Jedro

Nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja so pretrgale vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v prisodilnem delu točke I. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi za plačilo zneska 54.583,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.500,00 EUR od 30. 1. 2016 dalje in od zneska 1.083,36 EUR od 7. 1. 2016 dalje; - v odločitvah v točkah II., III. in IV. izreka spremeni tako, da se te sedaj glasijo: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 420,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.‶

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 1.237,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 2. 2020 razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plača odškodnino v znesku 54.583,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.500,00 EUR od 30. 1. 2016 dalje in od zneska 1.083,36 EUR od 7. 1. 2016 dalje. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih zahtevanih 25.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2016 dalje je zavrnilo kot neutemeljen; - pod točko II. izreka toženki naložilo, da tožniku v 15. dneh povrne pravdne stroške v znesku 1.748,95 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila; - pod točko III. izreka je toženki naložilo, da v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 5.814,86 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila; - pod točko IV. izreka toženki naložilo, da v 15. dneh plača sodno takso v znesku 1.136,28 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Celju in sodišču predloži dokazilo o plačilu, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode še za nadaljnjih 10.500,00 EUR s pripadki in odločitev o stroških. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 10.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo ustrezno višje stroške, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo še nadaljnjih 10.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in sicer iz naslova strahu še za nadaljnjih 1.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še za nadaljnjih 7.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti za še nadaljnjih 2.000,00 EUR, materialno pravo napačno uporabilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo namreč tožniku za vse te oblike nepremoženjskih škod prisoditi denarne odškodnine še za pritožbeno izpostavljene dodatne zneske. Ob ugotovitvi, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, je podana tudi bistvena kršitev določb 2., 7. in 214. člena ZPP, saj toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo substancirano ni prerekala tožnikovih trditev o obstoju in intenziteti primarnega strahu. Tudi sicer je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, materialnopravno napačen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov (točka III. izreka sodbe) zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank, ko je pri njegovem ugotavljanju izhajalo iz uspeha glede višine tožbenega zahtevka, ne pa iz povprečnega uspeha po temelju in višini. Zmotno pa sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo tudi stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka, ki je bil vložen še pred vložitvijo tožbe in še preden je bil tožnik po odločbi Bpp oproščen stroškov pravnega svetovanja in zastopanja.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v vseh odločitvah razen v zavrnilnem delu. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v povrnitev njene pravdne stroške, podredno, da se sodba v izpodbijanih delih razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka o prekluziji, toženki pa odvzelo možnost dokazovanja svojih navedb ter tako kršilo načelo kontradiktornosti in enake obravnave strank pravdnega postopka, ko zaradi prekluzije ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov s vpogledom v določene listine spisa I Kpd 17912/2015. Toženka je bila z obstojem tega spisa seznanjena šele na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je tožnik prvič predlagal vpogled v ta spis. Zato je lahko dokazni predlog za vpogled v določene listine tega spisa podala šele za tem, ko je spis vpogledala. Sicer pa bi vpogled v te listine moralo sodišče opraviti tudi zato, ker je vpogled v spis na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je podano kakšno protipravno ravnanje njenega zavarovanca, ki bi lahko vplivalo na nastanek obravnavanega škodnega dogodka in tožnikove škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 29. 