Jedro

Ker ZDen za skrbnika premoženja ne zahteva določene strokovne usposobljenosti, merilo za določitev njegovega potrebnega ravnanja ne more biti skrbnost dobrega strokovnjaka, ampak le skrbnost dobrega gospodarja. Naloga skrbnika po določbi tretjega odstavka 67. člena ZDen je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, na katere je prešlo premoženje z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu ZD.

Toženec, ne glede na izobrazbo, kot dober gospodar, brez odločitve sodišča, sam ne bi smel obveznic in pripadajočih obresti izročiti le enemu od dedičev, ki so dedovali po sklepu iz leta 1995.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 422,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 15. 7. 2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan povrniti škodo, ki ji je nastala s tem, ko je kot skrbnik denacionaliziranega premoženja obveznice Slovenske odškodninske družbe s pripadajočimi obrestmi pred pravnomočnim sklepom o dedovanju izročil le drugi dedinji. Zahtevala je, naj sodišče odloči, da ji je dolžan izročiti 212 obveznic SOS2E in izplačati 4.582,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali plačati skupaj 15.358,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo le glede teka zamudnih obresti, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 355/2010 revizijo dopustilo glede vprašanj: Ali je podana predpostavka obstoja škode, če tožnica ni zahtevala svojega dednega deleža od tistih dedičev, ki jim je skrbnik izročil dediščino? Kakšno je merilo za presojo nedopustnosti ravnanja skrbnika denacionaliziranega premoženja?

4. Na podlagi tega sklepa je toženec vložil revizijo, v kateri opozarja, da bi tožnica, če je menila, da ima dedno pravico, to lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku ali z dediščinsko tožbo. Meni, da bi najprej od sodedičev morala zahtevati izročitev svojega deleža zapuščine in da je skrbnik denacionaliziranega premoženja prost svoje obveznosti, če izplača dediščino enemu od dedičev. Poudarja, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je škoda tožnici nastala, oziroma, ali jo je bila dolžna zmanjšati. Toženec navaja, da so obveznice premičnine, da zato ni bilo treba opraviti novega zapuščinskega postopka in je bila pravilna njegova odločitev, da obveznice izroči dedičem že pred izdajo morebitnega sklepa o dedovanju. Poudarja, da je prenos premoženja izvršil v letu 2000, ko je veljala novela Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen-B). Po pravni ureditvi te novele C. M. ni bil upravičen do dedovanja, po J. Š. pa sta na podlagi vstopne pravice dedovala otroka W. in E. in ni pomembno, da je zapuščino prevzela njuna mati. Toženec opozarja, da zaradi spremembe pravne ureditve v sodni praksi še vedno ni zavzeto stališče, ali je za dedovanje premičnega denacionaliziranega premoženja potreben nov sklep o dedovanju ali ne (74. člen ZDen in 203. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Toženec tudi sicer opozarja, da je bila prvotna pravna ureditev, ki je vezala uvedbo dedovanja na pravnomočnost odločbe o dedovanju, kritizirana s strani več avtorjev in navaja njihove strokovne prispevke. Poudarja, da je merilo za oceno skrbnosti skrbnika skrbnost povprečnega dobrega gospodarja, ne pa dobrega strokovnjaka. Opozarja, da je kmet in ne pravnik in da zato od njega ni bilo mogoče zahtevati več kot to, da se o tem, kakšno je pravilno ravnanje, pozanima pri odvetniku. Poudarja, da bi ravnal napačno, če bi sprejel odločitev ne da bi se posvetoval s pravnim strokovnjakom. Meni, da mu zato, ker o spornem vprašanju še sedaj ni jasnega stališča v sodni praksi, v zvezi s tem ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja. Opozarja, da je še pri delu sodnika sodna praksa zavzela stališče, da napačna uporaba pravnega pravila še ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost države. Meni, da nemška in avstrijska sodna praksa res ne moreta biti pravni vir, da pa so strokovni razlogi za odločitve glede na podobnost pravne ureditve aktualni tudi za slovensko sodno prakso. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da so bili še pred izdajo dopolnilne denacionalizacijske odločbe leta 2000 izvedeni zapuščinski postopki in izdan sklep o dedovanju tistega denacionaliziranega premoženja, ki je bil upravičenki vrnjen v naravi. Zato meni, da bi bilo ne glede na novelo ZDen glede dedovanja obveznic treba izdati le dopolnilni sklep o dedovanju v smislu določb 221. člena ZD, nikakor pa ne določati novega kroga dedičev. Tožnica poudarja, da je bil toženec seznanjen s prejšnjim sklepom o dedovanju denacionaliziranega premoženja in s tem, kdo so dediči. Vedeti bi moral, da z dediščino lahko upravlja le skupnost dedičev in zato ne bi smel premoženja izročiti le enemu od dedičev. Ni res, da je toženec prost obveznosti, ker je premoženje izročil enemu od dedičev – lahko bi ga izročil le vsem dedičem skupaj. Tožnica navaja, da je bil seznanjen z njeno zahtevo in ne bi smel sam odločati o tem, kdo je dedič in kdo ne. Meni, da ni pomembno, ali je izročitev premoženja zahtevala od drugih dedičev, ker to ne vpliva na odškodninsko odgovornost toženca. Poudarja, da je toženec spregledal določbo 27. člena ZDen-B, po kateri se novelirane določbe uporabljajo le, če do njene uveljavitve (3. 10. 1998) še ni bil izdan pravnomočni sklep o dedovanju. Tudi zato je bilo po njenem mnenju treba uporabiti prejšnji ZDen. Tožnica poudarja, da mora biti pri presoji skrbnosti merilo povprečno dober skrbnik za posebne primere, ne glede na osebne okoliščine in lastnosti posameznega skrbnika. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in ji povrne stroške odgovora nanjo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Za obstoj odškodninske obveznosti mora biti ravnanje povzročitelja nedopustno, obenem pa mora biti povzročitelj tudi krivdno odgovoren (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR)(1). Pri odločitvi, ali je povzročitelj ravnal nedopustno in malomarno je odločilnega pomena ocena, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kakšen je standard skrbnosti za skrbnika denacionaliziranega premoženja.

