Jedro

Dejstvo, da tožnik ni dvignil poštne pošiljke, ker je bil na dopustu, tako da je obvestilo o nameravani odpovedi prejel šele kasneje kot odpoved, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 2.8.2006, zahtevek za poziv nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navajal je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je delodajalec delavcu odobril najprej koriščenje dopusta, nato pa v vmesnem času brez opozorila podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi namen določb Zakona o delovnih razmerjih v postopku pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je edini namen 3. odstavka 83. člena ZDR delavca pripraviti na to, da bo njegova delovnopravna situacija spremenjena. Tožnik je bil od dne 27.7.2006 do 11.8.2006 na letnem dopustu v Grčiji, dne 16.8.2007 pa je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ima tudi po določilih 1. odstavka 82. člena ZDR dokazno breme, to pomeni, da mora zatrditi in dokazati vse okoliščine, s katerimi bo prepričala sodišče, da je bila odpoved zakonita. Sem sodi tudi breme dokazovanja, da je ravnala po določilih 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka ni preverila vseh možnosti nove zaposlitve, ampak je nekako „odkljukala“ svojo dolžnostno ravnanje po določilih 3. odstavka 88. člena ZDR. Res je, da ne more tožena stranka tožniku ponuditi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, lahko pa mu jo ponudi za nedoločen čas in šele, ko bi npr. po letu dni nadomeščanja bilo ugotovljeno, da je njegovo delo nepotrebno, bi lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik tudi ne ve od kod sodišču podatek, da je bil na svojem delu tožnik razvrščen v VI. tarifno skupino, to tarifno skupino mu je priznala tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi, delovno mesto pa je sistemizirano sicer v razponu. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika, ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dobil obvestila pred odpovedjo. Izdano je bilo dne 27.7.2006 in iz samega obvestila, ki ima nižjo evidenčno številko izhaja, da je to izdano pred samo odpovedjo, zato ni moglo biti izdano kasneje. Prav tako iz fotokopije oddajne poštne knjige z dne 28.7.2007 izhaja, da je bilo tožniku poslano obvestilo. Nenazadnje pa tudi ne gre prezreti, da je celo sam tožnik, ko je bil zaslišan, izpovedal, da mu je poštna uslužbenka povedala, da je dobil obvestilo: „poštna uslužbenka je trdila, da sem jaz dobil neko obvestilo, o katerem pa nisem nič vedel“. Ne gre pa prezreti tudi dejstva, da je tožnik obvestilo imel, saj ga je priložil tožbi in iz obvestila, ki ga je vložil izhaja potrdilo faksa, na katerem je datum 16.8.2006, kar pomeni datum, ko je navedeno obvestilo tožnik poslal svojemu pooblaščencu in kaže na to, da tožnik ne govori resnice. Prav tako je bilo tožniku že pred dopisom z dne 26.7.2007 pojasnjeno, da naj se do dne 27.7.2007 odloči, ali bo sprejel ponujeno delovno mesto in bo tako tožniku šel dopust s strani predsednika uprave M.M. Ko je tožena stranka ugotovila, da tožnik nove ponudbe ne bo sprejel do dne 27.7.2007, kot je bilo dogovorjeno, je istega dne podala tožniku obvestilo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku obvestila o nameravani odpovedi tudi ni mogla vročiti v Grčijo. Sodišče prve stopnje se je z zaslišanjem vseh prič ugotovilo, da ni bilo delovnega mesta, na katerem bi bilo mogoče tožnika zaposliti. Tožena stranka tožniku pa tudi ni bila dolžna ponuditi neustreznega delovnega mesta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ugotoviti je, da je tožnik predhodno v sporu uspel v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče s sodbo v zadevi opr. št. Pd 105/2004, potrjeno s sodbo Višjega sodišča opr. št. Pdp 96/2005 – 2 z dne 8.6.2006 odločilo, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi in je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, prav tako pa je tudi odločilo, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi med strankama št. 580/04-1 z dne 16.2.2004. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto vodje živih iger. Tožena stranka je upoštevaje pravnomočno sodno odločbo, tožnika pozvala nazaj na delo vodje oddelka igralnih miz, vendar tega delovnega mesta ni bilo več. Z navedenim je prenehala potreba po tožnikovem delu iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23.12.2002 in posledično navedenemu je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, saj je ugotovila resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v postopku obširno ugotavljalo ali je tožena stranka upoštevala določilo 3. odstavka 88. člena ZDR, ki sicer določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po določilih 109. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da ni imela za tožnika ustreznega dela, upoštevaje pri tem njegovo pogodbo o zaposlitvi. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da ni mogoče upoštevati njegovega pritožbenega ugovora glede razvrstitve v tarifno skupino, ki naj bi bila sistemizirana v razponu, saj je bila tožena stranka dolžna upoštevati tarifno skupino iz podpisane pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem pritožbe, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi delovno razmerje za nedoločen čas in mu po preteku časa nadomeščanja eventualno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če bi bilo delo nepotrebno. Navedeno bi bilo celo nezakonito, saj ZDR v 52. členu, ki ureja pogodbo o zaposlitvi za določen čas, izrecno določa, da se zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca (2. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR) lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas in ne za nedoločen čas.

Ugotoviti je tudi, da je tožena stranka upoštevala določila 3. odstavka 83. člena ZDR, ki sicer določajo, da mora delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Kot je ugotovilo sodišče, je tožena stranka tožniku poslala obvestilo o nameravani odpovedi, s tem, ko je tožena stranka tožniku poslala obvestilo v času letnega dopusta pa tudi ni ravnala nezakonito, saj bi, v kolikor bi čakala, da se tožnik vrne z dopusta v Grčiji, tvegala, da bo kršila določila 5. odstavka 88. člena ZDR, ki določajo, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sicer pa kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ima obvestilo nižjo delovodno številko kot odpoved, kar pomeni, da ga je tožena stranka izdala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tako da razlog, da tožnik ni dvignil poštne pošiljke iz razloga, ker je bil na dopustu v Grčiji in je morda dejansko prejel pisno obvestilo o nameravani odpovedi kasneje ali istočasno kot samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, na zakonitost odpovedi same ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore še dodaja, da je na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve ter za nedoločen čas. Če delodajalec takšnega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo zaposlitve za določen čas, s krajšim delovnim časom v drugem kraju ipd.), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo lahko delavec sprejme ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, torej ne pomeni kršitve določil 3. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o stroških postopka in naložilo tožniku, da sam krije svoje stroške postopka iz razloga, ker v pritožbi ni uspel. Svojo odločitev je pravilno utemeljilo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.