Jedro

V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi moral imeti tožnik (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. Tožnikova zahteva za priznanje subvencije najemnine za tržno stanovanje je bila iz razloga, ker se stanovanje, za katerega je uveljavljal subvencijo najemnine, ne nahaja v občini stalnega prebivališča, kjer je subvencijo uveljavljal, temveč v kraju začasnega prebivališča, nezakonito zavrnjena, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo. Ali so izpolnjeni premoženjski pogoji za priznanje subvencije najemnine, bo ugotavljal toženec v ponovljenem upravnem odločanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: „O pravici in višini subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu A. 7a, B. bo odločila tožena stranka.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 122,80 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo drugostopenjski odločbi št. ... z dne 4. 4. 2014 in št. ... z dne 5. 12. 2014, obe v 1. točki izreka, odločbo prvostopenjskega organa (CSD C.) št. ... z dne 24. 4. 2013 v 2. točki izreka, odločbo CSD št. ... z dne 9. 6. 2014 pa v 1. točki izreka (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v 2. točki tožbenega zahtevka, da ima tožnik od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 5. 2014 do 30. 4. 2015 pravico do subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu A. 7a, B. (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnik od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 in od 1. 6. 2014 do 31. 5. 2015 pravico do subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu A. 7a, B. (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna višino subvencije najemnine iz III. točke izreka določiti s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo tudi povrnitev stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I., III., IV. in V. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tako Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)(1) kot tudi Stanovanjski zakon (v nadaljevanju:SZ-1)(2) in pa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju: Pravilnik)(3) ne določajo pravne podlage za stališče tožene stranke, po katerem tožnik nima pravice do subvencije najemnine, ker se najemniško stanovanje, za katerega uveljavlja subvencijo najemnine, ne nahaja v občini stalnega prebivališča. Posledično je tudi materialnopravno zmotno stališče, da tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje za priznanje pravice do subvencije najemnine. Sodišče ni zadostilo pravnemu standardu obrazložitve sodne odločbe, saj je zgolj ugotovilo, katera so nesporna dejstva in potem zaključilo, kot je bilo že obrazloženo. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(4). Sodišče namreč ni obrazložilo, na kakšni pravni podlagi je sprejelo odločitev, da je tožnik za podredno vtoževano obdobje upravičen do subvencije najemnine niti ni podalo razlogov za ugoditev (podrednemu) zahtevku glede samega obdobja upravičenosti, kot izhaja iz III. točke izreka. Sicer je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo v delu, ko je tožniku priznalo pravico do subvencije najemnine za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014. Glede na vložitev vloge (1. 2. 2013) je bil tožnik kvečjemu upravičen do subvencije od 1. 3. 2013 dalje. Vendar tudi za tako odločitev niso podani z zakonom določeni pogoji. ZUPJS in SZ-1 določata enak postopek tako za pridobitev subvencije neprofitne najemnine, kot tudi tržne najemnine. Za presojo upravičenosti do tržne najemnine je zahtevano izpolnjevanje enakih pogojev, kot so predpisani za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Tako je potrebno upoštevati tudi podzakonske predpise, smiselno tudi predpise, ki urejajo lokalno samoupravo. Pravilnik namreč kot enega izmed pogojev določa stalno prebivališče v občini, ali na območju delovanja javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanje organizacije, v kateri je prosilec zaprosil za pridobitev neprofitnega stanovanja. Stalno prebivališče mora imeti prosilec prijavljeno v občini, v kateri zaproša za pridobitev neprofitnega stanovanja, to pa je v tožnikovem primeru občina C.. To je sicer tožnik tudi storil in se uvrstil na prednostno listo, ni pa mu bilo dodeljeno neprofitno stanovanje. Tožnik bi bil s tem v zvezi lahko upravičen le do