Jedro

Pravilen je zaključek, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je kupnino od prodanih obveznic izplačal le Š.E., čeprav zapuščinski postopek po pokojni K.M. o tem novo najdenem premoženju takrat še ni bil zaključen. Dejstvo, da je toženec pri tem poiskal pomoč odvetnika, ga malomarnosti ne more odvezati. Odgovoren je vsaj za izbiro odvetnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneskov 2.167,30 EUR, 280,97 EUR, 288,37 EUR, 294,84 EUR, 296,76 EUR, 308,08 EUR, 310,81 EUR ter 316,92 EUR (skupaj 4.264,05 EUR) v obeh delih alternativnega zahtevka tečejo od 10.03.2004 dalje, v presežku se obrestni zahtevek od teh glavničnih zneskov zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti 212 obveznic SOS2E in ji plačati 4.582,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.167,30 EUR od 19.08.2000 do plačila, od zneska 280,97 EUR od 02.12.2000 do plačila, od zneska 288,37 EUR od 02.06.2001 do plačila, od zneska 294,84 EUR od 04.12.2001 do plačila, od zneska 296,76 EUR od 02.06.2002 do plačila, od zneska 308,08 EUR od 02.12.2002 do plačila, od zneska 310,81 EUR od 02.07.2003 do plačila, od zneska 316,92 EUR od 02.12.2003 do plačila ter od zneska 318,02 EUR od 02.06.2004 do plačila, vse v roku 15 dni, ali ji izplačati znesek 15.358,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila in sicer: od zneska 2.167,30 EUR od 19.08.2000 do plačila, od zneska 280,97 EUR od 02.12.2000 do plačila, od zneska 288,37 EUR od 02.06.2001 do plačila, od zneska 294,84 EUR od 04.12.2001 do plačila, od zneska 296,76 EUR od 02.06.2002 do plačila, od zneska 308,08 EUR od 02.12.2002 do plačila, od zneska 310,81 EUR od 02.07.2003 do plačila, od zneska 316,92 EUR od 02.12.2003 do plačila, od zneska 318,02 EUR od 02.06.2004 do plačila, ter od zneska 10.775,94 EUR od 15.06.2004 do plačila, vse v roku 15 dni. V II. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 3.775,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se je pravočasno, po pooblaščenki, pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da 212 obveznic SES2E ni mogoče več izročiti, ker so bile dne 13.09.2000 prodane x - borzno posredniški hiši d.d. Ljubljana. Sodišče prve stopnje izračuna v alternativno postavljenem delu zahtevka ni obrazložilo, zato se sodba glede višine zahtevka ne da preizkusiti. Toženec je na račun prodanih obveznic prejel le 14.271,77 EUR in ne 30.716,00 EUR, oziroma polovico tega zneska, to je 15.358,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na odškodninsko odgovornost toženca, ker pri upravljanju in razpolaganju z zaupanim denacionaliziranim premoženjem ni ravnal z zadostno skrbnostjo, saj je kupnino od prodanih obveznic izplačal le Š.E.. Ponovno navaja, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, saj je odšel po nasvet k odvetniku. Ravnal je izključno po navodilih odvetnika, ki ga je poučil, da zaradi spremembe Zakona o denacionalizaciji – Zden–B sodijo v krog dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki K.M. v predmetni zadevi le Š., in prav ti so tožencu naročili, naj obveznice proda in jim izroči kupnino. Zatrjevane škode ni povzročil namenoma ali iz malomarnosti. Meni, da je dolžnost skrbnika denacionalizacijskega premoženja potrebno presojati tako po objektivnih, kot po subjektivnih merilih. Sklicuje se na nemško sodno prakso, ki opozarja na nujnost milejšega obravnavanja napak, ki niso storjene z veliko malomarnostjo, tudi v odvetniški praksi. Sklicuje se tudi na zmedo, ki je nastala zaradi spremembe 78. člena ZDen oziroma 20. člena ZDen-B ter odločbe Ustavnega sodišča, ki je 20. člen ZDen–B razveljavila ter navaja, da mu, predvsem ob dejstvu, da je poiskal še nasvet pravnega strokovnjaka, malomarnosti zaradi nepravilne uporabe določil ZDen ni mogoče očitati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče, ki je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo niti uradoma upoštevnih, niti v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov izplačil kuponov po amortizacijskem načrtu je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo v tem delu treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