6. 2012 poškodoval v delovni nesreči pri svojem delodajalcu družbi V. d.o.o., pri kateri je bil zaposlen in po navodilih katerega in v korist katerega je dela takrat tudi opravljal. Tožnikov delodajalec si je pri zavarovancu toženke, družbi V. d.o.o., proti plačilu izposodil le cevi za transport betona za estrih, ki so jih delavci V. ob škodnem dogodku uporabljali pri delu. Cevi sta bili ustrezni, neizrabljeni, saj bi sicer pri pritisku nad 4 bare počili. Ker cev sama ne more obratovati in je neločljiv del stroja za mešanje betona, če se želi opraviti mešanje in transport betona, so navodila za ravnanje s cevjo vključena v navodila za ravnanje z gradbenim strojem za mešanje betona. Po navodilih za ravnanje s konkretnim uporabljenim strojem, s katerim je ob škodnem dogodku upravljal lastnik stroja, pa mora delavec, ki upravlja s strojem (Ž. Š.) vsakič pred uporabo stroja pregledati čistočo mešalca in pred priklopom preveriti kvaliteto in čistočo cevi. Tekom opravljanja dela s strojem je prišlo do nastanka čepov v cevi. Tožnikov delodajalec se je dela odmaševanja oziroma odstranjevanje čepa lotil nepravilno, saj je opustil vse, tudi najbolj osnovne dolžnosti, ki mu jih v razmerju do svojih delavcev nalaga delovnopravna zakonodaja. Tako so delavci tožnikovega delodajalca, da bi odstranili čep, hodili po cevi, ko je stroj še deloval in zaradi česar se je cev nenadoma dvignila od tal in zadela tožnika v glavo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravno zmotno zaključilo, da je v razmerju do tožnika podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca, ker ni poskrbel, da bi delodajalcu tožnika ob izposoji cevi dal tudi ustrezna navodila za varno delo s cevjo in ustrezno potrdilo o pregledu in preizkusu cevi. Tožnik je na gradbišču na dan škodnega dogodka opravljal gradbena dela po navodilu in v korist delodajalca, ki je gradbeno podjetje in ki mu je bil dolžan zagotoviti varno delovno okolje, seznaniti pa bi ga tudi moral z vsemi nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri delu in z uporabo primerne in potrebne delovne opreme. Tožnikov delodajalec je vse to opustil, zato pa to ne more iti v breme zavarovanca toženke. Ta je delodajalcu tožnika le proti plačilu posodil cev. Ni pa bila njegova dolžnost, da bi tega, kot profesionalno gradbeno firmo, opozarjal na pravilno rokovanje in ravnanje s cevjo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno odločilo, ko je obveznost tožnikovega delodajalca, ki jo ima ta po delovnopravni zakonodaji do svojih delavcev, prevalilo na zavarovanca toženke. Sicer pa bi moral vedeti, kako se rokuje s cevjo v primeru njene zamašitve, tudi upravnik in lastnik najetega stroja Š. Ker bi glede na navodila proizvajalca stroja za delo s strojem moral upravljalec Š. stroj neposredno pred uporabo stroja pregledati in preizkusiti cevi ter morebitno nečistočo odstraniti, o postopanju s cevjo zaradi zamašitve pa bi moral v skladu z delovnopravnimi predpisi delavce seznaniti in poučiti tudi tožnikov delodajalec, zavarovančeva opustitev izdaje potrdila o pregledu in preizkusu cevi ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom oziroma je bila ta z ravnanjem upravljalca stroja in tožnikovega delodajalca prekinjena. Ob dejstvu, da je že po zakonu obvezna nošnja čelade na gradbišču, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka, ker tožnik oziroma njegov delodajalec ni bil poučen o potrebnosti nošnje čelade pri vseh gradbenih delih na gradbišču. Podredno pa je toženec pritožbeno tudi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje tožniku za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode, pa tudi za celotno nepremoženjsko škodo, glede na odškodnine, kot se prisojajo za primerljive škode, odmerilo previsoke denarne odškodnine.