8. ZDen v tretjem odstavku 67. člena določa le, da se, če je upravičenec umrl ali je razglašen za mrtvega, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) in da je za skrbnika za posebne primere lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik.

9. ZDen torej poleg splošnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati vsak skrbnik po 181. členu ZZZDR, ne postavlja nobenih pogojev glede strokovne usposobljenosti osebe, ki to funkcijo prevzame. ZDen tudi nima nobenih določb, glede tega, kako mora skrbnik ravnati pri opravljanju svoje funkcije. ZZZDR med splošnimi določbami o skrbniku v 187. členu določa, da je skrbnik dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje.

10. Kadar ni določb, ki bi za opravljanje posebnih nalog določale standard ravnanja, se kot merilo za določitev potrebnega ravnanja uporablja skrbnost po 18. členu ZOR(2). Prav zato, ker ZDen za skrbnika ne zahteva določene strokovne usposobljenosti, merilo za določitev njegovega potrebnega ravnanja ne more biti skrbnost dobrega strokovnjaka, ampak le skrbnost dobrega gospodarja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo v obrazložitvi svoje odločitve, da mora oseba, ki prevzame naloge skrbnika, kot dober gospodar in ne glede na izobrazbo vedeti, kakšna je njegova naloga. Naloga skrbnika po zgoraj navedeni določbi tretjega odstavka 67. člena ZDen pa je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, na katere je prešlo premoženje z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu ZD. Funkcija začasnega skrbnika zapuščine pa je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja(3).

11. Iz odločb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je bil prvi zapuščinski postopek po pok. K. M., ki je umrla 10. 8. 1964, končan s sklepom o dedovanju dne 17.12.1964, po katerem je njeno premoženje dedoval njen mož C. M., s sodbo na podlagi pripoznave z dne 3. 12. 1973 pa eno polovico (vstopna pravica po starših zapustnice) tudi nečak J. Š.; da je bil prvi denacionalizacijski postopek po pok. K. M. končan z odločbo z dne 5. 8. 1994 in so ji bile vrnjene nepremičnine v naravi. ZDen je takrat v prvem odstavku 78. člena določal, da se dedovanje po umrlem v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ker sta bila takrat živa oba dediča in je dediščina prešla nanju, je bila s sklepom o dedovanju z dne 25. 5. 1995 ustanovljena dedna pravica v korist C. M. in J. Š. V obrazložitvi je sodišče tudi navedlo, da po C. M. deduje njegova druga žena M. M. (mati tožnice), po J. Š., pa žena B. in otroka W. in E.; da je bila dopolnilna denacionalizacijska odločba izdana dne 15. 6. 2000 in je bilo odločeno, da upravičenka prejme odškodnino v obveznicah, za skrbnika denacionaliziranega premoženja pa je bil postavljen toženec, ki je kmet in nima pravne izobrazbe; da je šel toženec po nasvet k odvetniku in mu je ta povedal, da je bil z 20. členom ZDen-B, ki je začel veljati 3. 10. 1998, 78. člen ZDen spremenjen tako, da je določal, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, da M. M. tako ni dedinja, da so dediči le Š. in da tudi ni treba zahtevati izdaje novega sklepa o dedovanju, ker gre le za premičnine; da je 12. 9. 2000 je toženec obveznice po naročilu B. Š. prodal in ji denar nato tudi izročil skupaj z obrestmi, ki so mu bile izplačane; da je Ustavno sodišče z odločbo opr. št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 odločilo, da se določba 20. člena ZDen-B razveljavi in da se v nepravnomočno končanih sodnih postopkih uporablja prvotni prvi odstavek 78. člena ZDen. Tako sta po dodatnem sklepu o dedovanju z dne 29. 1. 2004 obveznice s pripadajočimi obrestmi ponovno dedovala J. Š. in C. M., vsak do ½.

12. Res je, da bi zapuščinsko sodišče tudi, če bi o dedovanju obveznic odločalo, ko je še veljala novela ZDen, moralo obveznice s pripadajočimi obrestmi razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, saj so bila že s prejšnjim sklepom upoštevana posebna pravila dedovanja denacionaliziranega premoženja. Vendar tožencu ni mogoče očitati, da bi moral sam najti pravilno pravno rešitev, zlasti upoštevajoč, da je odvetnik zatrjeval drugače in da je bilo ob uveljavitvi novele ZDen tudi pravnim strokovnjakom težko najti pravi odgovor. Ima pa sodišče prve stopnje prav, da toženec, ne glede na izobrazbo, kot dober gospodar, brez odločitve sodišča, sam ne bi smel obveznic in pripadajočih obresti izročiti le enemu od dedičev, ki so dedovali po sklepu iz leta 1995. Pomembno je, da je bil seznanjen s sklepom o dedovanju iz leta 1995, po katerem je bil dedič tudi pokojni mož upravičenke in po njem njegova druga žena in da je bil seznanjen s težavami, ki jih je povzročala uporaba noveliranih določb ZDen v praksi. Upoštevajoč navedeno je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je toženec ravnal neskrbno, zaradi tega pa nedopustno in malomarno in je podana njegova odškodninska odgovornost. 13. Vrhovno sodišče pa je dopustilo revizijo tudi glede vprašanja, ali je podana predpostavka obstoja škode, če tožnica ni zahtevala svojega dednega deleža od tistih dedičev, ki jim je skrbnik izročil dediščino.

14. Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odloča le na podlagi predloga, odločbe sodišča druge stopnje, ter listin, ki jih predlogu priloži predlagatelj (367.b člen ZPP). Z revizijo pa vrhovno sodišče prejme tudi celoten spis. Tako je revizijsko sodišče po pregledu spisa ugotovilo, da je toženec ugovor, da tožnica ni dokazala škode, oziroma, da bi jo bila dolžna zmanjšati z uveljavljanjem zahtevka zoper Š. v zapuščinskem postopku ali v posebnem pravdnem postopku, prvič postavil šele v predlogu za dopustitev revizije. Res je prvostopenjsko sodišče v drugi sodbi to navedlo kot dodaten argument za zavrnitev zahtevka. Po pritožbi tožnice je toženec v odgovoru na pritožbo le navedel, da je to stališče sodišča pravilno, drugostopenjsko sodišče pa je v drugi razveljavitveni odločbi navedlo, da to, da tožnica zapuščine ni zahtevala neposredno od Š. ne vpliva na odškodninsko odgovornost toženca. Toženec nato tega ugovora v ponovljenem tretjem postopku nikoli ni postavil. Sodišče prve stopnje tega vprašanja zato ni obravnavalo, niti ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev v zvezi s tem ugovorom in to je tudi razlog, da o tem ugovoru ni razlogov ne v sodbi sodišča prve, ne v sodbi sodišča druge stopnje. Zato je neutemeljen očitek, da sta sodbi sodišč v tem delu pomanjkljivi in da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker iz tega razloga ni zavrnilo tožbenega zahtevka.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR (750 točk za odgovor na revizijo, 15 točk za mat. stroške in 20 % DDV, višine in plačila takse pa tožnica ni izkazala), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR.

Op. št. (2): V. Kranjc v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 100. Op. št. (3): K. Zupančič, Dedovanje denacionaliziranega premoženja, Pravna praksa, št. 3/92, str. 7.