Jedro

Zavarovalni primer mora biti bodoč, negotov, od volje zavarovalca in v primeru, ko je zavarovanje sklenjeno v korist tretjega, tudi od volje tretjega, neodvisen dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.200,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2006 dalje. Stroški tožene stranke v višini 740,96 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot nesprejemljivo označuje ugotovitev, da so dvojne sledi nastale z uporabo istega vozila. Opozarja, da se je sodišče zadovoljilo z verjetno ugotovitvijo tega dejstva, kljub temu, da je izvedenec navedel, da bi te sledi lahko napravilo tudi drugo vozilo, opremljeno z istimi pnevmatikami. Ker je za presojo identičnosti odločilna širina pnevmatik, na cestah pa so najpogostejši manjši avtomobili s to širino pnevmatik, verjetnost, da je takšne pnevmatike imelo drugo vozilo, ni zanemarljiva. Te navedbe o poteku prometne nesreče so v nasprotju s kasnejšimi navedbami, da se prometna nesreča na kraju, kjer je zatrjeval tožnik, sploh ni zgodila. Ker vsak človek v izrednih situacijah reagira drugače, je primernost voznikove reakcije težko ocenjevati. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku odreklo odškodnino zaradi hipotetično neprimernega ravnanja tretje osebe, na ravnanje katere tožnik ni mogel vplivati. Tudi če je voznik reagiral neprimerno, to na tožnikov pravni položaj ne vpliva. Opozarja, da izvedenec ni mogel ne potrditi ne zanikati, ali je bilo vozilo predhodno popravljano, hkrati pa se mu je zdelo nenavadno, da policisti zelene barve na pokrovu motorja niso zabeležili. Policisti tega niso zapisali, ker je bilo to za potek nesreče nepomembno; zelena barva je bila na vozilu že pred prometno nesrečo. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da nastala poškodba vozila ustreza debelini električnega droga in da je prednji del vozila skoraj v liniji preje stoječega droga, ki ga je očitno udarec nekoliko nagnil in malo poševno stoji. Glede teh navedb se sodišče ni opredelilo. Navedba, da izvedenec dvomi, da je bilo vozilo zaleteno ravno v ta drog, je zmotna, ker je izvedenec zatrjeval nasprotno, da je poškodba vozila ustrezna posledicam trčenja. Tablica je bila pred fotografiranjem očitno postavljena tako, da je vidna številka, izvedenec pa je predvideval, da odpadli deli niso bili prestavljeni. Navedba sodišča, da sledi vožnje kažejo na reakcijo na daljši oddaljenosti, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je voznik imel 8 m prostora za reakcijo na nepravilno vožnjo neznane voznice. Hitrost 50 km/h je zgolj predpostavljena in ne dejansko ugotovljena hitrost vožnje. Možno je, da je bila hitrost manjša in tej hitrosti ustrezne poškodbe na vozilu. Na površnost izdelave izvedenskega mnenja kaže zmedenost izvedenca ob zaslišanju, ko je moral priznati, da je v njegovem mnenju veliko nepreverjenih predpostavk in preuranjenih zaključkov. Ni vedel povedati na podlagi česa je podajal ugotovitve, iskal je dokaze, ki kažejo na nameščenost prometne nesreče. Ugotovljeno je bilo, da voznik ni mogel voziti hitreje od predpisane hitrosti, zato so navedbe v odškodninskih zahtevkih A. in G. očitno zmotne. Pritožnik domneva, da je prišlo do njunega nesporazuma z odvetnikom, saj sta v tem postopka oba vseskozi kot vzrok nesreče navajala vožnjo voznice osebnega avtomobila. Ni nenavadno, da so vsi trije potniki v času nesreče uporabljali mobilne telefone, saj mladi ogromno časa preživijo z mobilnimi telefoni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba skuša razložiti oz. ovreči indice, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da je bila prometna nesreča nameščena. Glede dvojnih sledi pnevmatik opozarja, da je bilo ugotovljeno zgolj to, da so si podobne, ne pa identične. Tudi izvedenec je izrecno opozoril, da bi bilo za ugotovitev, da je oboje sledi povzročilo isto vozilo, treba poleg profila (vzorca) preverjati tudi druge značilnosti (širino dotikalne ploskve, posebnosti odtisa). Možnost, da gre za dvoje sledi istega vozila, je izvajal iz dejstva, da sta obe sledi zavorni ter v pogledu usmerjenosti in medsebojne razdalje povsem enaki. Res je, da samo ta indic še ne pripelje do zaključka, da je vozilo, v katerem se je vozil tožnik, že predhodno izvajalo manever trčenja v drog, ob ostalih indicih pa ima zaradi značilnosti sledi, na katere je opozoril izvedenec, tudi ta indic vsaj nekaj teže. 5. Pritožba napačno povzema razloge sodišča prve stopnje, ko navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi hipotetično nepravilnega ravnanja tretje osebe, na ravnanje katere tožnik ni imel vpliva. Izvedenec je ugotovil, da je voznik par metrov pred električnim drogom nehal intenzivno zavirati in dodatno zasukal krmilo v desno ter tako trčil v drog. To je razbral iz sledi, ki so nesporno sledi vozila, v katerem se je vozil tožnik. Ob prenehanju zaviranja, ko je vozilo spet vodljivo, se po izvedenčevih izkušnjah vozniki želijo vrniti nazaj na vozišče, kar bi v obravnavanem primeru pomenilo zasuk volana v levo, sledi pa kažejo zasuk v nasprotno, desno smer - proti drogu. Zahtevek ni zavrnjen zaradi neprimernega ravnanja tretje osebe (voznika M.), ampak zaradi neizkazanosti dejstva, da škoda izvira iz uporabe motornega vozila (1. odstavek 15. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – Ur. list RS 35/2005; ZOZP-UPB1). Ni izkazano, da je vzrok za nastanek škode v nevarnosti, ki jo predstavlja uporaba motornega vozila. Zavarovalni primer, ki mora biti bodoč, negotov, od volje zavarovalca in v primeru, ko je zavarovanje sklenjeno v korist tretjega, tudi od volje tretjega, neodvisen dogodek, ni nastal. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba govori o poteku prometne nesreče, na drugi strani pa kategorično zanika, da se je zgodila. V sodbi se, opirajoč na s strani policije po škodnem dogodku zbrane dokaze (poročilo oz. uradni zaznamki, fotografije, skica), preverja in analizira več možnih prometnih situacij. Pri tem ni nobene nejasnosti oz. nasprotja. V drugem odstavku na 4. strani se obdeluje potek, na kakršnega kažejo sledi zaviranja in sledi vožnje. V zadnjem odstavku na 4. strani pa je izključena hipotetična možnost, da bi voznik nasproti vozeče vozilo zagledal tik preden je zapeljal s ceste – izključujeta se položaj vozila po dogodku (oster kot, ki ga tvorita rob ceste in vzdolžna os vozila) in moč trčenja (ugotovljena iz poškodbe vozila). Da bi se vozilo pred nesrečo gibalo posebej počasi, se v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevalo, niti izkazalo; pritožba pa tudi ne pojasni, zakaj naj bi voznik na preglednem cestišču vozil s hitrostjo, manjšo od dovoljene.

