Jedro

Tožena stranka se je 21. 2. 2014 sicer nedvomno seznanila z ravnanjem tožnika, ki pomeni hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa sodišče (še) ni ugotovilo, da bi se tega dne seznanila tudi z vsemi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Prekluzivni tridesetdnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je lahko začel teči šele, ko je tožena stranka ugotovila obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, da so podani znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014 in ugotovilo, da ta odpoved nima pravnega učinka. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna plače za čas od 27. 3. 2014 do 15. 4. 2015, odvede z zakonom določene prispevke in davke, ter tožniku izplača neto zneske plač za vsak posamezni mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer imela utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen kot vzdrževalec v okolici športne dvorane, tako telesno poškodoval učenca A. A., da je bil začasno okvarjen njegov nos. Zahtevku je ugodilo, ker je tožena stranka odpoved podala po izteku tridesetdnevnega subjektivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Kršitev je bila storjena 21. 2. 2014, v.d. direktorice tožene stranke pa je zanj izvedela istega dne od ravnateljice osnovne šole. Reintegracijski zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitev, da je tožnik storil kaznivo dejanje, da je oškodovanec mladoletnik, da je v.d. direktorica tožene stranke izjavila, da tožnika v prihodnje ne vidi kot sodelavca in da iz elektronskih sporočil med tožnikom in toženo stranko izhaja, da dobro in korektno sodelovanje med strankama ni več mogoče. 2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika zavrnjeni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je ugodilo reintegracijskemu zahtevku in da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna in izplača nadomestilo plače tudi za čas po 16. 4. 2015, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila že 21. 2. 2014, ko jo je ravnateljica osnovne šole seznanila, da je k njej prišel okrvavljen učenec s skupino otrok in povedal, da ga je udaril L., ki ga je opisal tako, da je iz opisa predvidevala, da gre za tožnika. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršitev ugotovila šele na zagovoru, saj je že v vabilu na zagovor navedla in opisala odpovedni razlog. Tudi iz elektronskega sporočila, ki ga je zakonita zastopnica tožene stranke poslala tožniku 21. 2. 2014 izhaja, da tožnik ni zanikal spornega dogodka. Zaradi navedenega ni bilo resnega razloga za dodatne poizvedbe zakonite zastopnice pri P. B. in za pridobivanje dodatnih dokazov (izvida kirurške ambulante) za potrditev že ugotovljenih dejstev. Reintegracijskemu zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od strank ni predlagala uporabe 118. člena ZDR-1 o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe VIII Ips 166/2010 o tem, da rok za izredno odpoved ne začne teči v trenutku, ko delodajalec izve za neko ravnanje, ki je lahko razlog za izredno odpoved, temveč ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca takšna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila očitana kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, rok za odpoved začel teči, ko je delodajalec ugotovil, da je konkretno ravnanje tožnika kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Dokler delodajalec ni imel pred seboj jasnega zavedanja o obstoju telesne poškodbe, ni mogel sklepati, česa bi bil lahko delavec sploh kriv. Najmanj vprašanje določenosti v zakonu in vprašanje krivde sta vezana na obdobje po prejemu obvestila o telesni poškodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali, da rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začne teči šele, ko je delodajalec seznanjen z vsemi znaki kaznivega dejanja, ki pomenijo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo potrebno preveriti tožnikov zagovor, da v času dogodka sploh ni bil v službi, kar pomeni, da je tridesetdnevni rok lahko začel teči šele z dnem zagovora. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 164/2013. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se v izpodbijani sodbi glede vsebine pritožbe navaja nekaj drugega, kot v prej navedeni pritožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je tožena stranka šele na podlagi izvida z dne 3. 3. 2014 ugotovila enega od znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Ista kršitev je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zagovorom. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z obema očitkoma iz izredne odpovedi. Tožniku je bila odpoved podana tako na podlagi prve kot druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je v zvezi s kršitvami pogodbenih ali drugih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, že večkrat zavzelo stališče, da je datum ugotovitve odpovednega razloga sicer dejansko vprašanje, da pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma o odpovednem razlogu, materialnopravne narave. Zato zgolj seznanitev delodajalca z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1).