5. Tožnik je na pritožbene trditve toženke odgovoril, da so neutemeljene njene trditve o kršitvi pravil o prekluziji, nedovoljene, ker niso bile pravočasno podane pred sodiščem prve stopnje, pa so njene pritožbene trditve, da bi naj bila navodila za delo s cevmi vključena v navodila za delo s strojem in da njen zavarovanec tožnikovega delodajalca, ki se je profesionalno ukvarjal z gradbenimi deli, ni bil dolžan poučevati o pravilnem rokovanju s cevmi ter da med neizročitvijo navodil za ravnanje s cevmi in škodnim dogodkom ni vzročne zveze. Sicer pa so takšni pritožbeni očitki, kot tudi nadaljnji pritožbeni očitki v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni podanega tožnikovega soprispevka, zmotni. Tožnik je tako predlagal zavrnitev pritožbe toženke in priglasil kot svoje pritožbene stroške tudi stroške vloženega odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. Tožnik je s predmetno tožbo iztoževal odškodnino za (nepremoženjsko in premoženjsko) škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 29. 6. 2012, ko je kot gradbeni delavec družbe V. d.o.o. po navodilu delodajalca opravljal dela na gradbišču (kletnih prostorih objekta na naslovu L.) in je med izdelavo estrihov s pomočjo stroja za mešanje in transport betona, prišlo do zamašitve cevi, po kateri se je s stroja transportiral beton. Med poskusom odmašitve te cevi po ostalih delavcih, tako, da so ti po cevi hodili, se je cev nenadoma hitro dvignila v zrak in pri tem zadela v glavo tožnika, ki je stal v neposredni bližini cevi in ga poškodovala. Specialno cev za strojno transportiranje betona, s katero je prišlo do poškodbe tožnika, je tožnikov delodajalec proti plačilu najemnine najel pri zavarovancu toženke. Tožnik je škodo v zvezi z utrpelo poškodbo od toženke zahteval na podlagi očitkov krivdnih ravnanj njenega zavarovanca, ker ob izročitvi cevi delodajalcu tožnika temu ni izvedel usposabljanja za pravilno in varno delo s cevjo; mu izročil neizpravne, izrabljene cevi; mu ni izročil nobenih navodil za varno delo s cevjo v primeru njene zamašitve; ga ni opozoril na nevarnosti, ki lahko nastanejo pri njeni uporabi zaradi visokega pritiska v cevi in o varnostnih ukrepih za varno odpravo le-teh; ni poskrbel za, v skladu s predpisi, ustrezno izpravnost cevi, saj cevi nista imeli vgrajenega ustreznega sistema za preprečitev tlačne preobremenitve, sistema za prikaz trenutnega tlaka v cevi in ustreznih razbremenilnih varnostnih ventilov. Tožnik pa je plačilo vtoževane škode zahteval tudi na podlagi zavarovančeve objektivne odgovornosti, kot imetnika nevarne stvari in v zvezi s skritimi napakami oziroma lastnostmi stvari, na katere tožnikovega delodajalca ni opozoril in kar bi naj predstavljale neizpravne in izrabljene cevi ter to, da cevi niso imele vgrajenih varnostnih mehanizmov za preprečitev tlačne preobremenitve, z razbremenilnim varnostnim ventilom.

