Jedro

Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, četudi so laične narave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje št. 181-218/2010/8 z dne 24. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri deklici A.A., rojeni ..., cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib + IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti, prav tako se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da sta tožnika v skladu z 22. a členom Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZNB) z dopisom z dne 10. 11. 2010 in dopolnitvijo z dne 8. 12. 2010 podala predlog za opustitev cepljenja. V njem sta navedla, da se bojita, da bi pri njuni hčerki A.A. po cepljenju prišlo do nezaželenih stranskih učinkov zaradi cepiva ali njegovih sestavin, zaradi slabih izkušenj, ki jih imata pri cepljenju A.A. brata. Toženka se sklicuje na 5. odstavek 22. a člena ZNB, ki določa, da lahko podajo predlog za opustitev cepljenja tudi starši osebe, ki se cepi. Na podlagi 22. b člena ZNB je toženka poslala predmetni predlog Komisiji za cepljenje z zaprosilom, da v skladu z 22. c členom ZNB posreduje strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. Komisija je podala strokovno mnenje, ki je sestavni del izpodbijane odločbe, iz tega mnenja pa izhaja, da komisija iz predložene dokumentacije ni našla razlogov za opustitev cepljenja.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata. Med drugim navajata, da sta strokovno mnenje komisije prejela šele z izpodbijano odločbo dne 27. 7. 2011. S tem jima je bilo onemogočeno, da se pred njeno izdajo seznanita z njegovo vsebino in o njem izrečeta, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Opisujeta komplikacije, ki so se pojavile pri njunemu sinu B.B. po cepljenju. Ker gre pri družini za dedno nagnjenost k alergijam in reakcijam na cepivo, opozarjata na veliko verjetnost, da podobno reakcijo po cepljenju in stranske učinke cepiva doživi tudi njuna hči A.A. Zahtevanih pojasnil glede njunih navedb o nevarnosti cepljenja otroka v takšnem stanju ne vsebuje niti strokovno mnenje komisije za cepljenje, kjer sta zdravstveno problematiko otroka izpostavila pisno in ustno, niti izpodbijana odločba. Ne komisija ne ministrstvo pa tudi nista opravila nikakršnih preiskav, s katerimi bi potrdili ali ovrgli njune navedbe glede razlogov za opustitev cepljenja. Ker mnenje komisije ne vsebuje razlogov in obrazložitve, je s tem kršen 22. c člen ZNB, po katerem mora strokovno mnenje komisije med drugim vsebovati tudi razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. Prav tako mora te razloge vsebovati tudi odločba, ki pa jih ne vsebuje; vsebuje le podatke iz predloga za opustitev cepljenja in splošen opis stanja, podan v mnenju komisije, ne pa tudi razlogov za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. Glede na navedeno sta bila 22. c in 22. č člen ZNB nepravilno uporabljena, to pa je razlog, da se po 4. točki 1. odstavka 64. člena izpodbijana odločba vrne upravnemu organu, da ugotovljene pravilnosti odpravi. Navedene kršitve pa predstavljajo tudi kršitev 3., 5. in 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Zaradi pomanjkljive obrazložitve in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se odločbe ne da preizkusiti. Navajata, da ne odklanjata cepljenja, pač pa sta le zaskrbljena, da bi zaradi dednih bolezni in neopravljenih preiskav pri njuni deklici prišlo do hujših posledic po cepljenju, za kar prilagata tudi dokaze. Predlagata, da naslovno sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi. Opozarjata še na kršitev Zakona o o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, v nadaljevanju ZPacP), saj sta zaradi negativnih izkušenj s cepljenjem sina B.B. želela pred cepljenjem hčerke A.A. pridobiti več informacij o cepivu in zagotovilo, da cepljenje hčerki ne bo škodilo. Od zdravnice nista prejela ne informacij o cepljenju in cepivih, ne zagotovila o varnosti cepljenja.

Toženka na tožbo v odrejenem roku ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K točki 1 izreka: V obravnavani zadevi je sporno ali so podani razlogi za opustitev obveznega cepljenja.

Obvezno cepljenje in opustitev obveznega cepljenja je zakonsko urejeno z določbami 22. do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (1. odstavek 22. a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oziroma skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (4. in 5. odstavek 22. a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje (6. odstavek 22. a člena ZNB), ki ga pošlje Komisiji za cepljenje (1. odstavek 22. b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (1. odstavek 22. c člena ZNB). Po opravljenem postopku da komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (3. odstavek 22. c člena ZNB). V 4. odstavku 22. c člena je določeno, kaj mora strokovno mnenje vsebovati. Na podlagi strokovnega mnenja komisije minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (1. odstavek 22. č člena ZNB). Tožena stranka je vezana na strokovno mnenje Komisije za cepljenje, vendar mora kot upravni organ preveriti, ali je strokovno mnenje komisije sestavljeno v skladu z 2. alineo 1. odstavka 22. č člena ZNB in 3. in 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Mnenje komisije ima namreč naravo izvedeniškega mnenja, vsebina mnenja pa mora zajemati vse, kar določa 2. odstavek 193. člena ZUP. Z vsebino mnenja je potrebno starše pred izdajo odločbe seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo (načelo zaslišanja stranke, 9. člen ZUP).

Komisija mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni ob podaji predloga za opustitev cepljenja in na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezane s prevelikimi stroški). Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, četudi so laične narave.

V obravnavanem primeru je komisija v obrazložitvi svojega mnenja glede cepljenja otroka navedla zgolj to, da iz priložene dokumentacije in po razgovoru s starši ni našla razlogov za opustitev cepljenja. Ni pa odgovorila na pomisleke, ki sta jih podala starša v predlogu za opustitev cepljenja zaradi družinske anamneze - povečane občutljivosti na sestavine cepiva v družini. Tako strokovno mnenje je iz prej navedenih razlogov pomanjkljivo. Ker izpodbijana odločba v obrazložitvi zgolj povzema strokovno mnenje, ki je tudi njen sestavni del (kar izhaja iz njenih obrazložitev), dodatnih razlogov pa ne navaja, je pomanjkljiva tudi izpodbijana odločba, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Poleg tega v obravnavanem primeru tožnika po njunih neprerekanih navedbah nista bila seznanjena z vsebino mnenja Komisije pred izdajo odločbe in jima je bilo s tem onemogočeno, da se o njem izjavita, kar je bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je treba odločbo odpraviti (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Odločba toženke je tega razloga nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče glede očitane kršitve ZPacP pripominja, da predvideva ZPacP poseben postopek za varstvo pacientovih pravic.

K točki 2 izreka: Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).