodajalec lahko dogovorita tako za izplačilo višje odpravnine, kot tudi za izplačilo odpravnine ne glede na to, ali je delavcu ponujena druga ustrezna zaposlitev in delavec tako ponudbo sprejme.

14. Ob ugotovitvi, da določba tretjega odstavka 90. člena ZDR, da delavec v primeru ponudbe in sprejema druge ustrezne zaposlitve nima pravice do odpravnine ni prisilnega značaja v tem smislu, da se za ta primer delavec in delodajalec ne bi smela dogovoriti za plačilo odpravnine, v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, kaj je bilo v tretjem odstavku 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 5. oziroma 20. 7. 2012 dejansko dogovorjeno, torej ali je bila dogovorjena odpravnina za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne glede na to, ali ostane tožnik brez zaposlitve, ali pa ob tem sprejme ponudbo za drugo, formalno ustrezno zaposlitev.

15. Ker doslej sodišče prve stopnje, glede na svojo odločitev o primarnem zahtevku, o podrednem zahtevku za plačilo odpravnine in o podlagi za to plačilo še sploh ni odločalo, sodišče druge stopnje pa je podredni zahtevek preuranjeno zavrnilo, ne da bi se opredelilo do dejanske vsebine tretjega odstavka 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je v tem delu revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku in stroških postopka razveljavilo, razveljavilo pa tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči tudi o tem delu zahtevka (člen 380/2 ZPP). Glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pa je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.