8. Sodišče prve stopnje je glede konkretnih okoliščin samega škodnega dogodka, na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da mu je njegovo delo na gradbišču odrejal njegov nadrejeni V., ta mu je ob zamašitvi cevi in ob aktivnostih drugih delavcev za odmašitev cevi, tudi odredil, naj stopi in stoji ob zamašeni cevi. Na podlagi v tem delu skladnih izpovedb prič V., sicer odgovornega delavca tožnikovega delodajalca, ki je vodil delo na gradbišču, F. B. in J. B. ter Ž. Š., ki so v času tožnikovega poškodovanja bili na kraju dogodka in sodelovali pri odmaševanju cevi, je ugotovilo, da so, ko je med strojno izdelavo in transportom betona za izdelavo estrihov prišlo do zamašitve cevi, zamašeno cev odnesli iz kletnega prostora, kjer so izdelovali estrih in s hojo po zamašeni cevi poskušali razrahljati čep in tako odmašiti zamašeno cev, pri tem pa se je ta nenadoma dvignila v zrak in zadela v glavo tožnika. Na podlagi izpovedb prič V. in Š. je ugotovilo, da si je specialne cevi, ki se uporabljajo prav in samo za strojno izdelavo estrihov, tožnikov delodajalec izposodil pri zavarovancu toženke, sam stroj za mešanje betona pa pri Š., ki je s strojem tekom izdelave estrihov konkretnega dne tudi upravljal. Na podlagi izpovedb navedenih prič je tudi ugotovilo, da je Š., preden je kritičnega dne cevi priklopil na stroj, skozi nje spustil vodo ter tako cevi ovlažil in preizkusil, da so pretočne. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu D. (z njim skladno pa je podal izvedeniško mnenje tudi izvedenec gradbene stroke dr. G.) tudi ugotovilo, da je bila zamašena cev v času hoje po njej zaradi poskusa odmašitve, priklopljena na stroj, ki je bil v delovanju (saj ni bil ugasnjen ampak le prestavljen v prosti tek), saj sicer ob hoji po njej ne bi prišlo do povečanega pritiska v cevi in posledičnega hitrega dviga cevi od tal. Na podlagi v tem delu skladnih izvedeniških mnenj izvedencev D. in dr. G.1 je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sta stroj za izdelavo in transport betona in cevi za transport betona neločljiva celota, ki zgolj medsebojno povezana zagotavljata mešanje in transport betona za izdelavo estrihov.2 Same cevi za transport namreč ne morejo obratovati. Zato navodila za stroj proizvajalca stroja določajo tudi opozorila in navodila za varnostno uporabo stroja in cevi v primeru njihove zamašitve ob uporabi stroja. Vsak uporabnik stroja mora ob uporabi stroja imeti pisna navodila za uporabo proizvajalca stroja. Pisna navodila, s katerimi je sicer razpolagal upravljalec stroja v škodnem dogodku Š., niso bila navodila proizvajalca uporabljenega konkretnega stroja in zanj sploh niso bila primerna, saj so ob zamašitvi cevi nalagala ugasnitev in zaklenitev glavnega stikala stroja, katerega pa uporabljeni stroj sploh ni imel. Pravilna navodila proizvajalca konkretno uporabljenega stroja P. (s katerim pa niti upravnik stroja niti delodajalec tožnika ob škodnem dogodku nista razpolagala), pa so glede varnostne uporabe tega stroja določala, da sme takšen stroj upravljati le strokovno usposobljen strojnik. Temu so navodila nalagala tudi opravo konkretnih ravnanj pred samim začetkom uporabe stroja, pa tudi v primeru zamašitve cevi med delovanjem stroja in postopkom čiščenja cevi. Tako bi moral (vsak dan) pred uporabo stroja in priklopom cevi preveriti, ali so cevi izpravne in pretočne, sicer stroja ne bi smel uporabiti. V kolikor pa bi med delovanjem stroja prišlo do zamašitve cevi, in bi bilo zato potrebno stroj ustaviti in izklopiti ter najprej razbremeniti pritisk v cevi, nato pa odklopljeno cev pritrditi v stojalo in z udarjanjem z gumijastim kladivom po cevi preizkusiti, kje je čep, pa bi takšen postopek moral voditi in usmerjati, ostali pa bi se morali odstraniti iz bližine cevi. V varnostnih navodilih proizvajalca je izrecno tudi poudarjeno, da dokler stroj ni ugasnjen in odstranjen pritisk v cevi, cevi ni dovoljeno sneti s stroja. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da so odgovorna oseba tožnikovega delodajalca V., upravnik stroja Š. in ostali (so)delavci tožnika s tem, ko ob zamašitvi cevi in pred poskusom odstranitve čepa iz zamašene cevi s hojo po cevi stroja, niso ugasnili ter odstranili pritiska v cevi, ker cevi niso bile položene v stojalo in tam preizkušane, ker se med preizkušanjem cevi niso vsi odstranili od cevi in ker postopka odmaševanja cevi ni vodila ena oseba – upravnik stroja, kršili predpisana varnostna navodila proizvajalca stroja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. G. tudi ugotovilo, da glede na to, kakšen pritisk so glede na konkretno uporabo prenesle cevi, ki jih je delodajalec tožnika najel pri zavarovancu toženke, cevi niso bile izrabljene oziroma iztrošene, je pa bila cev, ki se je zamašila in poškodovala tožnika, pred njeno uporabo slabo očiščena in je zato prišlo do nastanka čepa v njej.

