Jedro

Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR) je namreč treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR). Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožnica in tožnik morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 1.279,95 EUR, tožencu pa 1.195,95 EUR revizijskih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke, da je toženka dolžna drugi tožnici plačati uporabnino v znesku 60.306,58 EUR, prvi tožnici in tožniku pa v znesku 149.905,04 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je toženec dolžan drugi tožnici plačati uporabnino v znesku 51.562,82 EUR, prvi tožnici in tožniku pa v znesku 141.601,62 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge tožnice in tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da komur uporaba solastne nepremičnine ni bila preprečevana in jo bi lahko uporabljal, ne more biti prikrajšan. Tožniki realnega in konkretnega prikrajšanja niso dokazali.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta druga tožnica in tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč. Navajata, da navedba višjega sodišča v točki 10 sodbe, da nepremičnine v naravi predstavljajo opuščen peskokop, izkazuje, da se s procesnim gradivom ni seznanilo. V nasprotnem bi lahko ugotovilo, da gre za kompleks stanovanjske hiše, poslovno stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja, svinjaka, zemljišča in tudi peskokopa, ki pa ni opuščen. Ob nezadostni seznanjenosti sodišča s procesnim gradivom je logično, da je sodišča razumelo, da bi tožniki lahko kadarkoli uporabljali peskokop. S tem, ko se sodišče ni seznanilo s procesnim gradivom, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožnikoma z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred višjim sodiščem. S tem je kršilo ustavni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. Opozarjata na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 280/2004, III Ips 54/2011 in II Ips 178/2011, ki naj bi potrjevale, da je zmotno stališče sodišč, da bi morali tožniki izkazati aktivno ravnanje za pridobitev posesti. Za uporabo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zadošča ugotovitev o uporabi tuje stvari v svojo korist in obogatitev, ki nastane tistemu, ki stvar uporablja. Prikrajšanje na strani lastnika pa je enako obogatitvi tistega, ki stvar uporablja. Tožena stranka bi se zahtevka obranila le, če bi dokazala obstoj dogovora o izključni uporabi solastne nepremičnine. S tem, ko toženca uporabljata nepremičnine v celoti, sta tožnikom uporabo onemogočila. Na kakšen način bi tožniki lahko uporabljali stanovanjske in poslovne stavbe, ki jih v celoti zasedata toženca, višje sodišče ni ugotavljalo. Tudi na navedbo, da so tožniki najkasneje z vložitvijo tožbe izrazili svoje stališče, da ne soglašajo z izključno uporabo nepremičnine s strani tožencev, višje sodišče ni ustrezno dogovorilo, saj ni obrazložilo, zakaj to dejstvo ne spremeni ugotovitev, da tožniki niso uveljavljali souporabe nepremičnin.

4. Na revizijo sta toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Res je, da je višje sodišče (zmotno) navedlo, da sporne solastne nepremičnine v naravi predstavljajo (zgolj) opuščen peskokop, vendar pa s tem ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidenta, ki trdita, da jima ni bila dana možnost obravnavanja pred višjim sodiščem, namreč ne pojasnita, na katere njune pravno pomembne pritožbene navedbe naj bi izostal odgovor višjega sodišča. V 10. točki sodbe je višje sodišče zgolj ponovilo trditveno podlago tožnikov, ni pa se opredeljevalo do nosilnih dejanskih in pravnih argumentov pritožnikov.

7. Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena.(1) Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) je namreč treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR). Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.(2) Tako se v konkretni zadevi izkaže za odločilno, da druga tožnica in tožnik nikoli nista zahtevala dopustitve uporabe spornih nepremičnin, hkrati pa ni bilo ugotovljeno, da jima toženca tega ne bi dovoljevala ali bi jima to kakorkoli preprečevala oziroma omejevala. Da bi že dejstvo uporabe solastne stvari v obsegu, ki presega solastniški delež, impliciralo onemogočanje uporabe, je že pojmovno izključeno, takšno stališče pa tudi nima opore v sodni praksi, kot trdita revidenta. Upoštevaje prej navedene dejanske okoliščine (na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano) je pravilna materialnopravna presoja sodišč, da podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj druga tožnica in tožnik nista izkazala prikrajšanja. Zmotno je tudi nadaljnjo materialnopravno naziranje revidentov, da sta od vložitve tožbe za plačilo uporabnine dalje upravičena do plačila uporabnine. Četudi sta tako izrazila svoje nasprotovanje dejanski situaciji uporabe nepremičnin, pa je sodišče druge stopnje v točki 14 sodbe pravilno pojasnilo, da prikrajšanje kljub temu ni dokazano, saj jima toženca nikoli nista onemogočala uporabe nepremičnin.

8. K er niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Druga tožnica in tožnik, ki z revizijo nista uspela, morata tožencema povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški za posameznega toženca obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške ter za toženko skupno znašajo 1.279,95 EUR, za toženca pa 1.195,95 EUR. Nagrada za delo odvetnikov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.(3) O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): To izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 280/2004 in II Ips 178/2011, ki ju revidenta izrecno izpostavljata. Zadeva III Ips 54/2011 pa s konkretno ni primerljiva, saj ni šlo za uporabo solastne stvari, na kar Vrhovno sodišče izrecno opozarja v opombi 1 te sodbe.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 215/2012, II Ips 508/2006, II Ips 178/2011, II Ips 743/2007, II Ips 147/2010, II Ips 118/2010, II Ips 210/94, II Ips 201/2003, II Ips 593/2003, II Ips 453/2006 itd. Op. št. (3): Prim. prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi.