Jedro

Pri toženi stranki je z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest prišlo do spremembe organizacije dela, tako da je bilo oblikovano novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, hkrati pa v tej novi sistemizaciji ni bilo več delovnega mesta vodje oddelka obratovanja, ki ga je zasedal tožnik. Tožena stranka je zato dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka obratovanja. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Prav tako je dokazala, da je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II in IV izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožnikov zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 2. 2013 tožniku, ni bilo utemeljenega odpovednega razloga.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 5. 3. 2013 do 20. 1. 2014 izplačati mesečne razlike med bruto plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 5. 3. 2013 in bruto plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v mesečnem bruto znesku 6.007,19 EUR, od navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa plačati neto znesek v 15 dneh brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je od 21. 1. 2014 dalje dolžna tožeči stranki izplačevati mesečne bruto razlike v plači v višini 6.007,19 EUR, od mesečnih bruto razlik v plači obračunavati in plačati predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa plačevati neto zneske do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi“ se zavrne.

Zavrne se podredni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku v roku 15 dni na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v skladu s 17. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2011, izplača odpravnino v višini 6 bruto plač, kar skupaj znaša 47.218,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 16. 3. 2013 do plačila.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 486,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 2. 2013 ni bilo utemeljenega odpovednega razloga (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 5. 3. 2013 do 20. 1. 2014 izplača mesečne razlike med bruto plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 5. 3. 2013 in bruto plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v mesečnem bruto znesku 6.007,19 EUR, od navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračuna in plača predpisane davke in prispevke, tožniku pa plača neto znesek v 15 dneh brez obresti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 21. 1. 2014 dalje izplačevati mesečne bruto razlike v plači v višini 6.007,19 EUR, od mesečnih bruto razlik v plači obračunavati in plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačevati neto znesek od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku na njen TRR izplača odškodnino zaradi trpinčenja v skupnem znesku 4.000,00 EUR in sicer odškodnino za duševne bolečine v višini 3.500,00 EUR in odškodnino za strah v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 2.575,84 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, II in IV izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo delovno mesto vodje oddelka obratovanja ukinjeno in da več ne obstaja, da je bila ta ukinitev izvedena zakonito in po predpisanem postopku, da je tožena stranka imela pravno podlago za ukinitev tega delovnega mesta in da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi v skladu z zakonom, kljub temu pa je v izreku odločilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali utemeljeni razlogi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker naj bi tožena stranka že pred spremembo aktov o sistemizaciji sprejelo odločitev, da s tožnikom kot vodilnim delavcem ne bo sodelovala, čeprav za to ni bilo trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku tudi za čas od 21. 1. 2014 dalje izplačuje mesečno bruto razlike v plači v višini 6.007,19 EUR, kar pomeni, da bi tožnik bil upravičen do te razlike za ves čas zaposlitve pri toženi stranki, ne glede na višino plače in delovno mesto, ki ga bo opravljal. Tožniku se bo plača po 21. 4. 2014 lahko povišala, na podlagi izpodbijane sodbe pa bi bil vseeno upravičen do razlike v plače v višini 6.007,19 EUR bruto. V tem delu bi se tožnikov zahtevek lahko glasil zgolj na razliko med prejeto plačo in pripadajočo plačo. V tem delu je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo znesek, ki ga tožnik niti ni zahteval. Odločitev je v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo modificirani tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil z vlogo z dne 25. 