6. V obravnavani pravdni zadevi je prvotna tožnica M.M. zahtevala izročitev ali izplačilo polovice obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 42.293,00 DEM, ki so bile pokojni denacionalizacijski upravičenki K.M. vrnjene z dopolnilno denacionalizacijsko odločbo z dne 15.06.2000 (priloga A2), in sicer od začasnega skrbnika tega premoženja – toženca, na podlagi dejstva, da je dedinja po pokojnem možu C.M., ki je do polovice podedoval premoženje denacionalizacijske upravičenke. Toženec je obveznice dne 12.09.2000 po navodilu S. (dedičev do polovice premoženja po pokojni K.M.) prodal in jim celoten izkupiček izročil, čeprav je bilo z dodatnim sklepom o dedovanju odločeno, da so dediči po pokojni denacionalizacijski upravičenki do polovice njeni krvni sorodniki S., do polovice pa C.M..

7. V ponovljenem sojenju se je sodišče prve stopnje znova ukvarjalo z odgovornostjo toženca kot dobrega skrbnika premoženja, predvsem, ali je s tem, ko je poiskal nasvet odvetnika, ravnal dovolj skrbno, da mu odgovornosti za razpolaganje z obveznicami pred odločitvijo zapuščinskega sodišča ne gre očitati. Ker je prvostopenjsko sodišče temeljito izvedlo dokazni postopek v tej smeri ter je vse dokaze natančno in pravilno ocenilo, je o skrbnosti toženca pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Pravilen je zaključek, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je kupnino od prodanih obveznic izplačal le Š.E., čeprav zapuščinski postopek po pokojni K.M. o tem novo najdenem premoženju takrat še ni bil zaključen. Dejstvo, da je toženec pri tem poiskal pomoč odvetnika, ga malomarnosti ne more odvezati. Odgovoren je vsaj za izbiro odvetnika. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zmedo, ki je nastala zaradi spremembe 78. člena ZDen oziroma sprejetja 20. člena ZDen-B ter odločbe Ustavnega sodišča, ki je 20. člen ZDen–B razveljavila. Res je sicer prvotni ZDen v 78. členu določal, da se dedovanje po umrlem v denacionalizacijskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, ter da tega dne preide zapuščina, o kateri se odloča v denacionalizacijskem postopku, na dediče, nato je 20. člen novele Zden-B, ki je stopila v veljavo 03.10.1998, ta čas vezal na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, Ustavno sodišče pa je leta 2001 to spremenjeno določbo ponovno spremenilo in prehod zapuščine vezalo na čas pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Vendar pa navedena zmeda, tudi v kolikor je nastala, za odločitev v predmetni zadevi ni bistvena. V predmetni zadevi je bil namreč redni zapuščinski postopek po pokojni denacionalizacijski upravičenki v času izdaje dopolnilne denacionalizacijske odločbe (15.06.2000) že pravnomočno končan (in sicer leta 1995), zato se določbe novele ZDen-B v skladu s prehodno določbo ZDen–B (27. členom ZDen-B) v predmetni denacionalizacijski zadevi niso uporabljale. Do zmede tako sploh ni moglo priti, saj je za predmetno zadevo po določilu 78. člena dotedanjega ZDen veljalo, da preide pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v denacionalizacijskem postopku, na dediče z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so upravičenci do premoženja, vrnjenega z dodatno denacionalizacijsko odločbo, tako Š. (do ene polovice), kot C.M. in po njem v celoti M.M. (do ene polovice).

8. Sklicevanje na nemško sodno prakso, ki opozarja na nujnost milejšega obravnavanja napak, ki niso storjene z veliko malomarnostjo, je brezpredmetno, saj nemška sodna praksa v Sloveniji ni veljaven pravni vir.

