Jedro

Zaključek o tem, da je toženec opustil dolžno ravnanje, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da toženec kljub opozorilom, da je drevo nevarno za okolico, le tega ni odstranil. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je glede protipravnosti ravnanja dokazno breme prevalilo na toženca. Pritožbeno sporne ugotovitve sodišča prve stopnje je treba razumeti v smislu, da toženec ni dokazal, da je bil dovolj skrben oziroma da je kakorkoli ukrepal v zvezi z opozorili, ki jih je prejel tudi glede konkretnega drevesa.

Za obstoj protipravnosti (opustitve dolžne skrbnosti) zadošča ugotovitev, da je bil toženec opozarjan na potencialno nevarnost konkretnega drevesa, česar ni jemal dovolj resno in ni ničesar ukrenil v smeri zmanjšanja te nevarnosti.

Ker je bil toženec opozarjan na nevarnost, ki ga drevo predstavlja za okolico (hišo na sosednji parceli), je bilo tudi podrtje drevesa ob močnem vetru, zanj objektivno predvidljiva posledica opustitve ukrepanja v zvezi z opozorili. Med protipravno opustitvijo in nastalo škodo je podana tudi vzročna zveza.

Pravična je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 31.000 EUR za poškodbe, ki jih je tožnica utrpela, ko je nanjo padlo drevo, ki je stalo na zemljišču toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v 15 dneh tožnici plača znesek 31.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2017 dalje (I. točka izreka), v presežku (za znesek 17.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2017 dalje) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožničine pravdne stroške v višini 2.181,28 EUR v roku 15 dni nakazati na ustrezen TRR Okrožnega sodišča v Novem mestu, (III. točka izreka), tožnica pa v istem roku na isti račun nakazati 71,74 EUR pravdnih stroškov toženca (IV. točka izreka) ter še, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati 222,72 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka), vse v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper I., III. in V. točko izreka se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Najprej navaja, da je zahtevek zastaran, ker tožba ni bila vložena zadnji dan zastaralnega roka, ampak en dan kasneje.

4. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ker sodišče ni zaslišalo prič A. A. in B. B. in ker ni postavilo izvedenca za meteorologijo. Dokazi so bili predlagani pravočasno. Tožnica je res nasprotovala temu, da se preberejo zapisniki iz spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 000/2014, vendar sodišče ni upoštevalo, da je v tožbi sama predlagala vpogled v ta spis. Čeprav je napisala „zlasti obtožbe in zapisnikov o zaslišanju prič“, to ne izključuje, da se upoštevajo vsi dokazi iz spisa. Tožnica glede tega dokaza ni bila konsistentna, poleg tega ni res, da tožnica ni imela možnosti sodelovanja v preiskavi. Čeprav je vztrajal, da se upošteva vse gradivo iz kazenskega postopka, vključno z vsemi zapisniki o zaslišanju prič, se prvostopno sodišče vse do zadnje obravnave ni opredelilo, ali bo upoštevalo te dokaze, kar bi moralo storiti v okviru materialno procesnega vodstva. Toženec bi tako lahko že na prvem naroku za glavno obravnavo zahteval zaslišanje policista A. A. in B. B., ne pa šele na zadnjem naroku, po tem, ko je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge toženca glede upoštevanja dokazov iz kazenskega postopka, ki jih je v tožbi predlagala tudi sama tožnica. Dokazni predlogi so bili tako podani takoj, ko se je sodišče opredelilo do dokazov iz kazenskega postopka. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do tega, ali bi se s temi dokaznimi predlogi postopek zavlekel, kar je toženec trdil na zadnji obravnavi 3. 3. 2021. Tudi to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

5. Tožnica ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja toženca. Trdila je, da je bilo drevo staro, suho in visoko, da je že vsaj leto pred dogodkom obstajala nevarnost porušitve in da ga toženec kljub opozorilom več oseb ni posekal. Kot dokaz je predlagala zaslišanje več prič, vpogled v Kpr spis in tudi izvedenca gozdarske stroke, ki naj bi na podlagi fotografij v spisu ugotovil stanje drevesa neposredno pred porušitvijo. Zaslišane so bile le štiri priče, izvedenec pa ni bil imenovan. Sodišče je sklepalo na stanje drevesa le na podlagi izpovedb prič in fotografij, vendar so pričanja nasprotujoča, nekatera pa prilagojena potrebam tega postopka (mož in tašča tožnice). Le z izvedencem bi se lahko dokazalo, da je bilo drevo suho in nevarno za okolico. Tožnici ni uspelo dokazati, da je bil toženec opozorjen prav glede obravnavanega drevesa. To se nanaša na vprašanje protipravnosti toženčevega ravnanja, za kar je dokazno breme na tožnici, sodišče pa ga je prevalilo na toženca, ko je eksplicitno navedlo, da toženec ni uspel dokazati, da je redno odstranjeval drevesa. Ker konkretno drevo ni bilo suho ali kako drugače nevarno za okolico, ga toženec ni bil dolžan odstraniti. Ni res, da bi bil toženec opozorjen na odstranitev prav konkretnega drevesa. Priča C. C. je v kazenskem postopku izpovedal drugače, kot v tem postopku. Kazenski postopek je bil časovno manj oddaljen od dogodka. V tem postopku je očitno krivo pričal, ko je povedal, da ga je opozoril tudi na konkretno drevo. Če bi res odredil odstranitev tudi tega drevesa, bi moral za verodostojnost svojega pričanja predložiti takšno odločbo ali korespondenco s tožencem. Take listine ni predložila niti tožnica. Tudi dokazna ocena, da je drevo viselo nad cesto in še nad hišo D. D., ki temelji zgolj na izpovedbi inšpektorja C. C., je povsem zmotna. V kazenski preiskavi je namreč povedal, da drevo, ki se je porušilo, ni bilo v neposredni bližini poti. Sodišče v njegovo izpovedbo ni podvomilo, čeprav sta E. E. in toženec drugače opisala, kje in kako visoko je bilo drevo. Če bi veje drevesa res visele nad hišo, potem bi padlo deblo in krošnja na hišo, kar bi preprečilo poškodbo tožnice, ki naj bi sedela pred hišo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bilo drevo izruvano s koreninami vred, na kar je vplivala velika sila, to je viharni sunek vetra. Ni se zlomilo, kar bi bilo običajno, če bi bilo staro, suho in visoko. Tudi izpovedbe priče F. F., da je šlo za nevihto, sodišče ni primerjalo s tem, kar je povedal v preiskavi, in sicer da je šlo za neurje, da je drevo imelo zelene liste in da se mu je zdelo, da je s ceste videl tudi korenine. Sodišče je ignoriralo tudi, da je povedal, da so nekateri prisotni potrdili, da je drevo padlo zaradi neurja, kasneje pa svoje izjave prav zaradi potreb tega postopka spremenili. Po naravnih zakonitostih lahko drevo s koreninami vred izruje zgolj viharni sunek vetra. Toženec je povedal, da je „vrtinčilo“, sodišče pa nekritično verjame E. E., ki je partner tožnice. Oprlo se je tudi na del njegove izpovedi, da bi v primeru viharnega sunka odkrivalo tudi strehe romskega naselja, kjer so hiše pokrite s pločevino. Tega ni zatrjeval, zato gre za informativni dokaz, poleg tega pa bi sodišče, če je že dalo temu tako pomembno dokazno vrednost, moralo opraviti ogled romskega naselja, pa tega tožnica ni predlagala. Tudi pričanje D. D., ki je mati partnerja tožnice, da je toženca opozarjala na odstranitev drevesa, je povsem neverodostojno. Tega tudi inšpektor C. C. ni potrdil. 6. Napačna je tudi dokazna ocena, da veter, ki je pihal v trenutku nezgode, ni predstavljal višje sile, ki je ni mogoče pričakovati. Sodišče je nepopolno povzelo podatke ARSO z dne 3. 2. 2016. Izpustilo je del, kjer je navedeno „Na spletni strani ARSO v arhivu o izrednih vremenskih dogodkih poročamo o izrazitem vročinskem valu in neurjih od 26. do 29. julija 2013“, iz katerega izhaja, da je šlo za povsem neobičajen dogodek, da je ujma prizadela večino države, da je bila na celotnem območju Bele krajine povzročena gmotna škoda in da je merilna postaja v Dobličah izmerila viharni sunek 79 km/h, kar je viharni veter. To se v celoti sklada z izpiskom spletne strani z naslovom „Uporaba vremenskega orožja proti Sloveniji“ z dne 29. 7. 2013, v katerem so na grafičnem prikazu na območju Metlike in Črnomlja prikazane štiri smrekice, ki označujejo močan veter z vetrolomom. Očitno lažnivo sta tožnica in E. E. govorila o rahlem vetriču oziroma o splošnem vetru, ki piha vsak dan, sodišče pa jima nekritično sledi. Da bi se sodišče prepričalo, kakšno neurje je bilo in ali lahko takšna vremenska ujma izruva predmetno drevo, bi moralo sodišče zaslišati s strani toženca predlagano meteorologinjo in tudi policista A. A., ki je v preiskavi povedal, da je šlo za neurje. Na podlagi števila dni z viharnim vetrom sodišče ni moglo zaključiti, da je šlo za pričakovan dogodek, podatke je napačno interpretiralo. Zaključek sodišča, da je manj verjetno, da je tistega dne pihal viharni veter je arbitraren in samovoljen, saj iz listin izhaja, da se podatki nanašajo prav na viharni veter, ki je porušil obravnavano drevo.

7. Tožnica je sama odgovorna za nastalo nezgodo. V močnem vetru z viharnimi sunki povprečno razumen človek ne bi sedel zunaj na odprtem. Že če bi sedela pod nadstreškom, do poškodbe ne bi prišlo.

8. Sporni so tudi zaključki sodišča glede zapletov pri zdravljenju, odškodnina je znatno previsoka. Izvedenec je navedel obdobje trajanja telesnih bolečin, vendar iz medicinske dokumentacije tako obdobje ne izhaja. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi bila največ 5.000 EUR. Odškodnina za strah je previsoka, ocena sekundarnega strahu je pretirana. Primerna odškodnina bi bila največ 3.000 EUR. Tožnica ne šepa, brazgotina na spodnjem delu leve goleni pa ni tako izrazita, da bi vzbujala pozornost okolice, zato bi bila primerna odškodnina iz naslova skaženosti 1.000 EUR in ne 3.000 EUR. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Tožnica z ničemer ni izkazala, da si je po zaključenem zdravljenju prizadevala izboljšati gibljivost gležnja ter s tem zmanjšati škodo. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da je tožnica le 5 % omejena v svojih življenjskih aktivnostih. Z izjemo gospodinjskih opravil in ukvarjanja z otroki ni navajala nobenih aktivnosti, ki bi jih sicer počela pred škodnim dogodkom. Brezposelna je bila v času škodnega dogodka in v času izdaje sodbe.

9. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

Bistvene okoliščine spora in odločitev sodišča prve stopnje

11. Tožnica od toženca zahteva plačilo odškodnine za poškodbe, ki jih je utrpela 29. 7. 2013, ko je nanjo padlo drevo, ki je stalo na zemljišču toženca. Trdila je, da je bilo drevo že vsaj eno leto v slabem stanju in da je bil toženec večkrat opozorjen, da predstavlja nevarnost in da ga mora posekati oziroma odstraniti. Toženec je trdil, da je bilo drevo zdravo, da ni bil pozvan na odstranitev ravno tega drevesa in da je šlo za višjo silo, ker je tistega dne na tem območju pihal zelo močen veter z jakostjo 8. stopnje po Beaufortovi lestvici, ki že predstavlja viharni veter. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil toženec večkrat opozorjen na nevarnost padca drevesa in zaključilo, da je škoda nastala zaradi toženčeve opustitve dolžnega ravnanja, ne pa zaradi višje sile, ker tudi tako močen veter ne predstavlja nepredvidljivega dogodka, kar je ugotovilo na podlagi podlagi podatkov o pogostnosti tega pojava v relevantnem obdobju. Tožnici je za kompliciran zlom spodnjega dela golenice in kompresijski zlom dveh prsnih vretenc prisodilo 31.000 EUR odškodnine, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000 EUR, za strah 3.000 EUR, za skaženost 3.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000 EUR.

Glede zastaranja

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 18. 12. 2014 in je triletni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) potekel 18. 12. 2017. Ker iz dohodnega žiga sodišča izhaja, da je tožnica tožbo vložila priporočeno na pošto dne 18. 12. 2017, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. Pritožbeno vztrajanje, da je bila vložena 19. 12. 2017, ker je na izvodu tožbe, ki jo je sam prejel, žig sodišča, da je bila tožba prejeta 20. 12. 2017, je neutemeljeno. Očitno je pritožnik prezrl, da je na istem žigu označeno tudi, da je bila tožba „poslana po pošti priporočeno na recepis dne 18. 12. 2017“, kar je tudi datum, označen na k tožbi priloženi kuverti.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev

13. Sodišče prve stopnje je kot prepozne (286. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A. A., B. B. in postavitev izvedenca za meteorologijo. Pritožnik trdi, da je dokaze predlagal takoj, ko je bilo jasno, da sodišče prve stopnje ne bo izvedlo dokaza z vpogledom v spis Kpr 000/2014 oziroma v zapisnike o zaslišanju tam zaslišanih prič. Utemeljen je sicer očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj določno pojasnilo, ali bo ta dokaz izvedlo ali ne oziroma v kakšnem obsegu1, vendar to na pravilnost zaključka, da sta bila dokaza za zaslišanje priče B. B. in za postavitev izvedenca za meteorologijo predlagana prepozno, nima nobenega vpliva. Prvi narok v obravnavani zadevi je bil opravljen 14. 1. 2020, sporni dokazni predlogi pa so bili predlagani v vlogi z dne 28. 10. 2020. Priča B. B. je meteorologinja, ki je podpisana pod poročilo ARSO (priloga B6), ki je bilo vloženo v spis s pripravljalno vlogo toženca še pred prvim narokom in bi jo toženec lahko pravočasno predlagal za zaslišanje glede „celovite in popolne ugotovitve vremenskih razmer in vpliva le teh na škodni dogodek“2. Poleg tega toženec kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zaslišanjem te priče na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni uveljavljal (286.b člen ZPP), izrecno je namreč ugovarjal procesno kršitev le glede zaslišanja A. A. in postavitve izvedenca za meteorologijo. Tudi dokaz z izvedencem za meteorologijo je bil predlagan prepozno, saj po presoji pritožbenega sodišča ni bil odvisen od tega, ali in kdaj se bo sodišče prve stopnje opredelilo do dokazov iz spisa Kpr 000/2014. 14. Glede nadaljnjega pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali bi se z omenjenima dokaznima predlogoma pravdni postopek zavlekel (tretji odstavek 286. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede zaslišanja priče B. B. brezpredmeten, ker ta procesna kršitev ni bila pravočasno uveljavljena, postavitev izvedenca za meteorologijo pa bi nedvomno zavlekla reševanje spora. Izvedenec je bil predlagan v vlogi z dne 28. 10. 2020, po tem pa je bil opravljen le še en narok, ki je bil potreben le za izvedbo listinskih dokazov (izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke glede nepremoženjske škode in vpogled v fotografije).