9. 2013, čeprav je tožena stranka vztrajala, da je tožnik tožbo spremenil po izteku 30 dnevnega roka, ki ga za vložitev tožbe določa zakon. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v četrtem odstavku 41. člena sicer res določa, da delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, vendar je sodišče pri tem še vedno dolžno upoštevati materialni rok, ki ga za vložitev in s tem za spremembo tožbe zahteva Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ta, da se je tožena stranka odločila, da s tožnikom, kot vodilnim delavcem ne bo nadaljevala dela in da je dejansko šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Za takšno ugotovitev sodišča prve stopnje ne obstaja noben materialni dokaz in tega niso potrdile niti zaslišane priče. Odpoved je bila tožniku podana, ker je bilo ukinjeno delovno mesto vodje oddelka obratovanja in je bilo sistemizirano novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, kateremu je bilo priključeno tudi obratovanje laboratorija, kar dejansko pomeni, da so se v okviru novega delovnega mesta povečale odgovornosti in obseg dela, kar med strankama tudi ni sporno. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni primeren za opravljanje tega novega delovnega mesta in ga nanj tudi ni razporedila, ampak mu je ponudila drugo delovno mesto inženirja investicijskega projekta, ki ga je tožnik tudi sprejel. V pristojnosti delodajalca je, da oceni, ali je delavec sposoben opravljati delo na novem delovnem mestu in takšna ocena ne predstavlja razloga nesposobnosti, kot to razume sodišče prve stopnje. Izpoved priče A.A. o tem, da tožnik že na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal najboljših rezultatov in da je zato ocenil, da jih ne bo mogel dosegati tudi na novem delovnem mestu, se nanaša na to, zakaj tožnik v okviru nove sistemizacije ni bil razporejen na vodilno delovno mesto in ne na to, zakaj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Priča A.A. je tudi izpovedal, da je nov način dela in organiziranosti delovnega procesa uvedel že z dnem nastopa funkcije direktorja družbe in o tem seznanil tudi zaposlene. Iz tega razloga so bila tožniku tudi odvzeta določena pooblastila, kar pa še ne pomeni, da dela na svojem delovnem mestu ni mogel ali smel opravljati. Formalno pa je bila sistemizacija delovnih mest, zaradi postopka posvetovanja z delavci, izvedena mesec dni kasneje, kar pa ni nič neobičajnega. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožnikovega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo in na njen dopolnilno zaslišalo tožnika in pričo A.A. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge A1 do A108 in B1 do B8. 7. Pritožba sicer utemeljeno graja nelogičnost argumentacije sodišča prve stopnje, ki najprej ugotavlja, da je bilo ukinjeno delovno mesto vodje oddelka obratovanja, ki ga je zasedal tožnik, da je tožena stranka imela pravno podlago za takšno ukinitev in da je tožniku v skladu z zakonom ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, nato pa kljub temu zaključi, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali utemeljeni razlogi. Takšna argumentacija je v resnici nelogična in protislovna, vendar pa zaradi tega še ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da jih sploh ni možno preizkusiti, zlasti pa če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer napačna in bi na podlagi izvedenih dokazov sodišče moralo ugotoviti zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, vendar pa to ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje izven trditvene podlage tožnika odločilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, ker se je tožena stranka že pred spremembo akta o sistemizaciji odločila, da s tožnikom kot vodilnim delavcem ne bo sodelovala. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje v resnici ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, zaradi tega ne bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oz. 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno bi lahko predstavljalo kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP.

