Jedro

Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru zavarovanca toženke, najemodajalca cevi) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru tožnikovega delodajalca, najemnika cevi), bi kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 54.583,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 53.500,00 EUR od 30. 1. 2016 dalje in od zneska 1.083,36 EUR od 7. 1. 2016 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku, to je še za zahtevanih 25.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2016 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, pritožbo tožnika pa je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Sklep o dopustitvi revizije**

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 98/2021 z dne 7. 7. 2021 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da naj bi bila v danem primeru (z nedopustnimi ravnanji tožnikovega delodajalca/najemnika cevi in upravnika stroja) pretrgana vzročna zveza med opustitvami (nedopustnimi ravnanji) toženkinega zavarovanca (kot najemodajalca cevi) in škodnim dogodkom.

**Presoja nižjih sodišč**

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke v konkretnem primeru zatajil v svoji skrbnosti za varno delo s cevmi, ki jih je posojal v najem, tako kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, saj za cev, ki jo je dal v najem tožnikovemu delodajalcu, ni izdal zapisnika o pregledu, ki bi ga podpisala stranka in izdajatelj cevi, prav tako ni zraven priložil navodil za ravnanje s cevjo. Cev bi morala imeti certifikat, ki ga je treba prilagati k cevi v obliki dokumenta, saj je iz njega razvidno, za kakšne tlake je cev primerna. Za uporabo cevi so nedvomno potrebna pisna navodila, enako kot za uporabo celotnega stroja za izdelavo in transport betona. Cev bi torej morala imeti vso dokumentacijo, od certifikata, navodila za uporabo ter opozorila, na katero cev se lahko priključi oziroma na kakšno sponko (saj so te različne), pričetek uporabe ter zapise o pregledih in preizkusih, ki so bile na njej opravljeni in kdaj ter kdo jih je opravil. Vsega navedenega za konkretno cev ni bilo izdanega. Opustitev opisanih dolžnosti zavarovanca toženke kot najemodajalca konkretne cevi je bila glede na obstoječo nevarnost za poškodbo delavcev, ki je obstajala (saj sicer do tožnikove poškodbe ne bi prišlo), v vzročni zvezi s tožnikovim poškodovanjem, saj je več kot očitno, da delavci, ki so opravljali s cevjo in strojem, niso imeli ustreznih znanj in navodil. Tako bi tožnikov delodajalec (oziroma njegovi delavci vključno s tožnikom), če bi s takšnimi navodili razpolagali, bili seznanjeni z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri delu s strojem za mešanje in transport betona, posebej pa še pri postopku, ki se mora izvesti v primeru zamašitve cevi s čepom. Tožnik je torej dokazal, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno s tem, ko kot lastnik in najemodajalec ob izročitvi cevi v najem ni izročil navodil za varno delo s cevjo in tudi ne potrdila o pregledu ter preizkusu delovne opreme - cevi. Prav tako pa tudi ni opravil ustreznega preizkusa prehodnosti cevi z žogico, kar vse je za delavca (tožnika) predstavljalo vir nevarnosti. Zavarovanec toženke bi se kot dober strokovnjak, ki se je profesionalno ukvarjal z izposojo delovne opreme - cevi, glede na konkretno ugotovljene okoliščine torej moral zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja nastane škodna posledica, pa je lahkomiselno menil, da do škodnega dogodka ne bo prišlo.

Sodišče je na podlagi navedenega tožniku za nepremoženjsko škodo odmerilo denarno odškodnino v višini 68.500,00 EUR, ki jo je nato zmanjšalo za znesek 15.000,00 EUR, ki ga je tožnik iz tega naslova prejel od svojega delodajalca na podlagi sklenjenega sporazuma, pri čemer je sodišče to plačilo upoštevalo kot izpolnitev solidarnega dolžnika (395. člen in drugi odstavek 397. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Iz naslova nepremoženjske škode mu je tako priznalo 53.500,00 EUR in iz naslova premoženjske škode 1.083,36 EUR.