15. Tudi pritožbena graja neizvedenega dokaza z zaslišanjem A. A. ni utemeljena. Gre za policista, ki je bil zaslišan v kazenski preiskavi. Pritožnik utemeljuje pravočasnost tega dokaznega predloga (z dne 28. 10. 2020) s trditvami, da je tožnica na zadnjem naroku (2. 9. 2020) ponovno nasprotovala posrednemu izvajanju dokazov (zapisniki o zaslišanju v spisu Kpr 000/2014) in zato šele sedaj predlaga zaslišanje policista A. A., ki je zaslišan v preiskavi povedal, da je bilo tistega popoldneva neurje. Iz vloge z dne 28. 10. 2020 izhaja, da je tožnik s tem dokazom želel izpodbiti izpovedbi tožnice, ki je govorila le o rahlem vetriču, in njenega partnerja, ki je izpovedal, da „ni pihalo močno, ni odnašalo stvari po zraku, če bi bilo neurje, bi tudi odkrivalo strehe“. Po oceni pritožbenega sodišča dokaz z zaslišanjem A. A. ni primeren dokaz za dokazovanje jakosti vetra v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je namreč razpolagalo s podatki ARSO, in sicer, da je v kritičnem času v kraju škodnega dogodka pihal močen veter, na kar je lahko utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da je merilna postaja v Dobličah pri Črnomlju, ki je od tam oddaljena cca 8 km, kritičnega dne med 17.30 in 18.00 uro izmerila sunke vetra, ki so dosegali najvišje hitrosti do 15,2 m/s, kar je po Beaufortovi lestvici opredeljeno kot zelo močen veter (7. stopnja). Zaključek sodišča prve stopnje o jakosti vetra v odločilnem delu temelji prav na teh podatkih, in ne na izpovedbah tožnice in njenega partnerja, zato dokaz z zaslišanjem A. A. za izpodbijanje verodostojnosti njunih izpovedb tudi potreben ni bil. Glede temelja zahtevka

16. Sodišče prve stopnje je obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti pravilno ugotavljalo glede na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odgovornosti. Oškodovanec mora poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja oziroma nedopustno opustitev ter vzročno zvezo med njima. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru vse predpostavke podane.

17. Zaključek o tem, da je toženec opustil dolžno ravnanje, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da toženec kljub opozorilom, da je drevo nevarno za okolico, le tega ni odstranil. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je glede protipravnosti ravnanja dokazno breme prevalilo na toženca. Pritožbeno sporne ugotovitve sodišča prve stopnje je treba razumeti v smislu, da toženec ni dokazal, da je bil dovolj skrben oziroma da je kakorkoli ukrepal v zvezi z opozorili, ki jih je prejel tudi glede konkretnega drevesa.

18. Prepričljivosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da sta tako občinski inšpektor C. C. kot D. D. toženca opozarjala, da drevo nevarno visi nad hišo tožnice, pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Pritožnik zaman skuša s primerjavo izpovedb C. C. v preiskavi in v tej pravdi prikazati, da njegova izpovedba v pravdi ni verodostojna oziroma celo, da je v pravdi lažno pričal. Inšpektor C. C. je potrdil, da je toženca opozarjal na konkretno drevo, ki je viselo čez cesto oziroma z vejami, zlasti z eno debelejšo vejo, segalo čez cesto nad hišo tožnice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi, če bi inšpektor res odredil odstranitev drevesa, morala o tem obstajati odločba ali pa pisna korespondenca s tožencem. Inšpektor je povsem jasno v obeh postopkih pojasnil, da je v skladu s svojimi pristojnostmi vodil formalne postopke zoper toženca predvsem zaradi zaščite občinske ceste oziroma zaradi dreves, ki so zaradi svojega stanja ogrožala občinsko cesto. Povedal je tudi3, da je glede teh dreves moral izdati odločbo, ker toženec najprej dreves ni želel odstraniti, ker naj (po njegovem mnenju) ne bi bila nevarna. Če odločba za drevo, ki je poškodovalo tožnico, ni bila izdana, to še ne pomeni, da je izpovedba priče o tem, da je večkrat ustno opozarjal toženca na prav to drevo, neverodostojna.