9. Ali si je tožena stranka že pred sprejemom nove sistemizacije odločila, da s tožnikom kot vodilnim delavcem ne bo več sodelovala, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, kakor bo to razloženo v nadaljevanju. Navedeno pomeni, da eventualna prekoračitev trditvene podlage ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. To pa je pogoj za obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa je tožnik že pred prvim narokom navajal dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo navedeni zaključek. Tožnik je že v tožbi in v vlogah, ki jih je sodišče prve stopnje prejelo do prvega naroka, zatrjeval, da je bila nova sistemizacija (ki je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik) posledica maščevanja novega vodstva prejšnji vodstveni ekipi, da je kasnejši direktor A.A. že 28. 9. 2013 po telefonu pravnici B.B. rekel, da bosta s tožnikom morala tako hitro leteti (iz firme), da še svinčnika ne bosta imela časa vzeti s sabo, da so mu bila že takoj po prihodu nove vodstvene ekipe odvzeta vsa pooblastila in podobno. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožnika in sodbe ni oprlo na navedbe, ki bi jih tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, kakršnega je tožnik postavil s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2013. Najprej je potrebno ugotoviti, da se tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik v vlogi z dne 25. 9. 2013 označil kot primarnega, sploh ne razlikuje od zahtevka iz tožbe. Razlika med zahtevkom po tožbi in zahtevkom iz navedene pripravljalne vloge je zgolj v tem, da je tožnik v vlogi z dne 25. 9. 2013 dodal še podredni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 47.218,48 EUR, o katerem pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati, saj je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Sicer pa je tožnik preostali del podrednega zahtevka nomotehnično povsem zgrešeno oblikoval tako, da je v njem še enkrat ponovil zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ki sta bila že vsebovana v primarnem zahtevku. Navedeno pomeni, da je povsem zgrešena pritožbena navedba tožene stranke o neutemeljenem upoštevanju spremenjenega tožbenega zahtevka. Sicer pa je pravilno tožnikovo stališče, da je v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) tožbeni zahtevek z vlogo z dne 25. 9. 2013 lahko spremenil brez soglasja tožene stranke. V skladu z navedeno določbo delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre v tej zadevi) lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.

11. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 18. 2. 2013 (priloga B5) prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je bilo oblikovano novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, hkrati pa v tej novi sistemizaciji ni bilo več delovnega mesta vodje oddelka obratovanja, ki ga je poprej zasedal tožnik. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka kot delodajalec pravico spremeniti tako organizacijo dela, kot tudi ukiniti posamezna delovna mesta, na novo sistemizirati delovna mesta in oblikovati opise posameznih del tako, da racionalno organizira delo, kakšna pa so nova delovna mesta, katere naloge naj se opravljajo na njih in kateri delavec bo za določeno delovno mesto sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa je samostojna odločitev tožene stranke.

12. Takšna sprememba organizacije dela (oblikovanje novega delovnega mesta vodje sektorja obratovanja, ukinitev delovnega mesta vodje oddelka obratovanja, ter oblikovanje novega delovnega mesta vodje projektne ekipe), kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s ponudbo nove pogodbe, bi bila lahko nezakonita, če bi šlo le za navidezno spremembo, s katero bi se hotelo prekiniti nek drug nezakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je to tudi zatrjeval, ko je navajal, da je delovno mesto, na katerem je delal pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ostalo nespremenjeno, da se je spremenilo le poimenovanje tega delovnega mesta (iz vodje oddelka obratovanja v vodjo sektorja obratovanja), s tem, da je bil identičnemu opisu dodan še dodatni pogoj - interni izpit za vodjo obratovanja energetskih naprav. V kolikor bi bile te trditve resnične, bi v resnici šlo le za navidezno spremembo organizacije dela.

13. O navidezni spremembi organizacije dela namreč govorimo takrat, ko delodajalec formalno sicer spremeni naziv delovnega mesta, ob tem pa vsebina dela ostane povsem ista, ter se nato takšna navidezna sprememba izrabi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za navidezno spremembo organizacije dela, saj je po novi sistemizaciji vodja sektorja obratovanja bil nadrejen tudi delavcem v laboratoriju, ki po prej veljavni sistemizaciji niso sodili pod vodjo oddelka obratovanja. Razen tega je bil po prej veljavni sistemizaciji vodji oddelka obratovanja neposredno nadrejen vodja tehničnega področja, po novi sistemizaciji pa je vodji sektorja obratovanja neposredno nadrejen direktor, kar pomeni, da je drugačna tudi odgovornost obeh delovnih mest, saj gre za različna nivoja organiziranja. Razlika med obema delovnima mestoma torej ni le v zahtevanem internem izpitu za vodjo obratovanja energetskih naprav, ki se zahteva za delovno mesto vodje sektorja obratovanja. O tem, da je razlika med obema delovnima mestoma v tem, da je vodja sektorja obratovanja odgovoren za celoten sektor, torej tudi za laboratorij, sta prepričljivo izpovedala takratni zakoniti zastopnik tožene stranke C.C. in priča A.A.. Sicer pa je celo tožnik, zaslišan kot stranka, izpovedal, da se je organizacija dela v letu 2013 spremenila tako, da je šel laboratorij pod obratovanje.

