Jedro

Po določbi 1. odstavka 86. člena OZ je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Gre za konkretno presojo ali je bilo kakšno moralno pravilo kršeno do take mere, da je utemeljena potreba po sodnem varstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba sklenjena med N.K. kot prodajalcem in R.V. kot kupcem za 1/2-ico stanovanja št. 3E, ki se nahaja v drugem nadstropju stavbe T. v izmeri 38,90 m2 in je v načrtu označeno z rdečo barvo ter je bila davčno potrjena 24.12.2004, nična in ne ustvarja pravnih posledic. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se navedena kupoprodajna pogodba razveljavi. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvemu in tretjemu tožencu nerazdelno povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 1.474,38 EUR. Tako se je odločilo zato, ker je ugotovilo, da v ravnanju pokojnega K., ki si je z dogovorom o prodaji svojega deleža na stanovanju zagotovil denarna sredstva za izplačilo tožnice (kar je bila njegova obveznost po sklenjeni sodni poravnavi v zadevi N 1), ni najti nobene kršitve moralnega načela, dogovor o prodaji pa tudi ni temeljil na nedopustnem nagibu. V času sklepanja sporne pogodbe niso bili podani niti izpodbojni razlogi.

Zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v dejanju pokojnega K., ki si je že pred sklenitvijo sodne poravnave zagotavljal denarna sredstva za izplačilo tožnice, ni videti nič nemoralnega. V nepravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Piranu, je pokojni K. zatrjeval, da ima sam večjo potrebo po pridobitvi celotnega stanovanja, ker ga potrebuje za bivanje in nima kam ter je bolan. Do sklenitve poravnave po kateri je pridobil stanovanje v izključno last ob zavezi denarnega izplačila polovičnega deleža tožnici, je prišlo prav zaradi prigovarjanja sodnice, da bo stanovanje dodelila v celoti K. ter da je zato bolje, da stranki skleneta poravnavo, saj se na ta način izogneta visoki taksi za sklep. V nepravdnem postopku pokojni K. ni navajal, da meni prodati svoj del stanovanja, zato da bi izplačal tožnico, ampak je zatrjeval da potrebuje stanovanje v celoti zase. Vse to je vedel tudi prvi toženec, zato je prodaja njemu nemoralna, saj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, ki je moralno pravilo zapisano v temeljnih načelih OZ-a. Tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da prodaja lastnega dela stanovanja z namenom pridobitve sredstev za izplačilo tožnice ne pomeni nedopustnega nagiba niti pri prvemu tožencu, ni pravilen. To ni bil namen poravnave in prvi toženec je za to vedel. Kot solastnik je bil pokojni K. najprej dolžan ponuditi stanovanje v odkup tožnici. Za pravilno oceno kršitve moralne norme je pomembno ravno dejstvo, da se je K. dogovarjal o prodaji svojega polovičnega deleža stanovanja s prvim tožencem že v času, ko je še tekel sodni postopek razdružitvi in v katerem je K. uveljavljal pridobitev celotnega stanovanja. Zavajal je sodnico v nepravdnem postopku, vse to pa je vedel tudi prvotoženec, zato je bilo njuno početje pri sklepanju prodajne pogodbe nemoralno. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem ključne priče sodnice D.C. o okoliščini vzrokov sklenitve sodne poravnave, je ostalo tudi dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče naj zato sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi zahtevku na ničnost prodajne pogodbe, podrejeno pa sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prvo in tretjetoženec sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sta se pokojni N.K. in prvotožena stranka o prodaji polovice stanovanja dogovarjala že pred sklenitvijo sodne poravnave, kar je le njena domneva, ki pa je v postopku ni dokazala. Do ponudbe prodaje je prišlo šele po sklenjeni sodni poravnavi, kar izhaja iz izpovedb prič in listin v spisu, pred tem pa je tožeča stranka v nepravdnem postopku zavrnila vse ponujene možnosti pokojnega N.K.. Po