10. Takšne ugotovitve in zaključke, ki jih noben pritožnik pritožbeno tudi ne izpodbija, pritožbeno sodišče kot prepričljive v celoti sprejema.

11. V zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji zavarovanca toženke je sodišče prve stopnje (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca D.) ugotovilo, da je bil zavarovanec toženke, glede na določila Pravilnika o zdravju pri delu, delodajalcu tožnika ob izročitvi cevi v najem dolžan izročiti tudi pisna navodila za varno delo s cevjo in potrdilo o pregledu ter preizkusu cevi. Opozoriti pa bi ga moral tudi, kam in kako sme cevi priključiti. Navodilo za delo s cevmi bi moralo vsebovati opozorila, na katero cev oziroma na kakšno sponko se lahko priključijo, zapise o pregledih in preizkusih, ki so bili opravljeni na ceveh, kdaj so bili opravljeni in kdo jih je opravil. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je tožnik dokazal protipravnost ravnanj zavarovanca toženke in da so ta, glede na to, da je do tožnikove poškodbe očitno prišlo zato, ker so tožnik in delavci na gradbišču ob uporabi stroja za izdelavo in transport betona ob zamašitvi cevi ravnali v nasprotju s pravili za varno uporabo, ker teh očitno niso poznali in tudi niso bili seznanjeni z nevarnostmi v zvezi z uporabo stroja, v vzročni zvezi z nastankom tožnikove škode. Zato pa tudi zaključilo o obstoju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke za tožnikovo škodo.

12. Utemeljene so pritožbene trditve toženke o pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje. Utemeljena so namreč pritožbena poudarjanja ugotovljenih nedopustnih opustitev dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja, ki so pretrgala vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo. V kolikor bi namreč katerikoli od njiju ravnal tako, kot so mu to nalagala obvezujoča pravila, do tožnikove poškodbe in posledične škode ne bi prišlo.

13. V času tožnikovega poškodovanja veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS št. 56/99, 64/01, 43/11-v nadaljevanju ZVZD) je v (5. členu) delodajalcu nalagal, da je dolžan delavcem zagotoviti varnost in zdravje v zvezi z delom, v ta namen pa mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev le-teh, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V tem času veljaven Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS št. 101/04, 43/11-v nadaljevanju Pravilnik) pa je (v prvem odstavku 4. člena) delodajalcem tudi nalagal, da morajo delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, (v prvem odstavku 8. člena) pa tudi, da mora zagotoviti, da delovna oprema, ki jo delavci uporabljajo, ustreza vrsti in načinu izvajanja delovnih nalog oziroma je za namen ustrezno prirejena in njena uporaba ne ogroža varnosti in zdravja delavcev, uporablja pa se lahko za delovne naloge in pod pogoji, za katere je ustrezna. Prvi odstavek 12. člena Pravilnika pa je delodajalcem tudi nalagal, da morajo delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi takšne opreme. Če bi delodajalec tožnika ob opravljanju konkretnega dela na gradbišču, ob katerem je prišlo do tožnikove poškodbe, izpolnil svoje takšne zakonske in podzakonske obveznosti do tožnika in ostalih delavcev tako, da bi jim zagotovil za strojno izdelavo estriha varno delovno opremo (stroj skupaj s cevmi), oziroma, če je za izvedbo tega najel tudi stroj, da bi zagotovil njegovo pravilno in varno uporabo in upravljanje ter v zvezi s tem tudi potrebno strokovno usposobljenega upravljalca; oziroma, da bi delavce, vključno s tožnikom, teoretično in praktično usposobil za varno delo s tem strojem še zlasti takrat, ko pride do zamašitve cevi, da bi to lahko varno odpravili oziroma, da bi ob takšnem delu upoštevali predpisana obvezna varnostna navodila proizvajalca stroja oziroma bi v zvezi z uporabo stroja bila upoštevana tudi predpisana varnostna navodila proizvajalca stroja pred začetkom uporabe stroja s preveritvijo kvalitete in čistoče cevi, do škodnega dogodka in tožnikove poškodbe ne bi prišlo. Če bi delodajalec tožnika izpolnil katerokoli od teh zakonsko in podzakonsko določenih obveznosti do tožnika in drugih delavcev ali v zvezi z upravljanjem najetega stroja, tudi, če bi njegov upravnik izpolnil obveznosti, ki so mu jih nalagala obvezna navodila za uporabo stroja, do nepravilnega ravnanja tožnikovih sodelavcev in zaradi tega do dviga zamašene cevi pod pritiskom in njenega udarca v glavo tožnika, in s tem do poškodbe tožnika ne bi prišlo. Utemeljeni so tako pritožbeni očitki toženke, da je sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med ugotovljenimi nepravilnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.

