Jedro

Prvi odstavek 121a. člena SZ-1, kot je veljal v relevantnem obdobju, je določal, da (ne glede na deveti odstavek 121. člena SZ-1) pripada subvencija k plačilu najemnine prosilcem, ki plačujejo tržno najemnino in so se prijavili na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega bivališča. Prvi odstavek 121b. člena SZ-1 je nadalje določal, da navedena subvencija pripada upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja določenega s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Zakon kot pogoja za pridobitev pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine ni določal, da se mora najeta nepremičnina nahajati v občini stalnega prebivališča prosilca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo drugostopenjski odločbi št. 12300-3498/2013/2 z dne z dne 4. 4. 2014 in št. 12300-3102/2014/2 z dne 5. 12. 2014, obe v 1. točki izreka, odločbo prvostopenjskega organa št. 1231-1089/2013-58N/1 z dne 24. 4. 2013 v 2. točki izreka, odločbo št. 1231-5060/2014-58N/1 z dne 9. 6. 2014 pa v 1. točki izreka (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v 2. točki tožbenega zahtevka, da ima tožnik od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 5. 2014 do 30. 4. 2015 pravico do subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu ... (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnik od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 in od 1. 6. 2014 do 31. 5. 2015 pravico do subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu ... (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna višino subvencije najemnine iz III. točke izreka določiti s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremenilo in toženi stranki naložilo, da odloči o pravici in višini subvencije najemnine za tržno stanovanje na naslovu .... V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 121. in 121a. člena Stanovanjskega zakona1 (v nadaljevanju SZ-1) ter 3. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem2 (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče je zmotno menilo, da se deveti odstavek 121. člena SZ-1 v konkretni zadevi ne upošteva, ker velja zgolj za primere, ko o subvenciji odloča občina in ne center za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Z uveljavitvijo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev3 (v nadaljevanju ZUPJS) in Zakona o socialno varstvenih prejemkih4 (ZSVarPre) naj bi bila namreč pristojnost za odločanje o subvencioniranju najemnin v celoti prenesena na CSD in izvzeta iz pristojnosti občin. Določba devetega odstavka 121. člena SZ-1 naj bi ostala v veljavi, ker občina vodi stanovanjsko politiko za svoje občane in razpisuje oddajo neprofitnih stanovanj v najem, posredno pa odloča tudi o možnostih za pridobitev subvencije za tržno stanovanje, in sicer v primerih, ko ni na voljo dovolj neprofitnih stanovanj za oddajo v najem za vse, ki so se prijavili na javni razpis in izpolnjevali pogoje. Zato bi morali prosilci za pridobitev subvencije za tržno stanovanje poleg pogoja iz 121a. člena SZ-1 izpolnjevati tudi pogoje za pridobitev subvencije za neprofitno stanovanje, torej tudi vse ostale določbe SZ-1, ki se na to nanašajo in določbe Pravilnika, med katerimi je v prvem odstavku 3. člena splošni pogoj, da se stalno prebivališče prosilca nahaja v občini, v kateri je zaprosil za pridobitev neprofitnega stanovanja. Sodišče naj bi zavzelo zmotno stališče, da gre v konkretni zadevi le za odločanje o subvenciji in ne za vprašanje najema stanovanja, zaradi česar se upoštevajo le določbe, ki urejajo subvencijo. Smisel zakonske pravice do subvencije najemnine naj bi bil v tem, da občina, v kateri ima prosilec prijavljeno stalno prebivališče in se je prijavil na zadnji javni razpis za pridobitev najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča, zagotovi prosilcu bodisi neprofitno najemno stanovanje bodisi subvencijo najemnine za tržno stanovanje v občini stalnega prebivališča. Če bi bil pogoj za pravico do subvencije najemnine zgolj prijava stalnega prebivališča v občini, bi prišlo do nesorazmerne finančne obremenitve občin, saj so v Sloveniji velike razlike med življenjskimi standardi in finančno zmogljivostjo predvsem manjših občin v primerjavi z večjimi mestnimi občinami.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku5 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je imel tožnik v relevantnem obdobju stalno prebivališče v Občini Celje, začasno prebivališče pa v Občini Štore in je na razpisu, objavljenem dne 13. 4. 2012, kandidiral za najem neprofitnega stanovanja v občini Celje. Tožnik na razpisu ni bil izbran, čeprav je bil uvrščen na prednostno listo, zato je pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Celje vložil vlogo za subvencijo tržne najemnine za stanovanje, ki se nahaja v občini Štore. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila, ker se najemniško stanovanje, za katerega je uveljavljal subvencijo tržne najemnine, ne nahaja v Občini Celje, kjer ima tožnik stalno prebivališče, pač pa v občini Štore.

7. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da v določbah ZUPJS in SZ-1 ni pravne podlage za zavrnitev pravice do subvencije tržne najemnine prosilcu, če se najemniško stanovanje ne nahaja v občini njegovega stalnega prebivališča. Tožena stranka ni imela podlage za dodatno določanje pogojev, ki jih zakon ni izrecno predpisal. 8. Prvi odstavek 121a. člena SZ-1, kot je veljal v relevantnem obdobju, je določal, da (ne glede na deveti odstavek 121. člena SZ-1) pripada subvencija k plačilu najemnine prosilcem, ki plačujejo tržno najemnino in so se prijavili na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega bivališča. Prvi odstavek 121b. člena SZ-1 je nadalje določal, da navedena subvencija pripada upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določenega s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Zakon kot pogoj za pridobitev pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine ni določal, da se mora najeta nepremičnina nahajati v občini stalnega prebivališča prosilca. Poleg tega na pravico do subvencije najemnine tudi ne vpliva dejstvo, ali se ta financira s strani občine ali države.

9. Pravilnost stališča, ki sta ga zavzeli sodišči druge in prve stopnje, potrjuje tudi naknadna sprememba zakonodaje oziroma uveljavitev novele SZ-1C,6 s katero je bila določba 121a. člena ZS-1 spremenjena tako, da je bilo v prvi odstavek tega člena dodano besedilo, da "subvencijo k plačilu tržne najemnine izplačuje pristojni organ občine stalnega prebivališča, ne glede na to, v kateri občini ima prosilec v najemu tržno stanovanje in urejeno začasno prebivališče." Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora7 je do te spremembe prišlo ravno zaradi odprave nejasnosti in težav, ki so se kazale pri izvajanju obstoječega zakona v praksi na področju najema (str. 2), in da se odpravi nepravičnost v primerih, ko je prosilec najemnik tržnega stanovanja v občini začasnega prebivališča, stalno prebivališče pa ima v drugi občini (str. 17). Na ta način naj bi bile občine še dodatno stimulirane k aktivnostim za sprejem stanovanjskih programov in zagotavljanju neprofitnih stanovanj.

10. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-109/15 z dne 15. 5. 2016 zavzelo stališče, da je namen subvencioniranja najemnine zagotoviti socialno šibkemu sloju prebivalstva dostop do primernega stanovanja. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) v 78. členu, ki se glasi, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, nalaga državi določeno obveznost in jo usmerja pri njenem delovanju na področju stanovanjske politike. Z navedeno določbo ustava izrecno poudarja enega od socialnih vidikov, ki izhaja iz načela socialne države (2. člen ustave). Država mora z ustreznimi ukrepi ustvarjati možnosti za pridobitev primernega stanovanja. Iz navedene določbe torej izhaja obveznost oblikovanja aktivne stanovanjske politike. Država lahko izbira različne ukrepe za izpolnitev svoje obveznosti. Vendar pa je zakonodajalec pri izbiri ukrepov vezan na načelo enakosti in prepoved diskriminacije (14. člen ustave). Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da bi bili prosilci, ki imajo stalno prebivališče v občinah, ki niso zagotovile zadostnega števila neprofitnih stanovanj, oziroma v katerih ni na voljo ustreznih tržnih najemnih stanovanj, v neenakem oziroma bistveno slabšem položaju kot prosilci s stalnim prebivališčem v občinah, kjer so neprofitna ali tržna najemna stanovanja zagotovljena. Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, bi bila zato tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 69/2003 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 14/2004 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 62/2010 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadaljnji. 5 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji. 6 Ur. l. RS, št. 27/2017. 7 Letnik 2017 z dne 24. 3. 2017.