14. Prav tako ni šlo zgolj za fiktivno organizacijsko spremembo, ko je tožena stranka oblikovala novo delovno mesto vodje projektne ekipe, ki ga je ponudila tožniku. Tožnik je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto in je dela na tem delovnem mestu tudi dejansko opravljal, kar že samo po sebi dokazuje, da ni šlo le za navidezno spremembo organizacije dela.

15. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zatrjevanju tožnika o navideznosti organizacijskih sprememb, temveč je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, ker je tožena stranka odločitev o nepotrebnosti tožnikovega dela sprejela še preden je bil sprejet nov akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in ker v konkretnem primeru ni bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, temveč je bila odpoved podana, ker tožnik ni imel ustreznih sposobnosti za opravljanje dotedanjega dela, kar pomeni, da je dejansko šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na izpovedbo priče A.A.. Ta je bil pred sodiščem prve stopnje izredno ekstenzivno zaslišan, njegovo izpovedovanje je trajalo več kot eno uro, s tem da se izpoved ni zapisovala sproti, temveč se je snemalo. Priča A.A. je med zaslišanjem sicer res večkrat negativno ocenil rezultate tožnikovega dela, vendar je to bilo predvsem v zvezi s pojasnjevanjem, zakaj so bila tožniku odvzeta pooblastila, zakaj je tožnika zamenjal v odboru za aktivni nadzor in zakaj ob reorganizaciji tožniku ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje sektorja obratovanja. Na prvič postavljeno vprašanje, kaj je bil razlog, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, je priča A.A. odgovoril, da so rekli, da bodo naredili investicijsko skupino, ki bi iskala kaj bi tožena stranka še delala ob proizvodnji elektrike, saj je preveč zaposlenih in je potrebno poiskati še drugo delo ter da ta skupina sedaj (to je v decembru 2013) dela na projektu D.. Res je, da je priča A.A. v nadaljevanju na ponovno vprašanje, zakaj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi odgovorila, da zato, ker na tistem delovnem mestu tožnik ni dosegal svojih uspehov, vendar je čez čas na še tretjič postavljeno isto vprašanje odgovoril, da so mu ponudili drugo pogodbo in je nato razlagal zakaj tožnik ni bil primeren za novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja. Na dopolnilnem zaslišanju na pritožbeni obravnavi je priča A.A. izpovedal, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno in je bilo oblikovano novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, ki je združilo tako vodenje oddelka obratovanja, kar je prej delal tožnik, kot tudi področje laboratorija za vode in laboratorija za goriva in razmaščevanje. Priča je potem, ko ji je bilo predočeno, da je pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana „ker na tistem delovnem mestu ni svojih uspehov dosegal ...“ pojasnil, da je to bilo nekoliko iz konteksta in da se je izpovedba nanašala na tožnikove trditve, da je dosegal ne vem kakšne rezultate, da pa je bistveno, da tožnikovega delovnega mesta ni bilo več.

16. Ne glede na to, da je očitno, da je novi direktor tožene stranke A.A. v resnici ocenjeval, da tožnik na svojem delovnem mestu vodja oddelka obratovanja ni bil uspešen, pa to ne spremeni dejstva, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela, da je ukinila delovno mesto vodje oddelka obratovanja in oblikovala novo delovno mesto vodje sektorja obratovanja, ki se po vsebini pa tudi po nivoju uvrščenosti v organizacijsko strukturo razlikuje od ukinjenega delovnega mesta vodje oddelka obratovanja. Celo v primeru, če je bila ocena, da tožnik na svojem delovnem mestu ne dosega pričakovanih rezultatov, eden od motivov za spremembo organizacije dela, je organizacijsko spremembo (kot razlog za odpoved) potrebno presojati tako, da se ugotovi ali je do nje res prišlo ali pa je samo navidezna. Zgoraj je obrazloženo, da sprememba ni bila zgolj navidezna in da se delovno mesto vodje sektorja obratovanja dejansko razlikuje od delovnega mesta vodje oddelka obratovanja.

