Jedro

Ker tožnica ni dosegala vnaprej določenih delovnih rezultatov dela iz razlogov na njeni strani, je ob pogojih iz SKPgd, kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe upravičena le do ustrezno znižane osnovne plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v odločitvi o stroških postopka glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 305,38 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati premalo izplačano plačo iz naslova provizije in osnovne plače v bruto znesku 13.180,89 EUR in sicer za obdobje od decembra 2000 do septembra 2002 v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od teh zneskov obračunati in plačati določene prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila ter da je je dolžna plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne prepovedi v znesku 16.175,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2002 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 305,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku in spremeni odločitev o stroških oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožnica ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, posebej pa poudarja, da je tožena stranka tožnici izplačevala plačo, ki je bila nižja od izhodiščne plače za V. tarifni razred. Zaradi tega je tožena stranka kršila določilo 7. odst. 43. čl. SKPgd in popolnoma isto določbo 7. odst. 43. čl. Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo. Zaradi tega je določilo pogodbe o zaposlitvi kakor tudi določb podjetniške kolektivne pogodbe nezakonito in v nasprotju s prej navedenimi kolektivnimi pogodbami, v kolikor dopušča izplačilo plače, nižje od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred. Tožnica je prejemala izhodiščno plačo za V. tarifni razred in ji tožena stranka ne bi smela izplačevati nižje plače od dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ni upoštevala določil glede obračuna plače na podlagi delovne uspešnosti. V 45. čl. Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo je določena plača na podlagi delovne uspešnosti, ki se izplačuje na osnovi provizije. To pomeni, da tožnici poleg osnovne plače pripada tudi provizija, glede na uspešnost pri delu, ki jo natančno določa Pravilnik o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Nagrada je odvisna od realizirane mesečne produkcije. V 12. čl. istega pravilnika je določeno, da se zastopnikom, ki so redno zaposleni pri toženi stranki provizija izplačuje v obliki osebnega dohodka vnaprej. Takšno določilo je nezakonito, saj delavec, ki opravlja delo po pogodbi o zaposlitvi ne more namesto plače prejemati provizije. Tožena stranka pa je storila prav to, da je tožnici in drugim zaposlenim zastopnikom provizijo izplačevala namesto osnovne plače. Izplačilo plače je v celoti in izključno odvisno od uspešnosti sklenitve zavarovanj in prav nič od izpolnjevanja dnevnih, tedenskih in mesečnih aktivnosti (kot je to zapisano v pogodbi o zaposlitvi). Delavec mora imeti možnost aktivnega vplivanja na delovni rezultat, kar pomeni, da mora biti rezultat v celoti odvisen od njegovega dela in vloženega truda, ne pa od ravnanja tretjih oseb, na katera nima vpliva. Tožnica je delo opravljala v obliki organiziranega delovnega procesa s sklenjenim delovnim razmerjem. Definicija delovnega razmerja po 4. čl. ZDR pomeni, da od delavca ni mogoče terjati uspeha, kot to velja za izključno civilnopravna razmerja, zato je pravno nevzdržen zaključek sodišča, da je delavec lahko plačan samo in izključno za doseženi uspeh, ki pa ni odvisen od njegovega vloženega truda. Poleg tega si mora zavarovalni zastopnik kot mandatar prizadevati, da bo s tretjimi osebami sklepal zavarovalne pogodbe, vendar sklenitev le teh ni v celoti odvisna od njegovega prizadevanja, ampak od svobodne volje sopogodbenika - tretje osebe. Tožnica je glede na izpodbijano sodbo v slabšem položaju, kot če bi delo opravljala v smislu civilnopravne obligacije. V slednjem primeru bi imela tožnica celo pravico do povrnitve potrebnih stroškov ne glede na uspeh pri izvršitvi naročila, medtem ko ji tožena stranka ni plačevala niti kilometrine. Iz dokaznega postopka nadalje nesporno izhaja, da je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja tožnici zahtevala spoštovanje konkurenčne klavzule in je v ta namen tožnici tudi izplačala realizirano provizijo kot odškodnino. Nesporno dejstvo je tudi, da je tožnica spoštovala prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Vendar pa tožnica opozarja, da je bila obveznost delodajalca določena v zelo nizki vrednosti (neprimerljivi z obveznostjo tožnice), če bi le ta kršila prepoved konkuriranja. Protispisna je navedba sodišča, da je tožnica uveljavljala nezakonitost konkurenčne klavzule. Tožnica je s tožbo zahtevala zgolj višje nadomestilo, kot ji ga je bila pripravljena izplačati tožena stranka in to z obrazložitvijo, da je tako nizko nadomestilo v nasprotju z zakonom. Določba o medsebojnih obveznostih torej ni nična, ampak kvečjemu izpodbojna. V konkretnem primeru izpodbojnost ni bila določena v korist tožene stranke in se niti tožena stranka niti sodišče ne moreta sklicevati na neveljavnost. Sodišče mora v skladu s 7. čl. ZDR/90 samo določiti višino pravičnega nadomestila, ki gre tožnici, upoštevajoč enakovrednost dajatev. Nenazadnje je nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v ZDR vstavljeno z namenom, da ščiti delavca. Naslovno sodišče je tovrstno določilo tolmačilo v škodo tožnice kot delavke. Konkurenčna klavzula ni bila neveljavna, sodišča pa so v podobnih primerih določila ustrezno višja nadomestila, sklicujoč se na enakovrednost dajatev oz. pravic in obveznosti. Nadalje je tožnica vložila tožbo za več zahtevkov in se je za vse zahtevke razen tistih, ki so predmet sodbe poravnala za znesek 20.000,00 EUR. Tožba je bila torej potrebna, njen uspeh do sklenitve sodne poravnave, četudi bi ostalo pri izpodbijani sodbi, je bil precejšen. Pravdni stranki se o stroških poravnave nista mogli dogovoriti in sta odločitev prepustili sodišču. Zato bi slednje moralo glede na uspeh tožnice v višini 20.000,00 EUR tožnici priznati in povrniti tudi njene pravdne stroške, glede na dosežen uspeh, kar pa sodišče ni storilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja.

