Jedro

Opredelitev osnovne plače zastopnikov je lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati premalo izplačano plačo iz naslova provizije in osnovne bruto plače v bruto znesku 13.180,89 EUR, in sicer za obdobje od decembra 2000 do septembra 2002. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici zakonito obračunavala plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, v skladu s Kolektivno pogodbo tožene stranke in Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju, SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), saj ti akti dovoljujejo zniževanje osnovne plače ob nedoseganju vnaprej postavljenih normativov. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi (pravilno klavzule) v višini 16.175,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2002 dalje do plačila, saj je ugotovilo, da je tožnica že bila izplačana odškodnina, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo le glede odločitve o stroških postopka, sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o plači je ugotovilo, da je sodišče pravilno izhajalo iz določb SKPgd, Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (v nadaljevanju KPZS, Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.) in KP tožene stranke. Ta v 49. členu ločeno ureja osnovno plačo zavarovalnega zastopnika in njegove planske obveznosti ter predvideva tudi znižanje osnovne plače, če zavarovalni zastopnik ne doseže mesečnega osnovnega plana produkcije, in sicer po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Tako mora zavarovalni zastopnik za osnovno plačo dosegati pričakovane delovne rezultate, zaradi česar stališče tožnice, da v nobenem primeru ne sme prejeti plače, ki je nižja od osnovne (in izhodiščne plače), ni pravilno. Sklicevalo se je tudi na tožničino pogodbo o zaposlitvi in osnovni plan produkcije ter dosledno izvajanje aktivnosti dela zavarovalnih zastopnikov, ki je priloga tožničine pogodbe o zaposlitvi. V spornem obdobju je tožnica prejemala osnovno plačo, ki je bila znižana ali zvišana glede na doseženo provizijo. Zato poleg že izplačane plače ne more biti upravičena še do izplačila celotne osnovne plače. Glede odločitve o odškodnini za spoštovanje konkurenčne klavzule, je sodišče navedlo, da bi morala tožnica, v kolikor bi menila, da gre za neenakomernost dajatev, v skladu s 118. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zahtevati razveljavitev določil pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na konkurenčno klavzulo. S tem, ko je tožena stranka tožnici dne 16. 12. 2002 izplačala 34.762,00 SIT, je izpolnila svojo obveznost po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar tožnica ni upravičena še do dodatne odškodnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevala 100 % osnovno plačo, ker ji je tožena stranka namesto takšne plače izplačevala provizijo (na podlagi Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov), s tem pa se ne strinja. V pogodbi o zaposlitvi je imela določen plan aktivnosti, kar predstavlja njen delovni rezultat, istočasno pa se je od nje zahtevala sklenitev najmanj štirih zavarovalnih pogodb z določeno premijo, kar predstavlja njeno delovno uspešnost. Dela zavarovalnega zastopnika, če se izvaja v okviru delovnega razmerja, ni mogoče obravnavati kot obligacijo uspeha, temveč kot obligacijo prizadevanja. Končni rezultat namreč ni odvisen samo od truda zavarovalnega zastopnika. Njena osnovna plača v nobenem primeru ne more biti odvisna od števila sklenjenih zavarovanj, na katere nima vpliva. Meni, da je zmotna presoja sodišča, da je osnovna plača tožnice odvisna od doseženih premij oziroma števila sklenjenih zavarovanj. Sodišče naj bi tudi spregledalo hierarhijo pravnih aktov. Določbi 43. člena SKPgd in 43. člena KPZS je mogoče razumeti samo tako, da se pravice do osnovne plače ter dodatkov za posebne obremenitve, za delovno dobo, za uspešnost in uspešnost poslovanja seštevajo oziroma se del plače na podlagi uspešnosti prišteva k osnovni plači, ne pa da se ta izplačuje namesto osnovne plače. Po sedmem odstavku 43. člena KPZS je plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, ki jo delavec prejme ob polnem delovnem času, za naprej določene rezultate ter normalne delovne pogoje, pri čemer panožna kolektivna pogodba ne predvideva znižanja plače pod izhodiščno plačo. V kolikor pride do tega primera, to predstavlja kršitev pravic delavca. Po navedenih določbah del plače na podlagi delovne uspešnosti pripada delavcu poleg osnovne plače, ne pa da se zavarovalnim zastopnikom izplačuje provizija namesto osnovne plače. To v praksi pomeni, da tožena stranka tožnici osnovne plače sploh ni izplačevala. Glede plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule navaja, da je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja zahtevala od tožnice spoštovanje konkurenčne prepovedi (pravilno klavzule) in ji v ta namen tudi izplačala realizirano provizijo. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je prvostopno sodišče štelo zapisano konkurenčno klavzulo in z njo povezano nadomestilo za nično. Sodišče druge stopnje pa klavzule ni štelo za nično, ampak se je postavilo na stališče, da sta stranki izpolnili, kar sta se zavezali. Ob tem pa je spregledalo, da ima nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule namen ščititi delavca. Konkurenčna klavzula ni bila neveljavna in ni mogoče šteti, da če je nadomestilo določeno prenizko delavec ne more prejeti višjega nadomestila. V novem ZDR je bila sprejeta ureditev, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne more biti nižje od 1/3 bruto plače delavca. Zato bi moralo sodišče tožnici priznati nadomestilo v enaki višini, kot je znašala pogodbena kazen, najmanj pa v višini 1/3 njene bruto plače za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