sklenjeni sodni poravnavi ji je bil tako pokojni N.K. zavezan do 29.12.2004 plačati dogovorjeni znesek, kar je dne 24.12.2004 tudi storil in nato istega dne sklenil pogodbo o prodaji polovice stanovanja prvotožencu. Pred tem je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi obdržal minimalni bivalni prostor in bivši ženi oziroma tožnici ponudil tudi fizično razdelitev stanovanja, ni soglašal z izplačilom denarja, predlagal da mu tožnica na drugem naslovu kupi drugo stanovanje v površini vsaj 20 m2, ali pa da se stanovanje, ki je bilo predmet delitve, proda po tržni ceni in kupnina med njima razdeli. S sklenitvijo sodne poravnave tožnica ni bila več solastnica stanovanja, izplačilo je bilo izvršeno 24.10.2004, v sklenjeni sodni poravnavi pa tudi ni bilo nobenih omejitev glede razpolaganja s stanovanjem. Ne drži zato pritožbena trditev, ki je tudi novota, da bi moral pokojni N.K. najprej ponuditi stanovanje v odkup njej. Pritožbene trditve, da je odločitev sodišča prve stopnje glede dopustnosti, poštenosti in moralnosti pokojnega N.K. in prvotoženca napačna, so tudi povsem pavšalne in v bistvu ponavljajo tožbene navedbe. Sklenjena kupoprodajna pogodba ne nasprotuje ustavnim določbam, niti zakonskim ali drugim materialnim predpisom in zato ni mogoče zatrjevati kršitve moralnih načel, poleg tega pa je imela tožnica v postopku sklenitne sodne poravnave celo odvetnika, ki je bil tudi sam sopodpisnik poravnave. Tožeča stranka tudi v nobeni vlogi konkretno ni pojasnila, kaj naj bi pričanje sodnice D.C. dokazovalo, glede na to da pokojnemu N.K. ni mogoče očitati ničesar, še zlasti ne tega kar zatrjuje tožnica. Poskušal je vse, da bi se delitev opravila na način, ki bi ustrezal obema, pa tožnica na noben predlog ni pristala. Preprosto je hotela denar, po sklenitvi sodne poravnave pa še stanovanje, saj si drugače njenih pravd sploh ni mogoče razlagati. Njeno ravnanje ni moralno in pošteno, niti v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega in stvarnega prava. Pritožbeno sodišče naj zato pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in njej naloži stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki je na ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba niti ne izpodbija) so, da sta pokojni N.K. in tožnica razvezana zakonca, ki sta si v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu razdelila skupno premoženje, to je stanovanje (ki je danes vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Piranu pri vložku z oznako) tako, da je pokojni K. postal izključni lastnik tega stanovanja pod odložnim pogojem, da v roku treh mesecev šteto od dne 30.9.2004 plača tožnici denarni znesek v višini takratnih 5.375.460,00 SIT. Stranki sta sklenili sodno poravnavo dne 30.9.2004, dne 24.12.2004 pa je pokojni K. tožnici nakazal v sodni poravnavi dogovorjeni znesek, tožnica pa se je iz stanovanja izselila. Nato je vložila pred Okrajnim sodiščem v Piranu proti K. tožbo zaradi ničnosti oziroma razveljavitve sklenjene sodne poravnave, vendar je bil njen zahtevek zavrnjen. Tudi v tej zadevi tožnica trdi, da je kupoprodajna pogodba (prej pa sodna poravnava) nična, ker naj bi jo K. z goljufivim ravnanjem prisilil v podpis poravnave z zgoraj povzeto vsebino, saj je bil njegov namen ves čas stanovanje prodati in zaslužiti, kar naj bi prvotoženec ves čas vedel. Goljufivo ali špekulativno ravnanje, ki pomeni kršitev moralnih načel, naj bi se kazalo v tem, da sta stranki pogodbo sklenili le zato, da bi K. najprej pridobil sredstva za izplačilo njenega deleža po sodni poravnavi v nepravdnem postopku, nato pa naj bi, ko je postal izključni lastnik, stanovanje prodal. Bistveni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vedela da pokojni K. v času sklepanja sodne poravnave ni imel denarnih sredstev za plačilo njenega deleža, in da je prišlo ravno zato na naroku dne 18.6.2004 do zapisa, da bo pokojni K. skušal zbrati denar, sta povsem prepričljivi za zaključek, da v njegovem ravnanju ni najti nobene kršitve kakšnega moralnega načela, prav tako pa tudi ne goljufivega ali špekulativnega ravnanja, ki bi bilo moralno sporno. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da naknadno sklenjena kupoprodajna pogodba zato ni nemoralna. Presoja ničnosti sporne pogodbe sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna. Po določbi 1. odstavka 86. člena OZ je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Morala je nesamostojen pravni vir, ki za razliko od pozitivnega prava ni vnaprej kodificirana, pač pa je prožna in se njene vrednostne sodbe tesno prilegajo okoliščinam vsakega posameznega primera. V konkretnem primeru je zato potrebno ugotoviti, kaj je pokojnemu K. nalagala moralna dolžnost in v kakšnem obsegu je bila pomembna za pravo. Gre za konkretno presojo ali je bilo kakšno moralno pravilo kršeno do take mere, da je utemeljena potreba po sodnem varstvu. V tem postopku je ugotovljeno, da se je pokojni K. s prvotožencem dogovarjal za prodajo in kasneje z njim sklenil prodajno pogodbo, zato da bi izpolnil obveznost, ki jo je sprejel po sodni poravnavi, sklenjeni s tožnico. Če tega ne bi storil, dogovorjene obveznosti sploh ne bi mogel izpolniti. V tem pa ni videti nič nemoralnega. Nerazumljiva je zato tožničina trditev, da je z izpodbijano pogodbo želel zaslužiti, saj je po pogodbi pridobljeni denar izročil njej. Pritožnica tudi v ničemer ne pojasni konkretno ravnanje, ki bi pomenilo kršitev moralne norme in svoje stališče do tega, zakaj je potrebno (domnevno kršitev) sankcionirati z ničnostjo. Pri tem tudi prezre, da je pokojni K. s sklenitvijo poravnave postal izključni lastnik stanovanja (torej dogovorno) in da zato do kršitve njene predkupne pravice sploh ni moglo več priti. Povsem pravilno je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi določilo 2. odstavka 40. člena OZ, ki določa da je pogodba nična le v primeru, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Tožničine trditve so v tem delu sicer pomanjkljive (kar ugotavlja že sodišče prve stopnje), saj se trdi le, da je pokojni K. pogodbo sklenil zato, da bi tožnica ostala brez stanovanja, prvotoženec pa naj bi za to vedel. Nagib za sklenitev pogodbe pomeni interes, ki ga skuša pogodbena stranka uresničiti s sklenitvijo pogodbe. K. interes je bil v tem, da pridobi denarna sredstva za izplačilo tožnice. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšno ravnanje ne predstavlja nedopustnega nagiba, saj je ta nedopusten le takrat, kadar je v nasprotju z moralnimi načeli družbe. Hkrati mora biti nedopusten nagib condicio sine qua non, brez njega pogodba sploh ne bi bila sklenjena (objektivni element).Tretji pogoj, ki ga predvideva zakon, pa je v tem, da je sopogodbenik vedel ali bi moral vedeti, da je bistveno vplival na sklenitev pogodbe (subjektivni element). Ker v konkretnem primeru ni bil podan niti objektivni element, je sodišče prve stopnje povsem pravilno postopalo, ko se z drugim pogojem sploh ni ukvarjalo. Ob istem dejanskem stanju je tožnica ničnost pogodbe na tej podlagi uveljavljala pretežno le na nivoju prepisa abstraktne zakonske določbe. Ker je ničnost pogodbe zaradi nedopustnega nagiba utemeljevala z istimi trditvami, kot njeno ničnost zaradi nasprotovanja moralnim normam, je zato tudi odgovor lahko le enak.

Ne vzdrži niti pritožbena trditev, da je v zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem sodnice D.C., pred katero se je sklepala sodna poravnava v nepravdni zadevi z opr. št. N 1. Pritožbeni razlogi, s katerimi se izpodbija veljavnost te poravnave, so v tem postopku namreč pravno nerelevantni (saj se spor vodi zaradi uveljavljanja ničnosti kupoprodajne pogodbe), o veljavnosti same poravnave pa je bilo že odločeno (Sodba Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 2).

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita stranki vsaka svoje pritožbene stroške.