Glede plačila provizije: Pravni akt, ki je v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za plačilo po pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, podrobneje urejal področje plač, je bila Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji). Skladno s 43. členom SKPgd je bila plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dodatkov, dela plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja (1. odst.), osnovna plača za polni delovni čas, vnaprej predvidene določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, pa ni mogla biti nižja od izhodiščne plače iz tarifne priloge k SKPgd (3. odstavek). Enako je bilo določeno v Kolektivni pogodbi za zavarovalstvo Slovenije (KP dejavnosti; Ur. l. RS, št. 60/98 in nadaljnji) in v 48. členu Kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška KP, priloga B8), ki je v 49. členu poleg tega ločeno uredila osnovno plačo zavarovalnega zastopnika in njegove planske obveznosti: v primeru, če mesečnega osnovnega plana produkcije ni dosegel, se mu je osnovna plača sorazmerno znižala po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov (A24).

Za osnovno plačo so morali zavarovalni zastopniki za osebna zavarovanja (vključno s tožnico) dosegati pričakovane delovne rezultate: izvršiti osnovni plan produkcije in dosledno izvajati planirane aktivnosti. Posamezni elementi za izračun njihove osnovne plače so bili nadalje določeni v splošnem aktu, pri čemer so morali ustvariti mesečno produkcijo zavarovalne vsote za doživetje pri mešanem življenjskem zavarovanju in predvidene vsote vplačanih premij pri renti in življenjskem zavarovanju za čisti rizik smrti v višini provizije, enaki znesku bruto plače 1. plačilnega razreda V. tarifnega razreda, in skleniti vsaj 4 nova zavarovanja (49. člen podjetniške KP). V nasprotnem primeru se je njihova osnovna plača znižala sorazmerno odstotku nedoseženega osnovnega plana produkcije po kriterijih iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov.

Glede na citirane določbe stališče tožnice, da v nobenem primeru ni mogla prejemati plače, ki je nižja od osnovne (in izhodiščne) plače, ni pravilno. Navedeno ne izhaja niti iz SKPgd niti iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Tudi KP dejavnosti v 7. odst. 43. čl. jasno določa, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred, kot je opredeljena v tarifni prilogi kolektivne pogodbe, najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje. A contrario pa to pomeni, da delavec lahko prejme tudi plačo, nižjo od izhodiščne plače, če v polnem delovnem času ter ob normalnih delovnih pogojih, ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov. Tudi revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da je v primeru, ko delavec ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani, lahko upravičen le do ustrezno znižane osnovne plače (Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 102/2007 z dne 6. 10. 2008).

Tožničina plača je bila urejena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2002 (priloga A10). Iz 3. člena citirane pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila razporejena v V. tarifni razred – 1. plačilni razred in da je bila njena osnovna plača za delo, dogovorjeno s to pogodbo, in pričakovane delovne rezultate (glede na osnovni plan produkcije in plan aktivnosti dela) na dan sklenitve pogodbe bruto 144.570,00 SIT (2. odstavek 3. člena). Za navedeno plačo je bila tožnica dolžna dosegati pričakovane delovne rezultate, to je izvršiti osnovni plan produkcije in dosledno izvajati aktivnosti dela zavarovalnih zastopnikov, kar predstavlja prilogo pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 3. člena). Glede na plan produkcije (priloga A14) je morala tožnica v tekočem mesecu ustvariti produkcijo zavarovalne vsote za doživetje pri mešanem življenjskem zavarovanju in predvideno vsoto vplačanih premij pri renti, ki ob predvidenih provizijskih stopnjah in predvidenem tečaju zagotavlja provizijo v višini 144.570,00 SIT in skleniti vsaj 4 nova zavarovanja, kar predstavlja 100 % plan produkcije.