5. Sodišče druge stopnje je presodilo, da so ugotovljene nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja pretrgale vzročno zvezo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo. Če bi namreč katerikoli od njiju ravnal tako, kot so mu to nalagala obvezujoča pravila, do tožnikove poškodbe in posledične škode ne bi prišlo. Sklicuje se na 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter 4., 8. in 12. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, in sicer na delodajalčevo obveznost zagotoviti brezhibno delovno opremo ter obveznost usposobiti delavce za pravilno in varno uporabo te opreme. Če bi torej delodajalec izpolnil svoje zakonske in podzakonske obveznosti do tožnika in ostalih delavcev tako, da bi jim zagotovil za strojno izdelavo estriha varno delovno opremo (stroj skupaj s cevmi) oziroma, če je za izvedbo tega najel tudi stroj, da bi zagotovil njegovo pravilno in varno uporabo in upravljanje ter v zvezi s tem tudi potrebno strokovno usposobljenega upravljalca; oziroma, da bi delavce, vključno s tožnikom, teoretično in praktično usposobil za varno delo s tem strojem še zlasti takrat, ko pride do zamašitve cevi, da bi to lahko varno odpravili oziroma, da bi ob takšnem delu upoštevali predpisana obvezna varnostna navodila proizvajalca stroja oziroma bi v zvezi z uporabo stroja bila upoštevana tudi predpisana varnostna navodila proizvajalca stroja pred začetkom uporabe stroja s preveritvijo kvalitete in čistoče cevi, do škodnega dogodka in tožnikove poškodbe ne bi prišlo.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

6. Tožnik navaja, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je z nedopustnimi ravnanji tožnikovega delodajalca (najemnika cevi) in upravnika stroja pretrgana vzročna zveza med nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke (najemodajalca cevi) in tožniku nastalo škodo. Celotno odgovornost za škodni dogodek je sodišče neutemeljeno prevalilo na tožnikovega delodajalca (kot bi samo on imel dolžnosti glede ravnanja s cevmi in kot da so samo njegove opustitve v zvezi s tem povzročile nesrečo). Pri tem pa je zanemarilo, da bi tudi najemodajalec cevi (toženkin zavarovanec) lahko preprečil nesrečo, če bi ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo in bi izpolnil dolžnosti, ki jih ima v zvezi z dajanjem cevi v najem. Dolžnosti v zvezi z dajanjem cevi v najem (in seznanitvijo glede tega, kako se cevi pravilno uporabljajo in kako postopati v primeru zamašitve cevi) je torej imel tudi najemodajalec (toženkin zavarovanec) in ne samo tožnikov delodajalec (najemnik cevi). Sodišče druge stopnje je torej spregledalo pravno pomembno dejstvo, da bi tudi toženkin zavarovanec lahko preprečil škodni dogodek, če bi tožnikovemu delodajalcu izročil pisna navodila o tem, kako ravnati s cevjo za primer, če se ta med uporabo zamaši, saj bi nato delodajalec svoje delavce lahko seznanil s temi navodili. Posledično pa tudi ne bi prišlo do škodnega dogodka. Vzročna zveza med opustitvami toženkinega zavarovanca in nastalo škodo tako nikakor ni bila pretrgana s protipravnimi ravnanji delodajalca/upravnika stroja, ampak je tudi opustitev toženkinega zavarovanca bila tista, ki je povzročila, da so delavci (zaradi nevednosti, ki je bila posledica neprejema navodil za primer zamašitve cevi) ob zamašitvi postopali napačno. Posledično je v obravnavanem primeru podana solidarna odgovornost toženkinega zavarovanca, tožnikovega delodajalca in upravnika stroja nasproti tožniku. Poudarja, da dejstvo, da je tožnikov delodajalec prekršil obveznosti in da je to bilo (so)vzrok za škodni dogodek, ne pomeni, da škodnega dogodka ni povzročila tudi opustitev najemodajalca (toženkinega zavarovanca). V danem primeru je namreč bilo vzrokov za škodni dogodek več oziroma so ti izvirali iz sfere več odgovornih oseb. Naknadni vzrok (kršitev) na strani delodajalca tako ne izključi oziroma sanira vzroka (kršitve) na strani najemodajalca (toženkinega zavarovanca), čeprav sta bila morebiti po vsebini podobna (nanašala sta se na (ne)seznanitev oseb glede varnega dela s cevjo). Meni, da zgrešena logika sodišča druge stopnje temelji na izključevanju primarnih vzrokov, če se je kasneje pojavil še kakšen drug podobni (sekundarni) vzrok za nesrečo. Dejstvo je namreč, da so ugotovljene opustitve vsake od teh odgovornih oseb (najemnik, najemodajalec, upravnik stroja) bile vzrok za škodni dogodek in da bi lahko vse omenjene odgovorne osebe preprečile škodni dogodek. To pomeni, da do kakršnegakoli pretrganja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem ene od teh odgovornih oseb in škodnim dogodkom, s protipravnim ravnanjem druge od teh oseb, sploh ne more priti. Če bi sprejeli razlago sodišča, najemodajalci opreme praktično nikoli ne bi odgovarjali za škodne primere, kadar bi dolžnost dajanja navodil obstajala tudi na strani najemnika, s čimer se oškodovance (oziroma delavce kot šibkejše subjekte) postavlja v neugoden položaj.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki pa na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

9. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: ‒ da tožnik vtožuje odškodnino za (nepremoženjsko in premoženjsko) škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 29. 6. 2012, ko je kot gradbeni delavec družbe A., d. o. o., po navodilu delodajalca opravljal dela na gradbišču (kletnih prostorih objekta na naslovu ...); ‒ med izdelavo estrihov s pomočjo stroja za mešanje in transport betona se je zamašila cev, po kateri se je s stroja transportiral beton; ‒ med poskusom odmašitve te cevi so ostali delavci v nasprotju z manjkajočimi navodili hodili po cevi v času, ko je stroj še deloval (motor namreč ni bil ugasnjen, temveč je bil prestavljen v prosti tek), in cevi niso pravilno razbremenili pritiska (cev so sneli s stroja), zaradi česar se je cev ob (nepravilni) sprostitvi pritiska v njej nenadoma hitro dvignila v zrak in tožnika, ki je stal v neposredni bližini cevi, ob tem zadela v glavo in ga poškodovala; ‒ stroj za mešanje in transport betona si je tožnikov delodajalec izposodil pri B. B., ki je stroj tudi upravljal; ‒ specialno cev za strojno transportiranje betona, s katero je prišlo do poškodbe tožnika, je tožnikov delodajalec proti plačilu najemnine najel pri zavarovancu toženke (C., d. o. o.).

‒ zavarovanec toženke ob izročitvi cevi v najem ni izročil navodil za varno delo s cevjo.

10. Nižji sodišči sta ugotovili nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca (in tudi upravnika stroja) ter toženkinega zavarovanca. Nasprotno od sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da je kasnejša opustitev tožnikovega delodajalca (in upravnika stroja) pretrgala vzročno zvezo med opustitvijo toženkinega zavarovanca in škodnim dogodkom. Takšno stališče sodišča druge stopnje je materialnopravno napačno.

11. Pretrganje vzročne zveze nastane v trenutku, ko je ugotovljeno, da je prišlo do nekega ravnanja, ki je privedlo do nepredvidljivega sosledja dogodkov, saj bi bilo v nasprotju z namenom pravne norme, ki uravnava človekova ravnanja, človeku pripisati odgovornost za tisto, kar je bilo nepredvidljivo. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je torej objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave.1 V obravnavanem primeru pa ne gre za to, da bi kasnejša opustitev delodajalca predstavljala naključje, ki mu sledi pretrganje vzročne zveze. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru zavarovanca toženke, najemodajalca cevi) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru tožnikovega delodajalca, najemnika cevi), bi namreč kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja zavarovanca toženke izjemna ali naključna. Le v tem primeru oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja.2 Iz navedenega sledi, da zavarovanec toženke odgovarja za posledico, ki bi jo lahko preprečil s svojim aktivnim ravnanjem (s predložitvijo navodil). Ker pa bi tudi aktivno ravnanje tožnikovega delodajalca preprečilo kavzalni izid, je pravilen (smiselni) zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti več oseb za škodo oziroma o solidarni odgovornosti tožnikovega delodajalca ter zavarovanca toženke. Vzrok za tožnikovo poškodbo namreč izvira iz njune sfere oziroma je posledica njune protipravne opustitve, kot to utemeljeno poudarja tožnik v reviziji, zato je vzročna zveza med njuno opustitvijo in nastalo škodo vzpostavljena (tretji odstavek 186. člen OZ).

**Odločitev o reviziji**

12. Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je tožnik napadal primernost prisojene višine odškodnine, toženka pa preostale razloge sodišča prve stopnje. Navedena dela sodbe sodišča prve stopnje sta torej še pritožbeno neizčrpana, kar Vrhovnemu sodišču onemogoča, da bi dokončno odločilo v zadevi.

**Odločitev o revizijskih stroških**

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

**Sestava senata in glasovanje**

14. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. dr. Varanelli L., Vzročna zveza in naključje, Litteralis, d. o. o., Ljubljana, 2016, str. 176. 2 Ibidem, str. 178.