14. Iz mnenja izvedenca dr. G. izhaja, da specialne cevi za strojni transport betona nimajo nameščenih varnostnih mehanizmov za preprečevanje tlačne obremenitve, zato pa tudi ni izkazan tožnikov očitek tovrstnega nepravilnega ravnanja zavarovanca toženke. V zvezi s tožnikovimi trditvami o izposojenih ceveh kot nevarnih stvareh, zaradi skritih oziroma nevarnih lastnostih cevi, zaradi njune neustreznosti in izrabljenosti in ker nista imeli vgrajenih varnostnih mehanizmov za razbremenitev pritiska in s tem utemeljevano objektivno podlago zavarovančeve odgovornosti, je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, zakaj zaradi takšnih zatrjevanih lastnosti cev ne more predstavljati nevarne stvari oziroma delo z njo nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ in četrtega odstavka 152. člena OZ. Glede na ugotovitve, da delodajalcu tožnika po zavarovancu toženke v najem dane cevi očitanih skritih napak niso imele, pa tudi ni podane odgovornosti zavarovanca toženke po drugem odstavku 152. člena OZ.

15. Ob utemeljenosti toženkinih pritožbenih očitkov o nepodanosti vzročne zveze med zavarovancu toženke očitanimi protipravnimi ravnanji in tožniku nastalo škodo ter ob pravilni presoji sodišča prve stopnje o nepodanosti očitane objektivne podlage odgovornosti toženkinega zavarovanca, se tako izkažejo kot utemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve toženke o neobstoju odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Zaradi neizkazane vzročne zveze med očitanimi ravnanji zavarovanca in tožniku nastalo škodo namreč odškodninska krivdna odgovornost zavarovanca ni podana, ob zaključku, da ni podane tudi objektivne podlage za njegovo odgovornost, pa ni podane tudi zavarovančeve odškodninske obveznosti za tožniku nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrnilo.

16. Zaradi takšne odločitve pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke toženke ne odgovarja več.

17. Ker je tožnik s pritožbo izpodbijal odmero višine odškodnin za nepremoženjsko škodo, podlaga za njihovo prisojo pa je z uspešnostjo pritožbe toženke v celoti odpadla, je takšna odločitev narekovala tudi odločitev o zavrnitvi tožnikove pritožbe v tem delu kot neutemeljene. Ker je uspešnost toženkine pritožbe pritožbenemu sodišču narekovala ponovno odločitev o pravdnih stroških pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP) v zvezi s tem pa tudi ponovno ugotovitev uspeha pravdnih strank in tožnikov neuspeh, je slednje narekovalo tudi zavrnitev pritožbe tožnika v delu, kjer je ta izpodbijal po sodišču prve stopnje ugotovljen uspeh tožnika in odmerjene pravdne stroške, do povračila katerih bi glede na uspeh bil upravičen.

18. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od procesnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje je pritožbenemu sodišču narekovala ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeno odločitev je tako tožnik s svojim tožbenim zahtevkom popolnoma propadel, toženka pa je v pravdi v celoti uspela. Zato glede na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP, tožnik sam trpi svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene potrebne pravdne stroške. Te je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo na 420,18 EUR, odmera teh pa pritožbeno ni bila izpodbijana po nobeni od pravdnih strank. Zato je pravdne stroške v takšnem znesku pritožbeno sodišče naložilo v povrnitev tožniku.

20. Glede na tožnikov neuspeh toženka ni dolžna povrniti stroškov v zvezi s tožniku dodeljeno brezplačno pravno pomočjo oziroma tožnikovo oprostitvijo plačila sodne takse. Zato je odločitev v zvezi z le-temi po spremenjeni odločitvi sodišča prve stopnje odpadla.

21. Glede na toženkin uspeh s pritožbo in tožnikov neuspeh s pritožbo, tožnik sam trpi svoje stroške vložene pritožbe in odgovora na pritožbo toženke, toženki pa je dolžan povrniti njene potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke znašajo 1.237,00 EUR in jih predstavlja sodna taksa za pritožbo v znesku 1.227,00 EUR in materialni stroški v znesku 10,00 EUR. Plačila zamudnih obresti od prisojenih pritožbenih stroškov toženki pritožbeno sodišče ni prisodilo, ker teh toženka ni zahtevala.

1 Na podano ustno dopolnitev podanega pisnega izvedeniškega mnenja izvedenca D. in na podano pisno izvedeniško mnenje dr. G. sicer nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. 2 Torej uresničujeta namen oziroma funkcijo stroja.