17. Tožnik se je zavzemal za to, da bi mu tožena stranka morala ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje sektorja obratovanja. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je to obveznost izpolnila s tem, da je tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje projektne ekipe. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se je za navedeno delovno mesto zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, ki je bilo dogovorjeno po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, to je pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka obratovanja. Iz opisa ukinjenega delovnega mesta vodje oddelka obratovanja je razvidno, da se je zanj zahtevala VII. ali VI./2 stopnja strokovne izobrazbe strojne ali elektro smeri, za ponujeno delovno mesto inženirja investicijskega projekta, pa se je prav tako zahtevala VII. ali VI./2 stopnja strokovne izobrazbe ustrezne smeri.

18. Tožena stranka je s tem, ko je tožniku hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto inženirja investicijskega projekta, kar je ustrezna zaposlitev v smislu določbe 90. člena ZDR, v celoti izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali bi tožena stranka tožniku kot ustrezno zaposlitev lahko ponudila tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje sektorja obratovanja. Pri presoji ali je bila ponujena ustrezna zaposlitev se presoja zgolj to, ali se zanjo zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in ali gre za enak delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca iz kraja bivanja delavca. V tem smislu bi bila ustrezna tudi zaposlitev na delovnem mestu vodje sektorja obratovanja, vendar pa je delodajalcu prepuščeno, da se odloči, katera od ustreznih zaposlitev bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudil delavcu. Pri tem ni pomembno, katero zaposlitev delavec sam ocenjuje kot bolj primerno, prav tako tudi ne, kakšna je razlika med plačo na prejšnjem delovnem mestu in plačo na ponujenem delovnem mestu.

19. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpliva okoliščina, da je direktor A.A. tožniku že 21. 1. 2013 odvzel vsa pooblastila in jih prenesel na E.E.. Prav tako na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, da je bil tožnik odpoklican iz odbora za aktivni nadzor. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo izpovedbi tožnika o tem, kaj mu je pravnica B.B. povedala o vsebini telefonskega pogovora s A.A. v septembru 2012. Vsebina tega pogovora sicer lahko kaže na to, da je A.A. tožnika štel za soodgovornega zato, da je bil sam (A.A.) odpuščen, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na pritožbeni obravnavi o tem, da je bila ta izjava sicer neprimerna, da pa je bil takrat brez zdravstvenega zavarovanja, brezposelna je bila tudi žena, tožena stranka pa ga ni obvestila o tem, da je bilo na pritožbenem sodišču zavrnjeno njegovo pravno sredstvo. Vendar pa takšna neprimerna izjava priče ne spremeni dejstva, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do spremembe organizacije dela, da ta sprememba ni bila navidezna in da je zaradi nje prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

