Jedro

Čeprav sta tožnika predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe (s katero je bilo odločeno, da se celjenje ne opusti) in predloga za ureditev stanja nista konkretno opredelila, pa njun zahtevek, sklicujoč se tudi na tretji odstavek 32. člena ZUS-1, pojmovno izhaja iz same vsebine celotnega predloga. Zato je kljub pomanjkanju formalnega besedila ureditvenega predloga mogoče začasno urediti stanje glede na sporno pravno razmerje, saj to (da se cepljenje ne opravi) v obravnavani zadevi izhaja, poleg navedb tožnikov, že iz same narave stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1515/2011-7 z dne 5. 9. 2011 se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadržala izvršitev odločbe tožene stranke z dne 24. 6. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se pri deklici ..., rojeni ..., cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tipa b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim, ne opusti; prav tako se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker se začasna odredba po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko izda le v primerih, ko gre za prisilno izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Ker gre za negativen izrek s tožbo izpodbijane odločbe, predlagana odložitvena začasna odredba vsebinsko ni smiselna, regulatorne začasne odredbe pa tožeča stranka ni predlagala. Zato začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavanem primeru ni mogoče izdati.

3. Tožeča stranka je v pritožbi zoper izpodbijani sklep navedla, da sklicevanje na negativni izrek v izpodbijani odločbi ni niti utemeljeno niti relevantno. Ta izrek ima namreč pozitivne pravne posledice, saj vsebinsko pomeni, da se otrok na podlagi pravnomočne odločbe mora cepiti. Gre torej za pozitivni izrek, ki staršem nalaga, da morajo po pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe otroka dati cepiti, ne glede na to, da se odločba, o kateri sodišče še presoja, izpodbija prav zaradi obstoja zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Sicer pa iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožeča stranka dejansko predlaga izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, torej ureditveno začasno odredbo. Sklicuje se tudi na sodno prakso, saj je sodišče zahtevam za izdajo začasne odredbe že večkrat ugodilo prav zaradi verjetnosti nepopravljive škode po cepljenju otroka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku navedenega člena pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi presodilo, da sta tožnika predlagala zgolj tako imenovano odložilno začasno odredbo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ne pa izrecno tudi tako imenovane ureditvene začasne odredbe. Svojo odločitev utemeljuje tudi s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 138/2011 z dne 17. 3. 2011. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tožnika sicer v svojem predlogu res navedla, da naj sodišče prve stopnje zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, vendar pa so točne tudi pritožbene navedbe, da sta predlagala tudi regulatorno začasno odredbo, saj iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da sta kot podlago za njeno izdajo navedla tako drugi kot tretji odstavek 32. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno in glede na to, da je tudi sicer iz predloga za izdajo začasne odredbe izkazan jasen namen, da se sporno cepljenje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne opravi, po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izdajo začasne odredbe že iz formalnih razlogov zavrne, ne da bi se sploh presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za njeno izdajo, ni pravilna. Čeprav tožnika predloga za ureditev stanja v obravnavani zadevi nista konkretno opredelila, pa njun zahtevek, sklicujoč se tudi na tretji odstavek 32. člena ZUS-1, pojmovno izhaja iz same vsebine celotnega predloga oziroma iz vseh posameznih navedb, vsebovanih v predlogu. Zato je bilo kljub pomanjkanju formalnega besedila ureditvenega predloga mogoče začasno urediti stanje glede na sporno pravno razmerje, saj to (da se cepljenje ne opravi) v obravnavani zadevi izhaja, poleg navedb tožnikov, že iz same narave stvari.

10. Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje tudi na svoj sklep X Ips 326/2009 z dne 1. 10. 2009, v katerem je med drugim navedlo, da vse upravne odločbe za svojo realizacijo tudi ne potrebujejo dejanj izvršitve in pravne učinke lahko ustvarja že njihova izdaja. Tako je bilo tudi v tistem primeru, saj se odločba Ministra za zdravje, s katero je bilo odločeno, da se cepljenje otroka za določene bolezni ne opusti, neposredno ne izvršuje. Z navedeno odločbo je bilo samo ugotovljeno, da ne obstajajo zakonski pogoji za opustitev cepljenja. Cepljenje pa se nato izvede neposredno na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, bodisi prostovoljno, bodisi na podlagi prisilne izvršitve. Čeprav sta v tistem primeru tožnika predlagala odložitev izvršitve izpodbijane sodbe in izpodbijane odločbe (kar glede na navedeno sicer ni možno), pa je iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe bilo jasno razvidno, da predlagata, da se njunega otroka ne cepi do odločitve o reviziji v upravnem sporu. V tem smislu je Vrhovno sodišče ob upoštevanju Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi obravnavalo.

11. Na podlagi navedenega je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da tožnika nista predlagala tudi ureditvene začasne odredbe, ta ocena je tudi protispisna (bistvena kršitev določb postopka po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 15. točko (ob uveljavitvi ZUS-1 14. točko) drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Enako stališče kot v obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče ob bistveno podobnem dejanskem in pravnem stanju, zavzelo že tudi v zadevi I Up 482/2011 (sklep z dne 22. 9. 2011).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem se bo moralo do predloga za izdajo začasne odredbe tudi vsebinsko opredeliti.