subvencije najemnine za stanovanje v občini C., ne pa v občini B.. Tožena stranka se nadalje sklicuje na deveti odstavek 121. člena in 121.a člen SZ-1. Pristojen občinski organ za dodelitev subvencije svojemu občanu je v skladu z občinskim stanovanjskim programom občina C., ki je dolžna zagotavljati stanovanjske pogoje za prebivalce svoje občine. Smisel zakonske ureditve pravice do subvencije najemnine je v tem, da občina, v kateri ima prosilec prijavljeno stalno prebivališče in se je prijavil na zadnji javni razpis za pridobitev neprofitnega stanovanja v občini stalnega prebivališča, zagotovi prosilcu (seveda ob izpolnjevanju vseh ostalih predpisanih pogojev) bodisi neprofitno najemno stanovanje (preko javnega razpisa) bodisi subvencijo tržne najemnine za tržno stanovanje v občini stalnega prebivališča. Edina izjema, ki jo predvideva Pravilnik je primer invalidov. Ta izjema pa v tožnikovem primeru ne pride v poštev. V primeru stališča, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi prišlo do povsem nesorazmerne finančne obremenitve občin. Nadalje tožena stranka še poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravice preuranjena. Prvostopenjski organ (CSD) splošnih pogojev za ugoditev vlogama sploh še ni presojal (med njimi tudi materialni položaj tožnika in z njim vezanih oseb). Sodba s tem v zvezi nima nobenih razlogov. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom kvečjemu omogoča zaključek, da je tožena stranka ponovno dolžna odločiti o vlogah tožnika. Primarno pa tožena stranka vztraja na stališču, da tožnik ni upravičen do subvencije. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu povrne stroške odgovora na pritožbo. Tožnik je vlogo za pridobitev subvencije za odboje od 1.2. 2013 do 31. 1. 2014 vložil v mesecu januarju 2013. Na vlogi je tudi zapis datuma 31. 1. 2013. Tega dne je vlogo priporočeno poslal po pošti na naslov CSD C., kamor je prispela dan kasneje, torej 1. 2. 2013, kot je razvidno iz žiga, odtisnjenega na vlogi. Tožnik res ne razpolaga s potrdilom, da je vlogo priporočeno poslal po pošti, je pa to gotovo razvidno iz listin v spisu. Pravilna je torej odločitev, da gre tožniku subvencija najemnine od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014. Tožena stranka povsem neupravičeno „širi“ oziroma ustvarja neobstoječe pogoje za pridobitev subvencije za tržno stanovanje. Pogoje sedaj celo „smiselno“ navezuje na predpise o lokalni samoupravi, kar je nedopustna pritožbena novota. Ustvariti želi zakonsko neobstoječ pogoj, da mora prosilec zaprošati za subvencijo najemnine tržnega stanovanja v občini stalnega prebivališča. To pa nikjer v veljavnih predpisih ne piše. Tožnik se je prijavil na razpis za neprofitno stanovanje v občini svojega stalnega bivališča (C.). Ker neprofitnega stanovanja ni dobil, je zato najel stanovanje v B.. V konkretni zadevi ne gre za nobene migracije, pač pa za svobodno izbiro bivališča, ki ga zagotavlja Ustava RS in predstavlja eno od temeljnih človekovih pravic. Če bi zakonodaja določala pogoj, da se mora stanovanje nahajati v občini stalnega prebivališča prosilca, bi to pomenilo nedopusten poseg v pravico do proste izbire prebivališča. Okoliščine v zvezi z finančnimi obremenitvami občine, katere v pritožbi omenja tožena stranka, pa bi lahko prišle v poštev le v primeru sprejemanja splošnih predpisov. Sodišče pa ne sme odločati mimo predpisov veljavnih v času sojenja oziroma v konkretnem primeru veljavnih na dan, ko je tožnik vložil vsako od obravnavanih vlog pri CSD, niti ne sme odločati o zadevi smiselno in s tem nedopustno širiti obstoječe zakonodaje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodba je tudi ustrezno obrazložena in se jo tako da preizkusiti, kar pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožena stranka. Je pa sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do subvencije najemnine za tržno stanovanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 4. 2013. Z omenjeno odločbo je organ po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je razveljavil odločbo št. ... z dne 1. 2. 2013 ter odločil, da se tožnikova vloga za subvencijo najemnine za tržno stanovanje na naslovu A. ulica 7/a, B., zavrne. Nadalje je presojalo tudi dokončno odločbo št. ... z dne 5. 12. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je bila prav tako zavrnjena tožnika zahteva za priznanje subvencije najemnine za tržno stanovanje v B.. V obeh primerih je organ tožnikovo zahtevo zavrnil iz razloga, ker je tožnik uveljavljal subvencijo najemnine za tržno stanovanje v občini B., ne pa v občini C., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. 7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v materialnih predpisih, ki jih navaja tudi tožena stranka, ni pravne podlage za njeno stališče, da bi moral imeti tožnik (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje) za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. V 28. členu ZUPJS so namreč določeni pogoji za priznanje subvencije najemnine, med katerimi pa ni pogoja, kot ga navaja tožena stranka. Navedeni predpis v zvezi s priznanjem subvencije najemnine v 7. točki 6. člena odkazuje na uporabo določb SZ-1, ki subvencioniranje najemnine ureja v VIII. poglavju. Tudi navedeni predpis navedenega pogoja ne določa. V devetem odstavku 121. člena je sicer omenjeno, da lahko pristojni občinski organ v skladu z občinskim stanovanjskim programom dodeli subvencijo po tem členu tudi najemniku v tržnem stanovanju, vendar pa se omenjena določba ne nanaša na odločanje o priznanju subvencije za tržno stanovanje po določbah ZUPJS. Za odločanje po določbah omenjenega predpisa je namreč pristojen CSD. Razen tega v sporni zadevi tudi ne gre za odločanje upoštevaje občinski stanovanjski program. Na samo odločitev glede priznanja subvencije tudi ne vpliva postopek določen v Pravilniku. V zadevi namreč ne gre za najem stanovanja, temveč gre za odločanje o pravici do subvencije in v tem primeru so odločilne zgolj določbe že omenjenih predpisov, ki določajo pogoje za pridobitev pravice do subvencije najemnine. Določanje novih pogojev ob razlogovanju, kakšen naj bi bil smisel zakonske ureditve, pa tudi ni sprejemljivo. Če bi se v praksi pojavile finančne težave, kot jih v pritožbi omenja tožena stranka, je to lahko kvečjemu podlaga za spremembo veljavne zakonodaje. Nenazadnje iz 121.b člena izhaja, da se sredstva za subvencioniranje prosilcev zagotavljajo tako iz državnega proračuna kot tudi iz občinskega proračuna. Edini pogoj, ki je določen v zvezi s stalnim prebivališčem je, da se prosilec, ki plačuje tržno najemnino, prijavi na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča. Omenjeni pogoj pa je v sporni zadevi izpolnjen. Tožnik se v občini B., kjer leži stanovanje, na razpis ni mogel prijaviti, saj v tej občini nima stalnega prebivališča in bi bila njegova zahteva v tej občini že iz tega razloga zavrnjena. Glede na navedeno je v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena. Izpodbijane odločbe so bile nezakonite, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo, posledično pa tudi utemeljeno toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

8. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede ugotavljanja ostalih pogojev za priznanje pravice do subvencije tržne najemnine. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni drugi z zakonom določeni pogoji za priznanje vtoževane pravice. Gre za pogoje določene v 28. členu ZUPJS. Na omenjeni predpis se sklicuje tudi SZ-1, kjer je v prvem odstavku 121.b člena določeno, da subvencija pripada upravičencem iz 131.a člena, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Teh pogojev v predsodnem postopku tudi ni ugotavljala tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odloči tako o pravici (torej ali je tožnik upravičen in če je od katerega dne dalje) kot tudi o višini subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu A. 7a, B.. Podlaga za tako odločitev je v določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(5).

9. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti polovico priglašenih stroškov nastalih zaradi vložitve odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(6). Po tar. št. 3210 je priznalo nagrado za postopek v višini 225,60 EUR ter po tar. št. 6002 materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 245,60 EUR oziroma polovico tega zneska 122,80 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni.

(1) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 69/2013 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 14/2004 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (6) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.