K odločitvi o plači

7. Iz tožničine pogodbe zaposlitvi z dne 1. 6. 2002 izhaja, da osnovno plačo predstavlja plača, ki jo delavec doseže s pričakovanimi delovnimi rezultati, to je z izvršitvijo osnovnega plana produkcije, in da mu stimulacija pripada za preseganje osnovnega plana. Plan je sestavni del pogodb, iz njega pa poleg aktivnosti dela izhaja predvsem to, kolikšno produkcijo zavarovalne vsote mora v tekočem mesecu ustvariti in kakšno izplačilo mu pripada glede na izpolnjevanje osnovnega plana po mesecih. Tudi po 43. členu SKPgd in 43. členu KPZS je osnovna plača delavca opredeljena kot plača za polni delovni čas in doseganje v naprej določenih delovnih rezultatov – ob normalnih delovnih pogojih. Enako izhaja tudi iz 48. člena KP tožene stranke, ki pa pravilo, da osnovna plača za polni delovni čas, v naprej določene rezultate in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače oziroma, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, izključuje za zavarovalne zastopnike. Zanje v 49. členu izrecno določa, da so dolžni za osnovno plačo dosegati pričakovane delovne rezultate, kar pomeni izvršiti osnovni plan produkcije in dosledno izvajati planske aktivnosti dela, da morajo s sklepanjem osebnih zavarovanj ustvariti mesečno produkcijo zavarovalne vsote, podobno za sklepanje premoženjskih zavarovanj, itd.. V zadnjem odstavku tega člena je določeno, da se v primeru nedoseganja mesečnega osnovnega plana produkcije osnovna plača zavarovalnega zastopnika zniža sorazmerno procentu nedoseženega plana po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Posebno je urejeno tudi ugotavljanje delovne uspešnosti in stimulacije za zavarovalne zastopnike in organizatorje mentorje, kjer je predvidena stimulacija nad dogovorjeno osnovno plačo, vendar le v primeru pozitivne razlike v zvezi z doseganjem obveznosti delavca, v nasprotnem primeru pa postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti za opravljanje osnovnega dela.

8. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je sistem oblikovanja plač pri zavarovalnih zastopnikih, tudi osnovnih plač, vpet v izpolnjevanje opredeljenih planskih obveznosti, oziroma osnovnega plana produkcije in je od njega odvisen. Kljub izključitvi pravila, ki velja za zavarovalne zastopnike – da je izhodiščna plača najnižja osnovna plača (48. člen KP tožene stranke), to ne pomeni, da tudi drugi delavci načeloma ne bi mogli imeti nižje osnovne plače od izhodiščne plače za določeni tarifni razred, saj je po splošni opredelitvi osnovne plače ta vezana tudi na v naprej določene delovne rezultate. Pomembno pa je, da morajo biti ti rezultati jasno določeni, torej tudi, da mora biti predvidena in opredeljena možnost znižanja osnovne plače (tudi če je osnovna plača enaka izhodiščni). To je tožena stranka storila pri zavarovalnih zastopnikih, saj je predvidene (normalne) delovne rezultate za zavarovalne zastopnike natančneje opredelila in jih vezala na izpolnjevanje plana. Tudi sicer iz določb delovne zakonodaje oziroma kolektivnih pogodb ne izhaja, da osnovna plača, kot plača tudi za normalne delovne rezultate, ne bi smela biti odvisna od rezultatov – npr. sklenjenih zavarovanj. Prav tako (prav na podlagi navedenih določb) ni utemeljeno zavzemanje, da bi glede na naravo delovnega razmerja zavarovalnim zastopnikom pripadala osnovna plača že samo zaradi njihovega prizadevanja (1).

9. Neutemeljeno je nadalje tožničino zatrjevanje, češ da določbe KP tožene stranke niso usklajene z določbami KPZS. Še enkrat je treba poudariti, da ta kolektivna pogodba res ne določa izrecno znižanja osnovnih plač, niti kriterijev za oblikovanje teh plač, vendar takšne možnosti ne izključuje – posebej zato, ker v 43. členu opredeljuje tudi pojem v naprej določenih delovnih rezultatov in delovnih pogojev in pri tem določa, da je delavec upravičen do 100 % osnovne plače le, če ne doseže v naprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani (peti odstavek 43. člena), pa tudi, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred najnižja osnovna plača, do katere je delavec upravičen le za delo v polnem delovnem času, in za v naprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje (sedmi odstavek). Ta opredelitev ne onemogoča, da delodajalec v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu natančneje ne razdela predvidenih oziroma normalnih delovnih rezultatov in v povezavi s temi tudi možnost znižanja osnovnih plač.

10. Neutemeljene so zato revizijske navedbe, da tožničina osnovna plača sploh ne bi smela biti nižja od izhodiščne plače oziroma, da ji je tožena stranka izplačevala le provizijo, ni pa ji plačala osnovne plače. Revizijsko sodišče se je že večkratopredelilo do tega, da je sistem obračunavanja plač in dodatkov lahko vpet v provizijski sistem nagrajevanja, oziroma da je tudi opredelitev osnovne plače zastopnikov lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije (npr. VIII Ips 258/2005, VIII Ips 472/2008, VIII Ips 530/2008, itd.). Zavzelo je tudi stališče, da dejstvo, da je v panožni kolektivni pogodbi plačilo na osnovi provizije izrecno predvideno le za plačo iz naslova delovne uspešnosti, ne pomeni samo po sebi, da delodajalec tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smel vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

K odločitvi o konkurenčni klavzuli

11. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90) je v četrtem odstavku 7. člena določal, da se delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v z zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu (t.i. konkurenčna klavzula oziroma pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti). Namen konkurenčne klavzule je, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da delavec določen čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo opravljal delodajalcu konkurenčne dejavnosti.

12. Iz ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da sta stranki v 7. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili konkurenčno klavzulo, ki v tretjem odstavku določa, da v primeru, če tožnica krši obveznosti iz prvega in drugega odstavka tega člena, se zavezuje plačati toženi stranki pogodbeno kazen v znesku 24 povprečnih bruto plač na zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. V petem odstavku pa je določeno, da tožnici pripada zaradi konkurenčne prepovedi (pravilno klavzule) po prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena, odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici iz tega naslova že izplačala odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, in sicer v višini 34.762,00 SIT bruto.

13. Protispisna je revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje konkurenčno klavzulo štelo za nično, saj to iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bila konkurenčna klavzula nična, če obveznost delodajalca (tožene stranke) v konkurenčni klavzuli sploh ne bi bila opredeljena ter poudarilo, da morata biti obveznosti obeh pogodbenih strank glede konkurenčne klavzule približno uravnoteženi. Tožnici je bila s pogodbo o zaposlitvi priznana materialna satisfakcija, ker je bila oškodovana v premoženjskopravnem smislu zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (2). V kolikor bi bila tožnica ob podpisu pogodbe o zaposlitvi mnenja, da le-ta ne predstavlja pravičnega in primernega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, bi morala, tako kot sta pojasnili sodišči nižje stopnje, v skladu s pravili civilnega prava zahtevati razveljavitev navedene določbe, oziroma dokazati, da jo je podpisala pod vplivom pravno upoštevnih napak volje. Ker tožnica tega v postopku niti ne zatrjuje, je pravilno stališče sodišč nižje stopnje, da navedeno določilo pogodbe o zaposlitvi velja. Zato je neuspešno revizijsko prizadevanje, da bi bila tožnica upravičena še do izplačila dodatne odškodnine v višini do 24-kratnika zadnje osnovne plače, saj je tožena stranka svojo obveznost iz tega naslova že v celoti izpolnila.

14. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe), ki je začel veljati šele 1. 1. 2003, kar pomeni, da v času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi sploh še ni veljal. 15. Ker sta sodišči nižje stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi VII Ips 64/2009 z dne 5. 9. 2011. Op. št. (2): Več o tem glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-51/90 glede razveljavitve določb petega in šestega odstavka 7. člena ZDR/90.