Jedro

V prodaji deleža stanovanja, ki ga je prodajalec pridobil v izključno last v nepravdnem postopku, v katerem sta se za pridobitev izključne lastninske pravice na stanovanju potegovala oba bivša skupna lastnika, pa se je postopek zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, na podlagi katere je izključno lastninsko pravico pridobil kasnejši prodajalec dela stanovanja, ni nič nemoralnega. Ravnanja prodajalca, ki je del stanovanja prodal in kupca, ki ga je kupil, samega po sebi ni mogoče ovrednotiti kot zavržno in ga sankcionirati z najtežjo sankcijo – ničnostjo pogodbe (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrednem zahtevku se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sedaj že pokojni N. K. in R. V. sta, prvi kot prodajalec in drugi kot kupec, sklenila prodajno pogodbo, notarsko overjeno 24. 12. 2004, katere predmet je bila ½ stanovanja ..., v načrtu označenega z rdečo barvo. Stanovanje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze tožnice in N. K. in je predstavljalo njuno skupno premoženje, je po razvezi zakonske zveze v izključno last pridobil N. K., in sicer na podlagi sodne poravnave, ki sta jo bivša zakonca sklenila v nepravdnem postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja. Potem ko je N. K. postal izključni lastnik stanovanja, je polovični solastninski delež prodal prvemu tožencu; na ta način je pridobil sredstva za izplačilo tožničinega deleža. 2. Tožnica je zoper kupca in oba sina vmes umrlega N. K., zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba nična, podrejeno pa njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je ob odločanju o njeni pritožbi prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je tudi dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, in sicer zato, ker ni bila zaslišana sodnica ..., ki je vodila nepravdni postopek razdružitve skupnega premoženja. Sodišči namreč nista upoštevali, da je tožnica trditev o nemoralnosti prodajne pogodbe utemeljevala s svojo željo, da bi bilo stanovanje dodeljeno njej zato, ker za razliko od N. K. ni imela kam iti (N. K. je imel zagotovljeno bivanje v hiši svoje matere in je pretežno tudi živel pri njej), sodnica pa je pred sklenitvijo poravnave tožnici in njenemu pooblaščencu izrecno povedala, da bo stanovanje dodelila K., ker je bolan in nima kam iti, ne pa zaradi prodaje, in zaradi njene informacije, da se stranki s sklenitvijo poravnave izogneta visoki taksi za sklep. Poravnava je bila torej sklenjena po jasni sodničini napovedi, da bo stanovanje v celoti dodelila N. K., čemur je tožnica sledila v prepričanju, da imenovani stanovanja ne prodaja; če bi to vedela, poravnave ne bi sklenila, v primeru izdaje sklepa v njegovo korist pa bi vložila pritožbo. Zato so nesprejemljivi argumenti pritožbenega sodišča, da ravnanje K. ni bilo nemoralno: celotnega stanovanja ni dobil zaradi prodaje, ampak zato, da bi v njem bival. Njegovo ravnanje do tožnice je bilo ne le nemoralno, pač pa tudi špekulativno in goljufivo. Sodišču ni povedal za svojo namero prodaje stanovanja, moralna dolžnost pa mu je nalagala, če ni imel denarnih sredstev za izplačilo tožnice, odpovedati se stanovanju in ga prepustiti tožnici, ki bi mu izplačala njegov delež. Sam stanovanja očitno ni potreboval, saj ga je formalno prodal polovico, dejansko pa kar ¾ in ravno to je skrajno zavržno in nemoralno; iz pogodbe je namreč razvidno, da je V. pridobil celotno enoto v drugem nadstropju v izmeri 30 m², K. pa enoto v pritličju, ki meri le 8,90 m². Da gre za nemoralno početje, je vedel tudi V., saj se je o prodaji dogovarjal že pred sklenitvijo poravnave, kar je razvidno tudi iz besedila 8. točke pogodbe o tem, da bosta kupec in prodajalec pristopila k izdelavi spremembe načrta etažne ureditve potem, ko bo prodajalec uredil svoja razmerja s tožnico. Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, da je N. K. smel prosto razpolagati s svojim polovičnim deležem stanovanja in da se je lahko že pred sklenitvijo poravnave pogajal s kupcem, je napačno; kot solastnik je bil dolžan najprej svoj delež ponuditi v odkup tožnici kot preostali solastnici stanovanja, kar je bila vse do sklenitve poravnave. Poudarja, da je stanovanje N. K. prodajal že pred sklenitvijo poravnave, kar vse kaže na njegovo nepoštenost in nemoralnost in na namen obeh pogodbenih strank izigrati tožnico.

4. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave, ki ga je treba uporabiti glede na določbo 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D).

5. Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Spor med pravdnimi strankami je premoženjskopravne narave. V takih sporih je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, dovoljenost revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi; ob hkratnem uveljavljanju več nedenarnih zahtevkov z različno dejansko ali pravno podlago mora navesti diferencirane vrednosti za vsak uveljavljani zahtevek (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP), sicer revizija po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni dovoljena.(1) V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala dva zahtevka: primarnega za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, podrejenega pa za razveljavitev te pogodbe. Vrednost spornega predmeta je navedla le eno: 8.350,02 EUR. Ker imata primarni in podredni zahtevek različno dejansko in pravno podlago, je revizijsko sodišče skladno z njegovo ustaljeno prakso in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 182. člena ZPP štelo, da je tožnica vrednost spornega predmeta navedla le za primarni, ne pa tudi za podredni tožbeni zahtevek.(2)

7. Zato revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (katere bistvo je trditev o kršitvi predkupne pravice tožnice kot solastnice stanovanja, ki je bilo predmet izpodbijane prodajne pogodbe) ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O neutemeljenosti revizije

8. Revizijsko sodišče soglaša z oceno pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, da v prodaji deleža stanovanja, ki ga je prodajalec pridobil v izključno last v nepravdnem postopku, v katerem sta se za pridobitev izključne lastninske pravice na stanovanju potegovala oba bivša skupna lastnika, pa se je postopek zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, na podlagi katere je izključno lastninsko pravico pridobil kasnejši prodajalec dela stanovanja, ni nič nemoralnega. Ravnanja prodajalca, ki je del stanovanja prodal in kupca, ki ga je kupil, samega po sebi ni mogoče ovrednotiti kot zavržno in ga sankcionirati z najtežjo sankcijo – ničnostjo pogodbe (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Tožničine trditve o tem, da je bil dogovor o prodaji, sklenjen med N. K. in R. V., nagib, zaradi katerega je N. K. sklenil sodno poravnavo s tožnico in da je bila tožnica zato, ker za ta nagib ni vedela, ob sklepanju sodne poravnave v zmoti, so bile relevantne in upoštevane v postopku, ki je na njeno tožbo tekel zaradi razveljavitve sodne poravnave (a se je zaključil zanjo neuspešno). Materialno pravo torej po oceni revizijskega sodišča ni bilo uporabljeno zmotno.

9. Neutemeljene so tudi revizijske trditve o procesni kršitvi, ki naj bi bila zagrešena, ker naj bi bilo tožnici zaradi neizvedbe ključnega dokaza z zaslišanjem sodnice C. onemogočeno pošteno obravnavanje pred sodiščem. Okoliščine oziroma vzroki za sklenitev sodne poravnave za odločitev o veljavnosti prodajne pogodbe niso bili relevantni, kar je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Sodišče mora v postopku dati stranki možnost dokazovanja trditev le glede tistih dejstev, ki so relevantna. Zavrnitev dokaznega predloga k trditvi o pravno nerelevantnem dejstvu ne predstavlja procesne kršitve.

10. V dovoljenem delu je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1993, sklepi II Ips 186/2005, II Ips 164/2007, II Ips 127/2010 in številni drugi.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 409/2008 in druge.