Jedro

Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne ... odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 41. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrgla prošnje tožnikov AA (roj. ... v kraju Z), BB (roj. ... v kraju V) ter njunih mladoletnih otrok CC (roj. ... v kraju Z) in DD (roj. ... v kraju Z), ki imajo vsi državljanstvo Srbije in Črne Gore. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka najprej navaja, kaj sta prvo-tožeča in drugo-tožeča stranka povedali ob prvi prošnji za azil (dne 16. 2. 2005) in da so dne 23. 3. 2005 odstopili od prošnje za azil, pri čemer je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen dne 9. 5. 2005. Tožniki so bili kasneje na podlagi Uredbe Sveta EU št. 343/2003 deportirani iz Nemčije nazaj v Slovenijo. Nato so po 4 dneh bivanja v centru za tujce vložili drugo prošnjo za azil. Tožena stranka nato v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, kaj so tožniki povedali ob podaji druge prošnje za azil z meseca julija 2005. Odločba o tem, da so njihove prošnje zavrnjene kot očitno neutemeljene, je postala pravnomočna po sodbi Vrhovnega sodišča RS dne 3. 11. 2005. Zatem so tožniki sprožili postopek za priznanje posebne oblike zaščite in negativna odločba o tej prošnji je postala pravnomočna dne 3. 12. 2005. Tožena stranka v zvezi s tem ugotavlja, da so tožniki že pred koncem tega postopka dne 6. 11. 2005 prestopili mejo med Slovenijo in Italijo in da so bili namenjeni v Belgijo, od koder so bili deportirani na podlagi Uredbe Sveta EU št. 343/2003. Zaradi odstranitve iz Slovenije so bili dne 2. 2. 2006 nastanjeni v Center za tujce, naslednji dan pa so izrazili namero ponovno vložiti prošnjo za azil. Dne 14. 2. 2006 so vložili tretjo prošnjo za azil. Tožena stranka v nadaljevanju povzema navedbe tožnikov iz tretje prošnje za azil. AA je v tretji prošnji za priznanje azila navedel, da se razlogi od podaje prejšnjih dveh prošenj niso spremenili. Navedel je, da rajši umre, kot bi se vrnil na Kosovo, saj je tam za njega nevarno. Njegov prvi problem je njegova nacionalna pripadnost, saj je Rom, zato je med vojno na Kosovu pobegnil, drugi problem pa je ta, da je njegova sestra poročena s Srbom in ga zaradi tega Albanci obtožujejo, da dela za Srbe. BB je v tretji prošnji za priznanje azila navedla, da kar zadeva njo, so razlogi s katerimi utemeljuje svojo prošnjo isti, kot pri prvi podaji prošnje za azil. Navedla je še, da so, ko so dobili tretjo negativno odločitev, poklicali na Kosovo in povedali, da se bodo vrnili. Takrat so jim povedali, da bi bilo prenevarno, da bi se vrnili sedaj na Kosovo. Težave imajo zaradi njihove nacionalne pripadnosti in ker jih povezujejo s Srbi, saj je moževa sestra poročena s Srbom. Med drugim je navedla, da je vse težave omenila že pri prvi prošnji za azil in tam je izčrpno in podrobno vse opisala. Tožena stranka še pravi, da so prosilci predložili potrdilo romske skupnosti na Kosovu, iz katerega izhaja, da romska skupnost na Kosovu potrjuje, da je tožnik član omenjene skupnosti že tri leta. Njegova družina šteje štiri člane. Ta skupnost potrjuje, da je bilo njegovo premoženje poškodovano med vojno s strani neznanih skupin. Družina ima tudi težave z varnostjo, ker je njegova sestra poročena s Srbom, ki je policist. Iz tega razloga družina nima zaupanja v sosede in v ostale vaščane, ker so ti širili sovražno propagando, zaradi česar je ogrožena varnost manjšine. Romska skupnost prav tako navaja, da je bila družina tožnika nadlegovana s strani neznanih oseb in velikokrat so jim ukazovali, da morajo zapustiti Kosovo ali pa jih bodo ubili. Tožena stranka na tej podlagi ugotavlja, da prosilci pri podaji ponovnih (tretjih) prošenj za azil niso navedli nobenih novih razlogov, zaradi katerih bi pristojni organ moral o njihovih prošnjah odločati vsebinsko. Po mnenju tožene stranke razlogi, s katerimi prosilci utemeljujejo vložitev ponovnih (tretjih) prošenj za azil, ne pomenijo spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastali šele po izdaji prejšnje odločbe, in so v primeru, da so resnična, nedvomno obstajala že pred vložitvijo njihovih prvih oziroma drugih prošenj za azil. Prosilci so enake okoliščine in dejstva navajali že v prvem postopku. Enake okoliščine in dejstva so prosilci navajali tudi v drugem postopku. Ker v konkretnem primeru ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2005, postopka za priznanje azila prosilcev glede na določbo 41. člena Zakona o azilu ni mogoče uvesti in je potrebno ponovne (tretje) prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji s sklepom zavreči. Potrdilo romske skupnosti na Kosovu z dne 28. 1. 2005 pa so prosilci predložili že pri podaji ponovnih (drugih) prošenj za azil dne 6. 7. 2005. Potrdila, izdanega dne 28. 1. 2005, torej pred podajo prvih prošenj za azil v Sloveniji, prosilci takrat niso predložili. Dejstvo, da so prosilci pristojnemu organu predložili potrdilo romske skupnosti na Kosovu, ne more privesti do drugačne odločitve.