7. Pritožba zgolj povzema izvedenčevo ugotovitev o zeleni barvi na pokrovu motorja in dejstvo, da je policisti niso evidentirali, na kar je tudi opozoril izvedenec. Edini kategorični zaključek izvedenca glede te barve je, da zelena barva ni sled droga, ker je drog lesen in druge barve. Izvedenec zaradi te zelene barve ni izključil trčenja v obravnavni drog; nasprotno, trčenje v ta drog opisuje oz. priznava, zato ni razumljivo, zakaj pritožba to zeleno barvo sploh komentira. Ob gradivu, kot mu je bilo na razpolago, izvedenec seveda ni mogel pojasniti, kako je ta barva prišla na pokrov motorja. Neutemeljen je očitek, da sodišče udarca – trčenja v drog - ne priznava. Sodišče je dosledno sledilo izvedencu, ki je trčenje v sporni drog potrdil. 8. Iz položaja odpadlih delov izvedenec ni izvajal zaključkov, saj je bil mnenja, da registrska tablica ni mogla odpasti ali odleteti na kraj, kjer je fotografirana, položaj ostalih odpadlih delov pa tudi ni dokumentiran. Pritožnik opozarja, da so bili odpadli deli pred fotografiranjem prestavljeni, s čemer pritrjuje izvedenskemu mnenju (drugi odstavek točke 3.3.) in izvedenčevi izpovedi, da na fotografijah viden položaj teh delov glede na dinamiko trčenja ni verjeten. S pritožbeno oceno o površnosti izvedenskega mnenja in zmedenosti izvedenca na zaslišanju pritožbeno sodišče ne soglaša; pritožba teh trditev ne konkretizira.

9. Gre za več indicev, ki vsi kažejo, da se dogodek ni pripetil tako, kot izpovedujejo tožnik in po tožniku predlagane priče L. M., D. G. in R. A.. Njihove izpovedi v tem postopku so res skladne, ni pa mogoče spregledati, da so zelo skope, pri čemer je razlog za to skopost lahko ukvarjanje s telefoni in nezaznavanje poteka dogodka, ali pa tudi ne. Glede na to, da sta oškodovanca A. in G. v svojih odškodninskih zahtevkih škodni dogodek opisala drugače, kot sta izpovedovala v tem postopku, je ustvarjen dodaten dvom v verodostojnost njune izpovedi. G., ki je bil na to neskladje opozorjen, nesporazuma s pooblaščencem ni omenjal. A. pa o tem neskladju niti vprašan ni bil, kajti tožeča stranka se do razloga za drugačno opisovanje poteka dogodkov ni opredelila, kljub temu, da je tožeča stranka nanj opozorila že v odgovoru na tožbo. Nasprotujejo si tudi izjave tožnika in M. glede njunega poznanstva. Tožnik zatrjuje, da je od oseb v avtomobilu poznal izključno M., M. pa, da je tožnika poznal le A., on le bežno. Že te vrzeli oz. neskladnosti vzbujajo resen dvom, da se je škodni dogodek pripetil tako, kot izpovedujejo tožnik in priče, ki jih je predlagal. Rezultati analize sledov pa celo izključujejo možnost, da bi se dogodek zgodil tako kot trdi tožnik. Utemeljen je zato zaključek, da tožnik, na katerem je dokazno breme, vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, odgovornost) ni dokazal. 10. Ker niti pritožbeni razlogi, niti kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).