19. Tudi pritožbena analiza izpovedb o višini in oddaljenosti drevesa od mesta, kjer je sedela tožnica v trenutku padca drevesa, ne vzbuja dvoma v verodostojnost izpovedbe priče C. C. Dejstvo je, da je drevo padlo na tožnico, kar pomeni, da je bilo na taki oddaljenosti in dovolj visoko, da je ogrožalo hišo tožnice, na kar je tašča tožnice večkrat opozarjala inšpektorja, ki je potrdil, da so ga opozarjali na to drevo, vendar vsakič ni mogel iti na ogled.

20. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da bi bil toženec dolžan odstraniti drevo le, če bi bilo drevo suho, kar bi morala dokazati tožnica in to le z izvedencem gozdarske stroke. Drevo je lahko nevarno tudi zaradi svoje višine in poševne rasti, zato se sodišču prve stopnje po zaključku, da je bil toženec opozorjen na nevarnost, ki jo predstavlja konkretno drevo, o tem ni bilo treba opredeljevati. Za obstoj protipravnosti (opustitve dolžne skrbnosti) namreč zadošča ugotovitev, da je bil toženec opozarjan na potencialno nevarnost konkretnega drevesa, česar ni jemal dovolj resno in ni ničesar ukrenil v smeri zmanjšanja te nevarnosti.4

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je veter, ki je pihal v trenutku nezgode, predstavljal višjo silo, ki je ni bilo mogoče pričakovati. Ta zaključek temelji na podatkih ARSO (priloga B6)5 in pogostnosti dni s primerljivo močnim vetrom na tem območju v obdobju od leta 2008 do leta 2015 (priloga B8). Povprečje dni z vetrom manj kot 17,2 m/s je v navedenem obdobju znašalo 56 dni na leto, število dni z viharnim vetrom, to je več kot 17,2 m/s, pa 4,5 dni6 na leto. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za manj verjetno, da je na mestu škodnega dogodka pihal viharni veter, na kar je sklepalo na podlagi tega, da drugih vetrolomov na tem območju ni bilo zabeleženih.7 V podkrepitev tega zaključka je v obrazložitvi omenilo še izjavo priče E. E., ki je v zvezi z močjo vetra povedal, da ni šlo za neurje z viharnim vetrom, ker bi sicer razkrivalo strehe v romskem naselju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, in za katera je splošno znano, da so slabo grajena. V zvezi s tem pritožnik očita sodišču prve stopnje, da bi, če se je že oprlo na to izjavo, moralo opraviti ogled, in opozarja, da tožnica tega ni trdila in da gre za informativen dokaz. Ta pritožbena graja ni utemeljena, ker stanje streh v romskem naselju ni odločilno, tako kot ni odločilno, kako so priče (policist F. F. in E. E.) laično opisovale vreme oziroma jakost vetra v trenutku škodnega dogodka. Odločilni so namreč podatki ARSO, iz katerih izhaja, da je glede na oddaljenost merilne postaje Dobliče od kraja škodnega dogodka možno, da je tam veter dosegal podobno jakost (največ 15,2 m/s, kar pomeni zelo močan veter) ali pa tudi nekoliko močnejšo jakost (med 17,2 in 20, 7 m/s, kar je viharni veter), ter podatki o pogostnosti dni s primerljivo močnim vetrom, ki tvorijo zadostno podlago za zaključek, da gre za sicer redek, a ne nepredvidljiv pojav. Ker je bil toženec opozarjan na nevarnost, ki ga drevo predstavlja za okolico (hišo na sosednji parceli), je bilo tudi podrtje drevesa ob močnem vetru, zanj objektivno predvidljiva posledica opustitve ukrepanja v zvezi z opozorili. Med protipravno opustitvijo in nastalo škodo je podana tudi vzročna zveza. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je nastala škoda posledica opustitve toženca in ne kakšnega drugega vzroka, na katerega toženec ne bi imel vpliva.

Glede višine odškodnine

22. Tožnici je bilo iz naslova nepremoženjske škode prisojenih 31.000 EUR, kar je v času izdaje sodbe predstavljalo približno 26 povprečnih neto plač v RS.

23. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke (specialista ortopeda) izhaja, da je tožnica utrpela kompliciran odprt zlom spodnjega dela golenice in kompresijski zlom 11. in 12. prsnega vretenca. Zdravljenje zloma prsnih vretenc je potekalo konzervativno, odprtega zloma leve goleni pa operativno in je bilo podaljšano zaradi komplikacij in gnojenja, zato je trajalo leto dni in pol. Na dan škodnega dogodka je bila sprejeta v SB ..., kjer je bila še isti dan operirana, narejena je bila toaleta rane in nameščen zunanji fiksater. Na oddelku je prejemala antibiotično terapijo, 9. 8. 2013 se je pojavil gnojni izcedek, zato je bila narejena korekcija in dve nekrektomiji (kirurška odstranitev odmrlega tkiva), 23. 8. 2013 pa je bila premeščena na Kirurško kliniko UKC Y, kjer ji je bila ponovno narejena nekrektomija ter namestitev VAKA. Ponovno je bila operirana 23. 9. 2013, ko je bil zamenjan fiksater. Dne 4. 10. 2013 je bila odpuščena v domačo oskrbo z navodili za negovanje fiksaterja in za jemanje antitrombotične in antibiotične zaščite. Fiksater je bil odstranjen po več kot enem letu, to je 21. 8. 2014. Po končanem zdravljenju pri travmatologu je opravila še fizioterapijo v zdravilišču. Zdravljenje je bilo zaključeno s končanjem rehabilitacije 18. 12. 2014. Izvedenec je ugotovil, da je bilo zdravljenje podaljšano zaradi komplikacij, ki so pri odprtem zlomu pogoste. Prišlo je do vnetja kože, podkožja in osteomelitisa, zato je bila večkrat operirana. Zaradi preprečevanja prikrajšave noge je bila nameščen Ilizarjev aparat, s katerim se defekt kosti premosti s transplantatom.

24. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zdravljenje zaključeno po letu in petih mesecih, da so ga spremljale številne komplikacije in nelagodnosti, med drugim več hospitalizacij (skupaj 80 dni) in operativnih posegov, izpostavljenost narkotikom zaradi številnih operacij, jemanje antibiotikov in analgetikov, CT hrbtenice in leve goleni, več RTG snemanj leve goleni, dolgotrajna uporaba bergel, dolgotrajna odvisnost od drugih pri vsakodnevnih aktivnostih, številni kontrolni pregledi in fizioterapija. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obdobje trajanja bolečin, in sicer, hude trajne bolečine 4 tedne, občasne hude pol leta, lahke bolečine 3 mesece in jih ima še vedno.

25. Za pritožnika so sporni zaključki o zapletih, nevšečnostih in telesnih bolečinah, ker po njegovem mnenju zdravstvena dokumentacija ne izkazuje takšnih zapletov med zdravljenjem in tudi ne takšne intenzivnosti ter trajanja telesnih bolečin, kot jih navaja izvedenec v mnenju. Te pritožbene trditve so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker je imel pritožnik možnost podati pripombe na izvedensko mnenje, pa tega ni storil. 26. Za opisane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 15.000 EUR odškodnine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na prej opisano dolgo obdobje zdravljenja s številnimi zapleti, nevšečnostmi in glede na trajanje ter intenzivnost bolečin ta znesek predstavlja primerno odškodnino za to obliko škode.