V tožbi tožniki uveljavljajo, da je zakonsko pooblastilo za izdajo sklepa iz 41. člena ZAzil neustavno, ker ne dovoljuje vsebinske obravnave prošnje za azil, čeprav so tožniki življenjsko ogroženi v izvorni državi. Drug tožbeni ugovor pa je, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožniki niso navedli nobenih novih razlogov. Tožena stranka je po mnenju tožnikov zamolčala štiri navedbe prvo-tožeče in drugo-tožeče stranke, ki jih v tožbi citira.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 1. odstavka 41. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 134/2003, 85/05 - odločba US, 17/2006) pravi, da prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. V konkretnem primeru so tožniki vložili ponovno prošnjo za azil in jim je bila prvotna prošnja za azil zavrnjena z odločbo z dne 4. 8. 2005, ki je po podatkih v spisu postala pravnomočna dne 3. 11. 2005. Ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je torej v tem, ali so tožniki predložili take dokaze, da je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, da so se za tožnike po izdaji prejšnje odločbe, ki je že postala pravnomočna, po datumu 4. 8. 2005 bistveno spremenile. Za presojo, ali v tožbi navedeni štirje citati, ki jih po mnenju tožnikov tožena stranka ni upoštevala v izpodbijanem sklepu, pomenijo dokaz o bistveno spremenjenih okoliščinah, je pomembno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1343/2002 z dne 4. 12. 2002. V tej zadevi je Vrhovno sodišče postavilo standard, da dokaz po 41. členu ZAzil ni potrebno, da je listinski, ampak je v tem primeru uporabljajo splošna pravila o dokazovanju. To je skladno tudi z načelom dokaznega prava v azilnih postopkih, po katerem v tovrstnih postopkih ni formalnih dokaznih pravil (6. odstavek 24. člena ZAzil).

Med tem ko sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke o tem, da navedba tožnikov, češ da je tožnikova mati po telefonu povedala, da bi bilo za tožnika in otroke prenevarno, da bi se vrnili, ker se vsak dan oglašajo pri njih doma in ga iščejo, ne pomeni zadosti prepričljivega dokaza o bistveno spremenjenih okoliščinah v smislu 41. člena ZAzil, pa sodišče ugotavlja, da je tožbeni ugovor, ki se nanaša na preostale tri navedbe, ki jih tožena stranka ni upoštevala, utemeljen in zaradi tega je bilo treba tožbi ugoditi.

Kar zadeva drugo in tretjo navedbo, ki ju tožena stranka po mnenju tožnikov ni upoštevala v oceni, ali so se okoliščine bistveno spremenile po izdaji odločbe z dne 4. 8. 2005 ali ne, sodišče namreč ugotavlja, da tožena stranka, četudi je bilo z izpraševanjem obeh tožnikov ugotovljeno, da se je zdravstveno stanje otrok in drugo tožeče stranke spremenilo na slabše, iz dokazne ocene tožene stranke ni razvidno, zakaj tožena stranka teh dveh navedb ni štela za relevantne pri odločanju o ponovni prošnji za azil oziroma ni razvidno, zakaj je štela, da ti dve navedbi ne pomenita bistveno spremenjenih okoliščin. Ne da bi se sodišče v tej zadevi spustilo v presojo, ali je zdravstveno stanje drugo-tožeče stranke in otrok toliko slabše, da vrnitev v izvorno državo ne bi bila varna, kajti to bi bilo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti z ustreznimi dokazili, eventuelno tudi z ekspertnimi mnenji, pa je ta pomanjkljivost v ugotovitvi dejanskega stanja in dokazni oceni takšna, da je podana podlaga za ugoditev tožbi po 2. točki 1. odstavka 60. člena ZUS oziroma po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS (kršitev 8. člena - načelo materialne resnice in 10. člena - prosta presoja dokazov, Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005). Podlago za takšno odločitev ima sodišče v zvezi med 3. odstavkom 1. člena ZAzil in 41. členom ZAzil. Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil namreč ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca. Pooblaščenec obeh tožnikov je namreč ob podaji prošnje za azil obeh tožnikov predlagal podelitev azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka pa o tem zahtevku ni odločila in tudi ni v zvezi s tem zahtevkom nič ugotavljala in utemeljevala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po določilu 2. odstavka 207. člena ZUP se mora z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke, z vidika določila 41. člena ZAzil pa je pomembno, da se pravnomočna odločba o zavrnitvi prošnje za azil z dne 4. 8. 2005 ne nanaša na pogoje za humanitarni azil, ampak je tožena stranka v tej odločbi ugotovila zlorabo postopka po 1. in 5. alineji 36. člena ZAzil. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo (2. odstavek 39. člena ZAzil), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča v zvezi s postopkom (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.