Jedro

Tožena stranka je zamudila 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bila z očitano kršitvijo tožnika seznanjena 21. 2. 2014, odpoved pa je tožniku podala 25. 3. 2014. Napačno je stališče tožene stranke, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči, ko je tožena stranka opravila dodatne poizvedbe pri očetu oškodovanca, saj je tožena stranka vse, kar je tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vedela že prej, in sicer že dne 21. 2. 2014, ko je ravnateljica Osnovne šole D. zakonito zastopnico tožene stranke seznanila s kasneje očitano kršitvijo.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, na delovno mesto po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 11. 2008 ter mu obračunati nadomestilo bruto plače tudi za čas od 16. 4. 2015 dalje, od bruto zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto nadomestila plač za posamezne mesece, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 632,69 EUR v roku 15 dni, od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Stroške postopka v znesku 22,20 EUR (2 x 11,10 EUR za kilometrino) pa je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 409,60 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem vročitve izredne odpovedi (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna plače za obdobje od 27. 3. 2014 do 15. 4. 2015 in odvede z zakonom določene prispevke in davke in tožniku izplača neto zneske plač za vsak posamezen mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka), kar je zahteval tožnik več (reintegracijo in plačila nadomestila plače po 15. 4. 2015) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 652,45 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma, da sodbo razveljavi in jo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi naj storil kršitve delovne obveznosti in da bi naj tožnikovo dejanje imelo vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 in da je bilo dejanje storjeno v povezavi s tožnikovim delom. Tožnik meni, da so takšni zaključki sodišča zgrešeni, saj ni mogoče govoriti o tem, da naj bi dogajanje s A.A. imelo kakršnokoli zvezo s toženo stranko (do njega je prišlo izven prostorov tožene stranke in v prostem času, ko tožnik ni bil na delovnem mestu in je šlo izključno za zasebno sfero tožnika, ki s toženo stranko nima ničesar), vendar pa tožnik zaradi pomanjkanja pravnega interesa, glede na to, da je sodišče njegovemu zahtevku ugodilo že iz razloga, ker je bila sama odpoved prepozna, navedenega posebej ne izpodbija. Tožnik se v celoti strinja z zaključkom sodišča, da je bila izredna odpoved podana po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka in je zato odpoved prepozna. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča, da reintegracija ni primerna. Sodišče glede na določila ZDR-1 sploh nima pravne podlage, da bi samoiniciativno odločalo o primernosti reintegracije. Odločitev sodišča o tem, da reintegracijskemu zahtevku ni ugodilo, pa je toliko bolj nesprejemljiva iz razloga, ker je sodišče samo navedlo, da predloga za uporabo 118. člena ZDR-1 ni podala nobena stranka. S spremembo zakona o delovnih razmerjih sodišče o sodni razvezi ne more več odločati na podlagi lastne iniciative, kar seveda pomeni, da ob ugotovljeni nezakonitosti podane odpovedi nima podlage, da bi samoiniciativno oziroma po uradni dolžnosti odločalo o utemeljenosti reintegracije. Tožnik tudi meni, da je odločitev sodišča vsebinsko napačna in nesprejemljiva, saj se sam z bivšimi sodelavci dobro in povsem normalno razume, prav tako pa je še vedno aktiven na področju športnega udejstvovanja in treniranja mladoletnikov, starši mu očitno še vedno zaupajo. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča o stroških postopka, saj bi sodišče moralo odločiti le o povrniti njegovih stroškov s strani tožene stranke, Bpp služba pa je upravičena le do povrnitve stroškov, ki so nastali potem, ko je bila tožniku dodeljena Bpp. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek tožnik v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v prvi vrsti takšna, da v resnici niti ni življenjska, niti ni pravno ustrezno utemeljena. Predvsem pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ključno odločitev in razloge, ki se nanašajo na domnevno prepozno odpoved, oprlo le na izjavo zakonite zastopnice tožeče stranke, ki pa je bila vzeta iz konteksta. Sodišče je določilo 109. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, uporabilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je določilo sploh v veljavi in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. ZDR-1 ne navaja, da je potrebno podati odpoved v 30 dneh od storitve kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pač pa je 30 dnevni rok za izredno odpoved vezan na trenutek, ko delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, kakor tudi, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo le-te. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 177/2011 odločilo, da 30 dnevni subjektivni rok za izredno odpoved začne teči šele takrat, ko so delodajalcu znani vsi znaki kaznivega dejanja, kot bistveni elementi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Torej v konkretni zadevi je potrebno v zvezi s vprašanjem storitve kaznivega dejanja izhajati iz telesne poškodbe, to je okvare nosu, ki izhaja iz zdravniškega izvida, ki se nahaja v sodnem spisu pod prilogo B7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka prejela zdravniški izvid šele v mesecu marcu 2014 in torej šele takrat je bila seznanjena z vsemi elementi kaznivega dejanja. Na eni strani torej sodišče zatrjuje, da je tožena stranka že 21. 2. 2014 vedela, da je tožnik storil kršitev, na drugi strani pa se sodišče opira na izvid, s katerim je tožena stranka bila seznanjena šele v mesecu marcu 2014. Sodišče je oprlo sodbo na izpoved zakonite zastopnice B.B., vendar pa je pri svoji obrazložitvi uporabilo izpoved, iztrgano iz konteksta in dobršen del njene izjave ni mogoče razumeti tako, kot je to razumelo sodišče. Zakonita zastopnica je izpovedala, da je pravzaprav delavec zanikal, da bi dejanje storil in glede na izjavo ravnateljice osnovne šole je bilo mogoče zgolj sklepati, da naj bi šlo po opisu dogodka za C.C., ne pa da je dejansko on dejanje storil. Res je zakonita zastopnica dne 21. 2. 2014 ob 21.13 uri poslala tožniku elektronsko pošto, vendar pa je iz tega sporočila tudi razvidno, da je tožnik dejansko zanikal kakršnokoli udeležbo pri samem dogodku. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj zakonita zastopnica že 21. 2. 2014 vedela za storitev kršitve in storilca, netočna. Tožnik je šele dne 26. 2. 2014 na zakonito zastopnico naslovil dopis, iz katerega izhaja, da je prišlo do neke kršitve disciplinskih pravil pri toženi stranki in je s tem tožnik v resnici priznal neko disciplinsko kršitev in prosil za premestitev na drugo delovno mesto. Vendar pa je tožena stranka šele v marcu 2014 glede na razvoj vseh dogodkov, ugotovila, da je v resnici prišlo do storitve kaznivega dejanja. Zakonita zastopnica je kontaktirala z očetom oškodovanca dne 3. 3. 2014 in je šele takrat prejela izvid poškodbe A.A. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da se je zakonita zastopnica s posledicami, ki jih je utrpel A.A., seznanila šele dne 3. 3. 2014 ob 20.51 uri, ko je prejela izvid Splošne bolnišnice D. Toženi stranki vse do 3. 3. 2014 ni bilo znano, kakšne poškodbe bi naj utrpel A.A. Toženi stranki pa tudi 3. 3. 2014 ni mogoče pripisati, da je vedela, da je šlo za okoliščino storitve kaznivega dejanja, saj ji je bilo šele s strani odvetnika pojasnjeno, da takšne posledice, kot izhajajo iz samega izvida bolnice, sodijo v kategorijo storitve kaznivega dejanja telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi navedlo, da je prišlo do zaključka, da je šlo za znake kaznivega dejanja telesne poškodbe na podlagi zdravniškega izvida. Če sodišče to ugotovi na podlagi izvida, je nepravično, neživljenjsko in v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, da se od zakonite zastopnice zahteva poznavanje fenomena storitve kaznivega dejanja. Sodišče samo je profesionalna ustanova, ki se dnevno ukvarja z delinkventi in s pojavnostjo kaznivih dejanj, kar pa ne velja za zakonito zastopnico tožene stranke. Da gre za povsem neutemeljeno odločitev sodišča, ki je težko razumljiva, pa izhaja tudi iz izredne odpovedi same, ki je sodišče sploh ni vpogledalo. V izredni odpovedi je zelo jasno pojasnjeno, da je delodajalec preveril pri PP D. in dobil 24. 2. 2014 odgovor, da je kaznivo dejanje storila znana oseba in bo kazensko ovadena zaradi suma telesne poškodbe in v kolikor bi sodišče izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, bi prišlo do zaključka, da je bila tožena stranka še 24. 2. 2014 v popolni nevednosti glede bistvenih dejanskih okoliščin.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka nedvomno vedela za storitev očitane kršitve že dne 21. 2. 2014 in ne šele 26. 2. oziroma 3. 3. 2014, zato je odpoved z dne 25. 3. 2014 podana prepozno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in ponovno poudarja, da se je zakonita zastopnica seznanila s posledicami, ki jih je utrpel A.A. šele 3. 3. 2014 ob 20.51, ko je prejela v vednost izvid Splošne bolnišnice D. Glede na obstoječo sodno prakso o pričetku teka subjektivnega roka je možno zaključiti, da se je zakonita zastopnica lahko seznanila o vseh bistvenih okoliščinah, ki se nanašajo na kršitve delavca, šele na zagovoru.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je od okoliščin primera odvisna presoja, kdaj je delodajalec ugotovil razlog za odpoved. Lahko ugotovi takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje. Vrhovno sodišče RS je v številnih sodbah zavzelo stališče, da je zagovor zadnji možni čas, ko delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer pa je zavzelo jasno stališče, da sta trenutek seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kot tudi trenutek seznanitve s kršitvijo delovnih obveznosti in storilcem, po svoji naravi dejanski vprašanji in ju je potrebno ugotavljati v vsaki zadevi posebej, glede na okoliščine obravnavanega primera (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 232/2010 z dne 7. 10. 2010, VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013, VIII Ips 183/2015 z dne 26. 1. 2016).

9. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bila z očitano kršitvijo tožnika seznanjena dne 21. 2. 2014, odpoved pa je tožniku podala 25. 3. 2014 (vročila 27. 3. 2014), torej prepozno. Tožena stranka je trdila, da je 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pričel teči od zagovora tožnika (dne 13. 3. 2014), ker se je tožena stranka šele na zagovoru seznanila z vsemi bistvenimi okoliščinami kršitve. Če pa sodišče ne bi upoštevalo, da je rok začel teči od zagovora, pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka zvedela za odpovedni razlog takrat, ko je prejela zdravniški izvid oškodovanca (dne 3. 3. 2014), saj je zakonita zastopnica šele takrat bila seznanjena s posledicami kršitve in zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.

10. Čeprav je torej datum ugotovitve odpovednega razloga dejansko vprašanje, pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednem razlogu, materialnopravne narave (sodba VSRS VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013). Izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan. V obravnavanem primeru je napačno stališče tožene stranke, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči, ko je tožena stranka opravila dodatne poizvedbe pri očetu oškodovanca, ki je nato zakoniti zastopnici dne 3. 3. 2014 poslal izvid kirurške ambulante za opravljen pregled oškodovanca dne 21. 2. 2014 ob 14.40 uri, iz katerega izhaja, da je oškodovanec dobil s strani tretje osebe udarec v nos in je krvavel iz nosu.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je tožena stranka vse, kar je tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vedela že prej, preden so bile opravljene dodatne poizvedbe v zvezi s samimi poškodbami, ki jih je utrpel oškodovanec in sicer že dne 21. 2. 2014, ko jo je ravnateljica Osnovne šole D. seznanila s kasneje očitano kršitvijo. Zakonita zastopnica tožene stranke v.d. direktorica B.B. je bila dne 21. 2. 2014, s strani ravnateljice Osnovne šole D. seznanjena, da je k njej prišel okrvavljen učenec s skupino otrok, ki je povedal, da ga je udaril C.C. in ga opisal tako, da je iz opisa predvidevala, da gre za C.C. (tožnika). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v.d. direktorice B.B. za kršitev delovnih obveznosti in storilca zvedela že dne 21. 2. 2014 od ravnateljice Osnovne šole D., ki jo je seznanila, da je k njej prišel okrvavljen učenec, ki je povedal, da ga je udaril in poškodoval C.C., po opisu pa so ugotovili, da je bil to tožnik.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka zvedela za kršitev in storilca šele na zagovoru dne 13. 3. 2014, ker na zagovoru tožena stranka ni zvedela nič novega. Nenazadnje je tožena stranka že v vabilu na zagovor navedla in obdolžitvi opisala odpovedni razlog, zaradi katerega je nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Navsezadnje pa iz sporočila, ki ga je poslala zakonita zastopnica tožniku dne 21. 2. 2014, ko je povzela izpoved tožnika in želela, da tožnik le-to potrdi, izhaja, da tožnik ni zanikal, da bi prišlo do spornega dogodka, skliceval se je le, da v času dogodka ni bil v službi, ker je koristil ure in zato ne more odgovarjati za kršitev delovnih obveznosti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ni bilo resnega razloga za dodatne poizvedbe zakonite zastopnice pri PP D. in pridobitev dodatnih dokazov (izvid kirurške ambulante) v potrditev že ugotovljenih dejstev, saj s pridobitvijo dodatnih dokazov ni mogoče podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 4. 2015, hkrati pa v obrazložitvi sodbe navedlo, da predloga za uporabo 118. člena ZDR-1 ni podala nobena od strank, zato sodišče samo po uradni dolžnosti o tem ne more odločati. Pravilno sicer sodišče ugotavlja, da na podlagi 118. člena ZDR-1 nobena od strank ni podala predloga za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje dejansko ni imelo pravne podlage za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj tega ni predlagala nobena od strank, je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika po reintegraciji in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 15. 4. 2015. Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1 in tožnikovo pogodbo o zaposlitvi neutemeljeno sodno razvezalo z dnem izdaje prvostopenjske sodbe in tožnikov zahtevek za reintegracijo zavrnilo, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu in opisno postavljenem reparacijskemu delu tožbenega zahtevka.

14. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

15. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP ter petim odstavkom 41. člena ZDSS-1, po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) povrniti potrebne stroške postopka in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 253,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 234,00 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške ter stroške kilometrine v znesku 3 x 11,10 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV na odvetniške storitve pa je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 654,89 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo tožniku stroške postopka, za postopek in narok ter prevozne stroške za prihod na prvi narok glede na to, da je strokovna služba za Bpp, ugodila prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči šele z odločbo Bpp 687/2014 z dne 20. 11. 2014, to pa je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je upravičen do nagrade za en narok in za stroške kilometrine za prihod za vse tri naroke (3 x 11,10 EUR). Ker so stroški kilometrine po prvem naroku nastali po izdaji odločbe Bpp, je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki plačilo zneska 632,69 EUR na bančni račun tožnika, znesek 22,20 EUR (kilometrina za drugi in tretji narok) pa je dolžna tožena stranka plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in sicer tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 409,60 EUR, ki je bila odmerjena v skladu z veljavno odvetniško tarifo ZOdvT in sicer nagrada za narok po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in ob upoštevanju 20 % DDV na odvetniške storitve znašajo pritožbeni stroški 409,60 EUR.