9. V zvezi s pritožbeno grajo, da 212 obveznic SOS2E ni mogoče več izročiti, ker so bile dne 13.09.2000 prodane x - borzno posredniški hiši d.d. Ljubljana, kot naj bi ugotovilo že sodišče prve stopnje, je treba pojasniti, da lahko nemogoča postane le tista izpolnitev, katere predmet je individualno določena in nezamenljiva stvar ( species

et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti ( genus

); izjeme so možne le pri individualizaciji generičnih stvari. Obveznice SOS2E pa so v pravnem prometu in jih je mogoče kupiti, zato ne predstavljajo individualno določene in nezamenljive stvari ali individualizirane generične stvari. Predstavljajo generično stvar, ki je zamenljiva. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevku na izročitev teh obveznic, je zato neutemeljena.

10. Neutemeljena je tudi graja, da se sodbe glede višine zahtevka ne da preizkusiti. Res je, da sodišče prve stopnje izračuna zneska za plačilo v alternativno postavljenem delu zahtevka ni opravilo, vendar pa ta višina med strankama ni bila sporna. Toženec prav tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je na račun prodanih obveznic prejel le 14.271,77 EUR in ne 30.716,00 EUR (oziroma polovico tega zneska, to je 15.358,00 EUR). Za odločitev o predmetnem zahtevku namreč ni bistveno, po kakšni ceni je toženec obveznice prodal, pač pa je bistvena višina odškodnine, do katere je bila denacionalizacijska upravičenka v obliki obveznic upravičena. To pa je znesek 42.293,00 DEM, oziroma polovica tega zneska (saj je C.M. dedič denacionalizacijske upravičenke do polovice njenega premoženja), ki znaša sedaj 15.358,00 EUR. Poleg tega toženec teh trditev ni konkretiziral že v postopku na prvi stopnji, zato pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati pri svojem odločanju. Toženec namreč v pritožbi ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi lahko bil edini razlog za obravnavo takšnih novih dejstev v pritožbenem postopku.

11. Je pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih kuponov obveznic po amortizacijskem načrtu (priloga A7) sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude toženca z izpolnitvijo svoje obveznosti. Odločilno dejstvo za terjatev iz naslova zamudnih obresti je čas zamujene izpolnitve obveznosti, oziroma trenutek nastanka zamude. Šele od tedaj dalje namreč tečejo zamudne obresti. Vprašanje dolžniške zamude ureja 324. člen ZOR. V prvem odstavku tega člena je predpisano, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V drugem odstavku pa, da pride dolžnik v zamudo, kadar rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnica je sicer že z izvensodnima zahtevkoma dne 30.01.2002 in 18.02.2004 (glej opomin pred tožbo - priloga A 21) od toženca zahtevala izročitev obveznic oziroma izplačilo, vendar pa toženec s to svojo obveznostjo takrat še ni mogel priti v zamudo, saj dodatni sklep o dedovanju takrat še ni bil pravnomočen in še ni bilo znano, kdo so dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke. Toženec je tako v zamudo prišel šele s pravnomočnostjo tega sklepa, to je dne 10.03.2004 (glej dodatni sklep o dedovanju – priloga A3). Posledica take zamude pa je, da mora toženec po prvem odstavku 277. člena ZOR plačati zamudne obresti od posameznih zneskov kuponov obveznic od navedenega dne, razen za kupone, ki so zapadli v plačilo po tem datumu. Pri slednjih pa zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti posameznega kupona, saj je šele takrat nastopila toženčeva zamuda z izročitvijo oziroma izplačilom. Sodišče druge stopnje je zato moralo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka ustrezno spremeniti.

12. Sprememba prvostopenjske odločitve o glavni stvari ima po normalnem teku stvari za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP), vendar ker se sprememba nanaša na stransko terjatev, ki na uspeh v pravdi ne vpliva, sodišče druge stopnje odločitve o stroških postopka ni spreminjalo.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v izpodbijanem obrestnem delu (I. točki izreka) napadeno sodbo spremenilo glede začetka teka zamudnih obresti, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (druga točka v zvezi s četrto točko 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, glede stranske terjatve, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila v skladu z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ.