Jedro

Poslabšano zdravstveno stanje prosilcev za azil samo po sebi ne predstavlja razlogov za podelitev humanitarnega azila, saj je ZAzil v določbah 3. odstavka 1. člena, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, določal možnost dodelitve azila iz humanitarnih razlogov tujcem, ki zaprosijo za zaščito le, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in navedenih protokolov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB1,Uradni list RS, št. 134/2003), ugodilo tožbi tožnikov, izpodbijano odločbo (pravilno sklep) tožene stranke z dne 17.2.2006, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepoma (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravne zadeve A.A. in B.B. ter mld. C. in mld. G združila v en postopek ter na podlagi 41. člena ZAzil ponovne prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, zavrgla, ker tožniki niso predložili nobenega novega dokaza, da so se za njih okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta prvo tožnik in druga tožnica (v nadaljevanju tožnika) zase in za mld. otroka vložila prošnje za azil (prve) dne 16.2.2005; da sta dne 23.3.2005 prošnje umaknila (sklep o ustavitvi postopka je postal pravnomočen 9.5.2005); da sta ponovno (drugič) vložila prošnje za azil, ko sta bila skupaj z otroki na podlagi Uredbe Sveta EU, št. 343/2003, deportirana iz Nemčije (odločba o zavrnitvi prošenj za azil je postala pravnomočna 3.11.2005). Potem sta tožnika sprožila postopek za priznanje posebne zaščite (negativna odločba je postala pravnomočna 3.12.2005). Pred končanjem postopka za priznanje posebne zaščite sta tožnika z otroki dne 6.11.2005 prestopili mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo in so bili na podlagi navedene Uredbe Sveta EU deportirani iz Belgije v Republiko Slovenijo, kjer sta tožnika v Centru za tujce dne 3.2.2006 izrazila namero za vložitev prošnje za azil ter dne 14.2.2006 ponovno (tretjič) vložila formalne prošnje za azil. Tožnika sta v (tretjih) prošnjah navedla, da se razlogi od podaje prejšnjih prošenj za azil niso spremenili (Kosovo so zapustili, ker je za njih tam nevarno živeti, ker so Romi in ker je sestra prvotožnika poročena s Srbom in ga zaradi tega Albanci obtožujejo, da dela za Srbe). Prvostopno sodišče ugotavlja, da sta tožnika vložila ponovne prošnje za azil, zato je ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa v tem, ali sta predložila take dokaze, da je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, da so se za njih okoliščine po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke, ki je že postala pravnomočna, po datumu 4.8.2005, bistveno spremenile. Sprejelo je dokazno oceno tožene stranke o tem, da navedba tožnikov, češ da je tožnikova mati po telefonu povedala, da bi bilo za tožnika in otroke prenevarno, da bi se vrnili na Kosovo, ne pomeni zadosti prepričljivega dokaza o bistveno spremenjenih okoliščinah v smislu 41. člena ZAzil. Ugotavlja pa, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnikov glede poslabšanja zdravstvenega stanja otrok in drugotožnice oziroma zakaj tožena stranka teh navedb ni štela za relevantne pri odločanju o ponovni prošnji za azil. Ne da bi se sodišče v tej zadevi spustilo v presojo, ali je zdravstveno stanje tožnikov toliko slabše, da vrnitev v izvorno državo ne bi bila varna, pa je ta pomanjkljivost v ugotovitvi dejanskega stanja in dokazni oceni takšna, da je podana podlaga za ugoditev tožbi. Navaja, da je podlaga za takšno odločitev v povezavi med 3. odstavkom 1. člena in 41. členom ZAzil. Pooblaščenec tožnikov je namreč ob podaji ponovne prošnje za azil predlagal podelitev azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka pa o tem zahtevku ni odločila in tudi ni v zvezi s tem zahtevkom nič ugotavljala in utemeljevala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da tožniki ob podaji ponovnih (tretjih) prošenj za azil niso predložili nobenega zdravniškega potrdila, ki bi dokazovalo slabo zdravstveno stanje otrok in tožnice. Tožnica je predložila za svoje zdravstvene težave zgolj laboratorijski izvid z dne 8.9.2005 in obvestilo zdravniku z istim datumom. Glede zdravstvenih težav otrok je v spisu le uradni zaznamek medicinske sestre iz Azilnega doma z dne 13.2.2005, iz katerega je razvidno da ima mld. A. visoko vročino in da kašlja, zato je predlagan obisk pri pediatru. Iz tretje prošnje za azil je razvidno, da sta otroka nenehno bolna, ker so že skoraj leto dni na poti. Povzema izjave tožnikov glede zdravstvenega stanja otrok, ki sta jih dala ob vložitvi prošnje za azil. Glede na to, da tožniki niso predložili nobenega izvida pediatra in da so na podlagi njihovih izjav zdravstvene težave otrok posledica nenehnih potovanj, tožena stranka zdravstvenih težav otrok ni štela kot dokaz, da so se za tožnike okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Navaja še, da je novela ZAzil-D (Uradni list RS, št. 17/06), spremenila 3. odstavek 1. člena ZAzil, in sicer je ukinila azil iz humanitarnih razlogov in namesto njega uvedel subsidiarno zaščito, ter pojasnjuje razliko med obema institutoma. Glede na to, da zdravstvenih razlogov ni mogoče šteti za resno škodo v smislu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil-D, ni smiselno, da bi tožena stranka morala v novem postopku preverjati, če navedeni zdravstveni razlogi izpolnjujejo pogoj za podelitev subsidiarne zaščite. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi izpodbijani sklep. V odgovoru na pritožbo tožniki preko svojega pooblaščenca navajajo, da tožena stranka v pritožbi navaja utemeljitve, ki bi jih morala navesti že v sklepu ter, da se bodo po vsebini do takih utemeljitev opredelili in nanje ustrezno odgovorili, ko jih bo tožena stranka navedla v svoji upravni odločbi. Pojasnjuje, da je ZAzil-D v času izdaje izpodbijane sodbe res že veljal, toda sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na zakonsko ureditev v času njegove izdaje.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ko je ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek zaradi razlogov, ki jih navaja v svoji obrazložitvi, ni pravilna in ni zakonita.

V obravnavani zadevi je tožena stranka svojo odločitev oprla na določbe 41. člena ZAzil. Po navedeni določbi lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Po mnenju pritožbenega sodišča je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti prosilec, da se pred pristojnim organom ponovno uvede postopek in da organ meritorno odloči o ponovni prošnji za azil. Kot izhaja iz upravnih spisov tožniki takšnih dokazov niso predložili in tudi niso zatrjevali, da so se okoliščine, zaradi katerih so zaprosili za azil v Republiki Sloveniji po izdaji prejšnje odločbe, s katero je bila njihova prejšnja prošnja za azil zavrnjena, bistveno spremenile, to pa je, ob primerjavi razlogov, ki so jih v obeh postopkih uveljavljali tožniki, ugotovila tudi tožena stranka in je zato svojo odločitev pravilno oprla na določbe 41. člena ZAzil in zavrgla nove prošnje tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Po presoji pritožbenega sodišča morajo bistveno spremenjene okoliščine nastati zlasti v izvorni državi prosilca za azil. Ker pa sta tožnika zase in za svoja mlad. otroka v ponovni prošnji za azil navajala enake razloge, zaradi katerih sta po njunem zatrjevanju morala zapustiti izvorno državo in niti ne zatrjujeta spremenjenih okoliščin v njuni izvorni državi, tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne obstoji zakonski pogoj, da bi se o ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji odločalo po vsebini.

Tožniki so ob podaji (tretje) prošnje za azil zatrjevali, da se je zdravstveno stanje drugo tožnice in mld. otroka poslabšalo in iz teh razlogov predlagali podelitev azila tudi iz humanitarnih razlogov. Glede na pravilno stališče tožene stranke, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (zaradi nepredložitve dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah) tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka te zatrjevane razloge (poslabšano zdravstveno stanje) presoditi in o tem vsebinsko odločiti, niso utemeljene. Poslabšano zdravstveno stanje prosilcev za azil samo po sebi tudi sicer ne predstavlja razlogov za podelitev humanitarnega azila, saj je ZAzil, v določbah 3. odstavka 1. člena, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, določal možnost dodelitve azila iz humanitarnih razlogov tujcem, ki zaprosijo za zaščito le, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in navedenih protokolov.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča tako, da je tožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.