Tožnica je bila s Pravilnikom o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov z dne 19. 2. 2001 (priloga A24), ki podrobneje določa provizioniranje sklenjenih zavarovalnih polic, ob podpisu pogodbe o zaposlitvi seznanjena (razvidno iz izjave, priložene pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001). V spornem obdobju je prejemala osnovno plačo, ki je bila znižana ali zvišana, glede na doseženo provizijo. Tožnica je trdila, da ji je tožena stranka izplačevala provizijo namesto osnovne plače, zato je s tožbenim zahtevkom uveljavljala še plačilo celotne osnovne bruto plače, do katere pa tožnica ne more biti upravičena, saj je plačo že prejela, kar nedvomno izhaja iz predloženih plačilnih list. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici obračunavala plačo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti in kolektivno pogodbo dejavnosti. Iz plačilnih list, ki jih je tožnica priložila tožbi, je razvidno, da je tožena stranka v mesecih, ko je tožnica dosegla večjo produkcijo od obvezne, poleg osnovne plače izplačala tudi provizijo (npr. avgust 2001). Tožnica bi bila eventualno upravičena do razlike v plači ali v proviziji v primeru, če je tožena stranka ne bi izračunavala pravilno oziroma v skladu s svojimi internimi akti. Ker pa tožnica tega niti ne zatrjuje, temveč zatrjuje, da ji je bila namesto osnovne plače izplačevana provizija, navedeno pa iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje ne izhaja, je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti neutemeljen.

Pri takšni presoji je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da iz aktov tožene stranke niti ne izhaja, da je bila provizija znesek, namenjen za neposredno plačilo zavarovalnim zastopnikom (ne predstavlja neposrednega zaslužka), ampak je predstavljala osnovo za obračun stimulacije oziroma delovne uspešnosti.

Ker na podlagi navedenih razlogov tožbeni zahtevek za plačilo zneska osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi ni utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede konkurenčne klavzule: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90) je v 7. čl. določal, da se delavec in organizacija oz. delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oz. pri delodajalcu.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da sta tožeča in tožena stranka v 7. čl. pogodbe o zaposlitvi (priloga A10) dogovorili konkurenčno klavzulo. V 3. odst.7. člena je določeno, da v primeru, da delavka krši obveznosti, določene v 1. in 2. odst. tega člena, se zavezuje plačati A. pogodbeno kazen v znesku 24 povprečnih bruto plač na zaposlenega v A., v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, v 5. odst. pa je zapisano, da delavki pripada zaradi konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo 4. odst. tega člena, odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici dne 16. 12. 2002 iz tega naslova izplačala bruto znesek 34.762,00 SIT, torej odškodnino, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, kar pa po mnenju tožnice ne predstavlja pravične in primerne odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule. Tožnica je trdila, da gre za neenakovrednost dajatev, zato bi moralo sodišče samo določiti višino pravičnega nadomestila, ki bi moralo znašati najmanj 24-kratnik ustrezne provizije (oz. zadnje tožničine osnovne plače). Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi bilo sporno, da tožnica pogodbe ne bi podpisala ali da bi jo podpisala pod vplivom napak volje. Glede na 118. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji) lahko stranka pogodbe v enem letu od sklenitve pogodbe zahteva njeno razveljavitev, če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje in če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti. Tožnica ni (pravočasno) zahtevala razveljavitve pogodbe oz. določil pogodbe o zaposlitvi, ki so urejala pravice in obveznosti pogodbenih strank v zvezi s konkurenčno klavzulo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna, obrazložitev je logično obrazložena, koherentna ter materialno pravno pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo.

Tožnica se nadalje protivi odločitvi sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Meni, da sodišče pri tej odločitvi ni upoštevalo sklenjene sodne poravnave, s katero se je tožnica poravnala za znesek 20.000,00 EUR. Njen ugovor je neutemeljen, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da je pri odločitvi o stroških postopka sodišče prve stopnje upoštevalo sklenjeno sodno poravnavo. Tako je toženi stranki priznalo le stroške pooblaščenca za pristop na obravnavo z dne 18. 2. 2008 ter stroške sodne takse, v sorazmernem delu glede na poravnavo, v višini 146,78 EUR (od sicer plačanih 278,75 EUR).

Pritožbeno sodišče pa je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter Obligacijskega zakonika. V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 zavzelo načelno pravno mnenje iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).