27. Enako velja za odškodnino za strah, ki jo je sodišče odmerilo v višini 3.000 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni imela nobenega razloga za sekundarni strah, ker iz predloženih izvidov izhaja, da ni imela posebnih težav med zdravljenjem. Vsi zapleti, ki utemeljujejo sekundarni strah za izid zdravljenja, so ugotovljeni v izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja celo, da bi lahko prišlo do takšnih komplikacij, da bi bila potrebna amputacija leve spodnje ekstremitete pod kolenom. Strah za izid zdravljenja je po ugotovitvah izvedenca trajal 2 do 3 mesece in skupaj z intenzivnim primarnim strahom upravičuje odškodnino v prisojeni višini.

28. Pritožnik nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine iz naslova skaženosti (3.000 EUR) zlasti zato, ker se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ne šepa na levo nogo, o čemer se je lahko sodišče prve stopnje prepričalo na samem zaslišanju tožnice. Tudi v tem delu se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je ob osebnem pregledu tožnice ugotovil, da šepa na levo nogo. Na mnenje, kot že rečeno, pritožnik ni imel nobenih pripomb, zato ne more sedaj uspeti z golo trditvijo, da toženka ne šepa.

29. Višini prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000 EUR pritožnik nasprotuje s trditvami, da tožnica ni izkazala, da si je po zaključenem zdravljenju prizadevala izboljšati gibljivost v gležnju leve noge ter s tem zmanjšati nastalo škodo. Toženec tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, čeprav je bil najkasneje s prejemom izvedenskega mnenja seznanjen s tem, kar sedaj izpostavlja v pritožbi, in sicer, da od končanega zdravljenja in rehabilitacije v Toplicah (20. 11. 2014) do izdelave izvedenskega mnenja (29. 9. 2020) v zdravstvenem kartonu tožnice ni nobenega novega zdravstvenega podatka, kar po njegovem mnenju vzbuja dvom v to, da bi imela tožnica res hude bolečine in omejitve v gibanju. Tudi ta pritožbena trditev je zato prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica tako v času škodnega dogodka kot v času izdaje sodbe brezposelna, in da ni navajala nobenih drugih aktivnosti razen gospodinjskih opravil in ukvarjanja z otroki, ne morejo izpodbiti ugotovitev izvedenca, da so tožnici ostale trajne posledice (omejena gibljivost in bolečine v levem gležnju), ki njene življenjske aktivnosti zmanjšujejo za 5 %.

30. Čeprav je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena blizu zgornje meje odškodnin za primerljive omejitve, je po presoji pritožbenega sodišča skupna (enotna) odškodnina pravična in tudi ustrezno umeščena v sodno prakso (179. člen OZ).8

31. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

32. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Iz 3. točke obrazložitve izhaja, da je „vpogledalo in prebralo listine spisa Kpr 000/2014 tukajšnjega sodišča“, kar je najmanj nejasno. 2 List. št. 84. 3 Priloga B4. 4 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 320/2004 z dne 7. 4. 2005. 5 Da je merilna postaja v Dobličah (ki je od mesta škodnega dogodka oddaljena cca 8 km) 29. 7. 2013 med 17.30 in 18.00 uro izmerila sunke vetra, ki so dosegali najvišje hitrosti do 15,2 m/s, kar je po Beaufortovi lestvici opredeljeno kot zelo močen veter (7. stopnja). 6 V letih pred škodnim dogodkom celo 8 (2011) in 7 dni (2012). 7 Gre za listinski dokaz toženca, in sicer izpis internetne strani „Uporaba vremenskega orožja proti Sloveniji“. 8 Primeri II Ips 624/2007, II Ips 544/2005, II Ips 851/2007, na katere se je sklicevalo že sodišče prve stopnje.