7. Sodišče druge in prve stopnje v izpodbijani sodbi še nista zavzeli stališča, kdaj je tožena stranka ugotovila obstoj vseh znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Ravno v primerih, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zgolj to, da je vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke 21. 2. 2014 od ravnateljice osnovne šole izvedela, da je k njej prišel okrvavljen učenec s skupino otrok, da so ji povedali, da je to storil L., ter da je iz opisa storilca predvidevala, da gre za tožnika. Ugotovilo je tudi, da je vršilka dolžnosti direktorice še istega dne odšla do tožnika, vendar ji ta o poškodbi ni povedal ničesar, temveč je govoril le o iskanju predmetov in problematiki med otroki. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je vršilka dolžnosti direktorice za tožnikovo kršitev izvedela že 21. 2. 2014. Sodišče druge stopnje se je s temi razlogi strinjalo, dodalo pa je še, da tudi iz sporočila, ki ga je vršilka dolžnosti direktorice 21. 2. 2014 poslala tožniku in v katerem je povzela vsebino pogovora s tožnikom, izhaja, da tožnik ni zanikal, da je prišlo do spornega dogodka. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da iz navedenih dejstev ne izhaja, da je tožena stranka 21. 2. 2014 ugotovila tudi dejstva, ki pomenijo znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in kaj takšnega ne navajata niti sodišči prve in druge stopnje.

8. Tožena stranka se je 21. 2. 2014 sicer nedvomno seznanila z ravnanjem tožnika, ki pomeni hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa sodišče (še) ni ugotovilo, da bi se tega dne seznanila tudi z vsemi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Prekluzivni tridesetdnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je lahko začel teči šele, ko je tožena stranka ugotovila obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, da so podani znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

9. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali pa je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Eden od znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe je začasna okvara ali oslabitev dela oškodovančevega telesa ali njegovega organa. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zdravniškega izvida izhaja, da je tožnik A. A. tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen njegov nos. Sodišče je tako obstoj bistvenega znaka kaznivega dejanja ugotovilo na podlagi zdravniškega izvida, obenem pa je štelo, da je tožena stranka razlog za odpoved (torej tudi ta znak kaznivega dejanja) ugotovila že na dan dogodka na podlagi pogovora vršilke dolžnosti direktorice s tožnikom in ravnateljico osnovne šole. Zgolj na podlagi izjave ravnateljice osnovne šole, da je bil učenec krvav in povzetka razgovora vršilke dolžnosti direktorice s tožnikom, ni možno sklepati, da je šlo za lažjo telesno poškodbo oziroma, da je bil začasno okvarjen del učenčevega telesa. Iz tožnikove izjave, ki je povzeta v navedenem elektronskem sporočilu, da je (očitno A. A.) dobil tisto, kar je iskal, nikakor ne izhaja, da je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del učenčevega telesa ali njegov organ. Tudi sicer je v sodnih postopkih običajno, da se obstoj znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ugotavlja na podlagi zdravniške dokumentacije oziroma mnenja izvedenca medicinske stroke.

10. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da v primeru kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, prekluzivni tridesetdnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko začne teči z dnem, ko delodajalec ugotovi tudi dejstva, ki omogočajo zaključek, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja in ne že z dnem, ko se seznani z ravnanjem delavca, ta seznanjenost pa ne zajema znakov kaznivega dejanja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni popolno ugotovilo vseh odločilnih dejstev, saj ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka ugotovila znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, t.j., kdaj je ugotovila, da je bil začasno okvarjen ali oslabljen nos A. A. Navedeno je tožena stranka lahko ugotovila na podlagi zdravniškega potrdila oziroma komunikacije vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke z oškodovančevim očetom, nikakor pa ne na podlagi njenega razgovora z ravnateljico šole in tožnikom na dan škodnega dogodka. Za ugotovitev, da je šlo za lahko telesno poškodbo, ne zadostuje zgolj to, da je direktorica vedela, da je bil učenec krvav.

11. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kdaj je tožena stranka ugotovila obstoj vseh znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, na kar bo o zahtevku lahko znova odločilo.

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Sodbi VS RS VIII Ips 221/2013 z dne 13. 1. 2014 in VIII Ips 164/2014 z dne 9. 12. 2014.