20. Izpodbijana sodba temelji tudi na ugotovitvi, da je bila odločitev o nepotrebnosti tožnikovega dela sprejeta še preden je bil sprejet nov akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Od nastopa novega direktorja A.A. do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je minil le mesec dni. Nič protipravnega ni, če novi direktor družbe še pred formalno spremembo aktov o organizaciji razmišlja o oblikovanju najožje vodstvene ekipe in se o tem posvetuje. Nenazadnje je organizacija poslovanja v pristojnosti direktorja, v okvir njegove pristojnosti pa sodi tudi ocena, kako oblikovati vodstveno ekipo, da bo poslovanje uspešno. Razumljivo je, da direktor o drugačnem organiziranju dela ne more razmišljati šele potem, ko je nova sistemizacija že sprejeta, temveč oba procesa potekata vzporedno. Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka obratovanja. Dokazala je, da organizacijski razlog ni bil le navidezen in da ni šlo za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Prav tako je dokazala, da je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe zakonita, zato je na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Tako je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 2. 2013 ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 5. 3. 2013 do 20. 1. 2014 izplača mesečne razlike med bruto plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi, veljavni do 5. 3. 2013 in bruto plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2013 v mesečnem bruto znesku 6.007,19 EUR, da mu od navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračuna in plača predpisane davke in prispevke, tožniku pa plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu za čas od 21. 1. 2014 obračuna mesečne bruto razlike v plači v višini 6.007,19 EUR mesečno, od teh razlik obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Prav tako je zavrnilo stroškovni del primarnega zahtevka.

22. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo primarni zahtevek tožnika v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je moralo odločiti še o podrednem zahtevku, ki ga je tožnik postavil s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2013. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik pri tem zamudil prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe, kot ga določa 204. člen ZDR. Tožena stranka je pri tem spregledala, da je edina modifikacija tožbenega zahtevka v tem, da je tožnik postavil še podredni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 47,218,68 EUR. Gre za denarni zahtevek, s katerim se je tožnik lahko obrnil neposredno na sodišče in ni vezan na 30-dnevni rok iz drugega oziroma četrtega odstavka 204. člena ZDR, temveč le na splošen petletni zastaralni rok.

23. Zmotno je tožnikovo stališče, da mu v primeru zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pripada odpravnina, ki sta jo stranki dogovorili v 17. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2012. V tretjem odstavku 17. člena navedene pogodbe je določeno, da tožniku v primeru redne odpovedi te pogodbe iz poslovnih razlogov in iz razloga nesposobnosti pripada odpravnina v višini 6-ih bruto plač, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. S to določbo sta stranki dejansko določili zgolj drugačno, glede na zaposlitev tožnika pri toženi stranki verjetno višjo odpravnino, kot pa jo za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti določa 109. člen ZDR. Na podlagi določbe 17. člena pogodbe o zaposlitvi pa tožnik ne more biti upravičen do navedene odpravnine, če mu je bila hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo in je tožnik takšno ponudbo sprejel. V takšnem primeru velja določba tretjega odstavka 90. člena ZDR o tem, da delavec nima pravice do odpravnine, če v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe, sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi podredni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 47.218,68 EUR.

24. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik sicer ni uspel s tožbenim zahtevkom, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka v zvezi s sporom o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za takšne spore tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Pač pa je tožena stranka upravičena do tistega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se nanašajo na zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v skupnem znesku 4.000,00 EUR. Glede na vtoževani znesek je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek v znesku 206,70 EUR, nagrade za narok v znesku 190,80 EUR in do sorazmernega dela pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. V celotni vrednosti spora (57.181,17 EUR) je odškodninski zahtevek udeležen s 6,9 %, zato je tožena stranka upravičena do takšnega deleža pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, kar znaša 1,48 EUR. Temu je potrebno dodati še 22 % DDV v znesku 87,75 EUR. Celotni utemeljeni priglašeni stroški tožene stranke v zvezi s plačilom odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu tako znašajo 486,63 EUR, kolikor je tožnik toženi stranki tudi dolžan povrniti. Tožeči stranki pa ni možno naložiti plačila potnih stroškov njenega pooblaščenca. Tožena stranka je sicer imela pravico, da pooblaščenca izbere izven območja sedeža sodišča prve stopnje in tudi izven kraja svojega sedeža, vendar pa tožeča stranka ni dolžna trpeti višjih stroškov postopka, ki so nastali zaradi takšne izbire pooblaščenca.

25. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka do povrnitev pritožbenih stroškov ni upravičena glede na prej citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen glede na načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.